Včasih se mi zdi,

da mi zvezda sreče spi,

studenec moj usahne

prazne so dlani.

Veter nežno boža mi lase,

ko skuštranost

plete me...

v šopek spominov jo povežem,

ko želim,

da ljubil bi me še.

Te kdaj objame moja misel,

tista nežna,

saj veš?

Tista sanjava,

ko nekaj bi,

a ne smeš?

Vse kar pišem, čutim...

je le pesem...

objem, poljub, ki čas ga ne izbriše,

slepo ponavljam nje refren,

čas pa nama brazde riše...

 Izza pramenov neugnanih

zasvetijo se tvoje mi oči,

sramežljivo, pobalinsko

se zvezdica v njih iskri.

... in spet mi roka seže tja,

kjer neskončnost je doma.