Ljudje smo najbolj zapletena bitja na tem planetu. Lahko bi porabili na tone papirja, pa ne bi opisali vsega mogočega in nemogočega, kar se dogaja z našimi čustvi in umom.

Ko smo sami s seboj, v temi, dobesedno goli, smo si najbolj podobni. Takrat pride na plano tisti naš pravi jaz, ki je predvsem čustven.  Takrat si dovolimo tudi občutke, ki jih drugače skrivamo pred okolico.

Nekoč sem že pisala o maskah. Dejstvo je, da jih nosimo vsi in ne samo ene. Nosimo eno za starše s katero želimo ugajati njihovim predstavam o nas.  Dajemo jim videz, da s svojo vzgojo niso zgrešili in seveda, da nam je mar za njih. Nikoli si ne bi upali povedati, da nam je nekaj obveznosti, ki nam jih nalagajo v breme ali pa, da si jih sami nikoli ne bi izbrali za starše… 

Druga maska je za partnerja. Zanj je treba imeti masko s katero mu damo vedeti, da je vedno bil in bo naša prva izbira. Torej odpade priznanje vseh fantazij, ki ne zajemajo njega v celoti oz. ga presegajo kot partnerja, ljubimca (ko), starša skupnih otrok, prijatelja…  Bi mu priznali, da  gimnazijska ljubezen ostaja in bo želja vašega življenja, za vedno neizživeta fantazija… in to blond, medtem ko je vaš partner temnolas? ;)

Otrokom želimo kazati masko, s katero si zaslužimo dosmrtno spoštovanje. Želimo si, da bi nas posnemali, osvojili naše vrednote in maske za svet. Učimo jih  kaj vse potrebujejo,  čustvenega in predvsem materialnega, da bodo »lažje« živeli.

Vsem okoli sebe želimo dati vtis, da smo mi tista prava oseba, ki je vredna pozornosti. Velikodušno priznamo marsikatero napako… a pazimo, da ni usodna. Zamaskiramo vse naše padce in »napake« bližnjih, da ostajamo tudi kot družina všečni svetu okoli sebe.

Kdaj maska pade? Hmm… včasih me je  kdo v pijanosti preseneti s čim, kar morda od njega ne bi pričakovala… saj veste, tisti čustveni izlivi in priznanja... hja, pa ne vem, če je to res to…

Obstajajo tudi osebe,ki se dovolj odprejo, da le na kratko uzreš bistvo njihovega jaza… To so navadno tiste, ki nam zaupajo ali mi zaupamo njim… povsem? Vse? Ne bi rekla…

Podzavest je tista, ki skriva tisto bistvo.. a hudič je, da ga skrivamo tudi pred samim sabo…  in morda je bolje tako, kajti če bi si dovolili in si priznali vse kar smo ali nismo… bi se verjetno zbali  sami sebe.