Povsod se nekaj spreminja… ljudi ni več, ali pa so se spremenili, kar je skoraj isto. Včasih so nam stvari odhajajočih potem še dolgo časa nedotakljive. Zaradi spomina pač. Včasih te ujame melanholija, kot  jesenski listi, kot čaša vina v katerem se mešajo stari časi z izgubljenimi in spremenjenimi prijatelji. Pogovarjaš se o malenkostih, da le nebi govoril o tistem, kar je zares pomembno. Iz spomina se dviguje bitje, ki je komajda še človeško; zmaj dobrote in angel pretkanosti. V tvojem spominu začne dobivati vrline nad katerimi bi bil še sam presenečen… kar naenkrat je strašno pameten in strašno lep… tako se ustvarjajo bogovi.

V preteklosti je veliko trenutkov, ki so začetek nečesa novega… v resnici pa so to  povsem navadni trenutki… povezani s tistim, kar se je dogajalo pred tem in tistim kar je sledilo.

Najraje se zatečemo h glasbi… odločamo kar nekaj časa, katera bo primerna in se z njo potopimo v čutnost preteklih trenutkov… Duša to rabi, s tem se napaja. Glasba se izteče,  preteklost je mimo… in kar naenkrat se znajdeš  v sedanjosti.

Ljudje se spreminjamo in te spremembe so neizogibne… prihajajo, kot tih nežen vetrič, ki zjutraj vzvalovi zaveso  ali pa so skrite kot nedolžen vonj cvetja med travo. Včasih so spremembe boleče..  ni le lahen vetrič in lakote ne moreš potešiti le z arašidi… A ni prekomerna lakota znamenje nezadovoljstva? Mar ni nezadovoljstvo mati sprememb?

Ah, lepo je, če nisi tako nečimrn, da bi se delal pametnega. Lepo je, če se imaš rad, pa ne tako, da bi si bil všeč… rad sebe, kot vsakega drugega človeka.

Kje se poraja nezadovoljstvo? Človeku je toplo, pa ga kljub temu trese. Nasičen je, pa ga vendarle grudi lakota. Ljubljen je, toda hrepenenje v njem že tipa po novih pokrajinah. Vse skupaj pa spodbada še čas… ta prekleti zagamani čas. V kosteh že čutiš kako mineva in se vprašaš; ali sem zadosti delal? Sem zadosti jedel? Sem zadosti ljubil?

Vse kaže, da se vsi rodimo z dolgom, ki nam ga nikoli ne uspe poravnati, pa če se še tako trudimo.

Ah, ne sekirajmo se… kajti poravnavanje dolgov nas sili v še večje… 

Kar potrebujemo je smer. To je tisto, kar nam manjka, kadar bluzimo v krogu.

Naj se nam dan mirno prevesi v večer. Vsaka misel, naj se konča z ugotovitvijo in naj nas z vsakim novim jutrom, obsije nova svoboda.