Med vsemi evropskimi državami se je delež revnih v času krize najbolj povečal v Sloveniji. Za to so krivi nenehni varčevalni ukrepi, ki so bili še zlasti ostri na področju sociale.

»Če smo po ustavi socialna država in če je imajo politiki polna usta, še ne pomeni, da Slovenija tudi je socialna država. Bistvo socialne države je zagotavljanje pravičnosti v družbi,« poudarja Srečo Dragoš z ljubljanske fakultete za socialno delo. Sistem je, kot pravi, pošten, ko imajo od bogastva zgornjih slojev korist tudi socialno najšibkejši. »Ko pa bogastvo prvih narašča, drugih pa pada, je sistem nepravičen,« je jasen Dragoš.

V stiskah tudi čedalje več izobraženih

Da so v Sloveniji od socialne države ostale le sledi, meni tudi predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje Anita Ogulin. Najbolj jo boli, da se po osamosvojitvi in uvedbi kapitalizma v revščini ne znajdejo več le tisti, ki so že od rojstva manj sposobni za preživetje, tako kot je bilo v socializmu, ampak da je na dnu vse več izobraženih in zaposlenih ljudi ter njihovih družin. »Njihove zgodbe so zares boleče in vse več jih je,« pravi.

Zaupala nam je eno od njih: »Oba, tako mož kot žena, sta bila zaposlena. Imela sta povprečne dohodke. Pred sedmimi leti sta vzela stanovanjsko posojilo. V tem času sta se jima rodila dva otroka. Bili so srečna družina. Potem je žena zbolela in zaradi dolgotrajne bolniške izgubila delo. V istem tednu je ostal brez zaposlitve tudi njen mož. Ker nista izpolnjevala kriterijev zavoda za zaposlovanje, sta ostala popolnoma brez dohodkov. Zdaj že osem mesecev ne moreta več odplačevati kredita. Prav tako ne zmoreta več plačevati drugih položnic, za elektriko, za vodo... Od sorodnikov in znancev nimata nobene podpore. Vse hujše razmere so skrhale tudi odnose v družini. Pred kratkim je žena prišla k nam in povedala, da ne vidi več nobenega izhoda. Rekla nam je, da ji ne preostane drugega kot – detomor in samomor.« S pomočjo Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje se žalostna zgodba na srečo ni končalo tragično.

Čeprav po besedah Anite Ogulin »stanje na zunaj še ni videti tako grozno, kot je v resnici«, pa njunima opažanjema pritrjuje tudi statistika. Če je bilo pod pragom revščine še leta 2009 »le« 11,3 odstotka ljudi, jih je bilo leta 2013 že 14,5 odstotka (291 tisoč), kar je največji porast med državami EU – večji celo od Grčije. V revščini živi že 75 odstotkov družin z otroki, ki nimajo nobenega zaposlenega, in vsaka tretja samohranilka in samska starejša ženska.

Slovenija sicer ostaja med državami z najnižjo dohodkovno neenakostjo, vendar se je tudi ta v zadnjih letih precej povečala. Med letom 2011 in 2013 se je namreč dohodek znižal 30 odstotkom oseb z najnižjimi dohodki, hkrati pa se je 20 odstotkom najbogatejših povečal.

»Nesocialna« socialna zakonodaja in zloglasni Zujf

Dragoš ugotavlja, da se je socialna država v Evropi poslovila z vzponom neoliberalizma in njegovim poslanstvom o vsemogočnosti trga. »Naskok na revnejše oziroma drastično krčenje socialnih pravic se je začelo z Reaganom in Thatcherjevo v 80. letih prejšnjega stoletja, 'vrednote' neoliberalizma pa so po padcu komunističnih režimov v še večji meri kot države iz zahodne prevzele države vzhodne Evrope, tudi Slovenija. Skupaj z drugimi tranzicijskimi državami smo posvojili politično agendo, da revnim ni le najlaže, ampak tudi pravično vzeti njihove pravice, ker da sami nič ne participirajo,« pravi Dragoš.

Po večletnem počasnem hiranju socialne države je njen propad pospešila gospodarska in finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2009. Na poslabšanje socialnega položaja je najbolj vplivala nova socialna zakonodaja iz leta 2012, ki je za kar deset odstotkov znižala višino denarne socialne pomoči in zmanjšala število otroških dodatkov. V prejemke družin je istega leta dodatno zarezal še zloglasni Zujf, ki je omejil ali zmanjšal višino nadomestila za brezposelnost in starševskega nadomestila ter znižal socialne transferje in pravice tudi družinam srednjega razreda. Ukinil je prej univerzalne pravice (pomoč ob rojstvu otroka, dodatek za veliko družino), ki so po novem postale odvisne od dohodkov družine.

Sledil je naval na humanitarne organizacije, tako da je že leto kasneje Inštitut RS za socialno varstvo moral ugotoviti, da »mnogi nimajo več možnosti za izhod iz deprivilegiranega položaja. Porabili so prihranke, izčrpala se je finančna pomoč širše družine in prijateljev, stroškov ne morejo več poravnavati niti z zamikom...« Ljudem so se začeli nabirati dolgovi, povečale so se zdravstvene težave, zlasti na področju duševnega zdravja.

Smo lahko pesimisti ali optimisti?

Čeprav je Slovenija lani izplavala iz krize, gospodarska rast pa je letos ena najvišjih v EU, zategovanju pasu ni videti konca. »Drugače ne more biti. Neoliberalizem lahko deluje le z zmanjševanjem stroškov dela in socialnih pravic. Popolna demontaža socialne države je prinesla celo novo skovanko – neosocialno državo, ki zahteva fleksibilnost tudi pri socialno izključenih,« pravi Dragoš.

Uničevanje socialne države se bo po njegovem nadaljevalo tudi zato, ker imamo še manevrski prostor. »Stopnja tveganja revščine v Sloveniji je še vedno nižja od evropskega povprečja, kar bi lahko pomenilo, da imamo še dovolj prostora za stiskanje. Do kdaj? Do takrat, ko bo revščina, ki je zdaj še nekako skrita očem, postala zares vidna in številčno kritična.«

Posledice, svari, bodo dramatične in dolgoročne. »V Sloveniji že nastaja kultura revščine, kar pomeni, da se cele generacije otrok v revščini tudi rojevajo. Ko bodo odrasli, bodo kot marsovci. Ne bodo jim mogli pomagati ne socialni centri ne socialne pomoči. Najprej jih bo treba socializirati,« opozarja Dragoš, in dodaja, da pomeni propad socialne države veliko tveganje tudi za demokracijo. »Bolj ko se socialno šibke marginalizira, bolj se povečuje volilna abstinenca. Tisti, ki pa še hodijo na volitve, volijo ekscesne stranke, leve ali desne usmeritve.«

Ogulinova je bolj optimistična. »Verjamem, da je pomanjkanje, ki pesti vse več državljanov Slovenije, prepričalo politike, da morajo biti pravičnejši, bolj urgentni in učinkovitejši.« Upanje ji zbujajo tudi najnovejši ukrepi za socialno ogrožene, kot so odpis dolgov in reševanje problematike deložiranih družin. Želi si, da bi država nabor ukrepov še razširila, predvsem pa, da bi znova zaživelo gospodarstvo, brez katerega, kot pravi, ne more biti niti učinkovite socialne države.

Igor Dernovšek

Kako se je zniževal minimalni dohodek

Inštitut za ekonomske raziskave (IER) je leta 2009 izračunal, da bi osnovni znesek minimalnega dohodka (po tedanjih cenah) moral znašati 606 evrov. Isto leto je tedanji minister za delo Ivan Svetlik določil trajno denarno socialno pomoč v višini 562 evrov in začasno denarno socialno pomoč v višini 385 evrov. Že naslednje leto je zakon o socialnovarstvenih prejemkih minimalni osebni dohodek, ki določa višino denarne socialne pomoči, znižal na 289 evrov, danes, slabih pet let kasneje, pa je višina minimalnega osebnega dohodka še za 20 evrov nižja.