Vedno grem rada tja, kjer me čaka moje drevo. Prislonim se k njemu in ko približam ustnice hrapavi skorji, začutim svoj dih…
Umrla sem že tolikokrat, da ne štejem več. Zahvala za smrt je enako dobra, kot zahvala za življenje. V obeh primerih si storil nekaj dobrega, boljšega… ali pa so to naredili namesto tebe drugi. 
Ne glede ali vstopaš, izstopaš… ali pa se vrtiš na stopnicah… se kolesa vrtijo naprej. 
Včasih se ti zdi, da stojiš neskončno dolgo na kakšni postaji sredi puščave a potem vidiš, da kočija z vpreženimi divjimi konji nima postankov… drvi, le naprej, naprej… po taktu svoje lastne simfonije.
Ostajaš si… in nihče ti ne more preprečiti, da bi objemal svoje drevo… pravzaprav, je to tvoja dolžnost… to je tisto neprecenljivo, kar imaš. Drevo v žepu.