V povprečju bo vsak izmed 3000 najpremožnejših prihodnje leto dobil še 5000 evrov posebnega bonusa

BMW X6 je eden najdražjih in najprestižnejših SUV-jev, t. i. športnih terencev. S 300 konji, kolikor jih premore začetni model, vas bo osnovna verzija stala vsaj 75 tisoč evrov. Avto, ki naj bi bil »brezmejen in močan«, kot pravijo v tovarni, je novi hit med predstavniki slovenske elite. Pred letom ali dvema so prodali komaj kakšnega, zdaj jih prodajo tudi po dva, tri, celo štiri na teden, kaže statistika na novo registriranih vozil, ki jo vodijo na notranjem ministrstvu. Maja so jih recimo prodali deset. Pred enim letom v istem mesecu zgolj enega.

X6-ke, je slišati med prodajalci avtomobilov, gredo za med. A tudi drugi t. i. luksuzni terenci, Porschejevi cayenni, Audijevi Q7, lexusi RX se prodajajo izredno dobro. Krize je nedvomno konec, in če je prodaja luksuznih vozil dokaz zdravja slovenske elite, potem ji gre zdaj že zelo dobro. Letos se je prodaja luksuznih terencev povečala za 30 odstotkov glede na lansko leto in za 50 odstotkov glede na krizno leto 2013. Če bo šlo tako naprej, bodo prodajalci v Sloveniji letos prodali več kot 400 avtomobilov, ki stanejo več kot 70 tisoč evrov.

V takšnih okoliščinah, ko se 2,5-odstotna gospodarska rast še najbolj pozna pri vrhnjem sloju slovenske piramide in ko tudi v reviji Manager opažajo, da so slovenski milijonarji spet tako bogati, kot že dolgo ne, pa so se na finančnem ministrstvu odločili za novo pomoč. Z novim letom načrtujejo odpravo 50-odstotnega dohodninskega razreda, uvedenega leta 2012 skupaj z varčevalnimi ukrepi. S tem bi posameznikom, ki na leto zaslužijo več kot 70 tisoč evrov bruto, »oprostili« za okrog 16 milijonov evrov davka, predvidevajo na ministrstvu.

Teh, ki imajo več kot 70 tisoč evrov letnih dohodkov, v Sloveniji ni veliko, v kriznem letu 2013 jih je bilo skupaj 3262. Gre večinoma za direktorje in člane uprav, deloma tudi za nekatere direktorje bolnišnic, odvetnike in zdravnike. Vzemimo za primer predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca, ki je lani od podjetja prejel skupaj 282 tisoč evrov. Njegova neto plača znaša sedaj približno 12.700 evrov na mesec. Če bo najvišji dohodninski razred odpravljen, se bo Bobincu plača zvišala za 1660 evrov na mesec ali za 20 tisočakov na leto.

Še celo v veliko bogatejši Avstriji so ta trenutek tisti z najvišjimi dohodki bolj obremenjeni kot v Sloveniji.

Zakaj torej razbremeniti najbolje plačane, če pa večina varčevalnih ukrepov za vse druge velja še naprej? Na finančnem ministrstvu ukrep upravičujejo z razlago, češ da s tem razbremenjujejo najproduktivnejši del družbe. Z odpravo vrhnjega davčnega razreda, pojasnjujejo na ministrstvu, bodo zagotovili »učinkovit in do rasti prijazen davčni sistem«, kar naj bi pripomoglo k stabilni »gospodarski rasti, ki pa bo temeljila predvsem na izboljšanju konkurenčnosti poslovnega okolja« in na prestrukturiranju davčnih bremen ter ustvarjanju »novih in boljših delovnih mest« …

Se sliši znano? Seveda, ko je leta 2005 tedanja vlada Janeza Janše prvič odpravila najvišjo, 50-odstotno dohodninsko stopnjo, je to storila ravno zaradi spodbujanja najproduktivnejših. 50-odstotni razred naj bi deloval »nespodbudno na zaposlovanje strokovnjakov, ki dosegajo višjo dodano vrednost in prispevajo k večji storilnosti«. In ko je pred tremi leti minister Janez Šušteršič začel spreminjati meje dohodninskih razredov, spet v prid tistih z najvišjimi zaslužki, je to prav tako storil zaradi razbremenitve »najproduktivnejših«. Za finančno ministrstvo so najboljši, najbolj nadarjeni in celo najproduktivnejši tisti, ki največ zaslužijo. Recimo finančniki in direktorji. Ne pa vrhunski igralci, ilustratorji, pisatelji ali pesniki z minimalnimi plačami.

Ti argumenti niso zgolj žaljivi do vseh z nižjimi dohodki, ki jih država obravnava kot neproduktiven, celo nevitalen del družbe, ti argumenti nikoli niso zares »delovali«. Prav trošenje najbogatejših za luksuz je neproduktivno. Med letoma 2006 in 2009 je recimo vlada v imenu razbremenitve gospodarstva odpravila davek na izplačane plače. Upala je, da se bodo te olajšave v višini 500 milijonov evrov na leto prelile v nove investicije, raziskave in razvoj. A nato je leta 2011 celo služba vlade za razvoj ugotovila, da se ukrep »ni odrazil v povečanem produktivnem vlaganju poslovnega sektorja«. Dve tretjini olajšave so si menedžerji izplačali v obliki plač, namesto da bi vlagali v »konkurenčnost«.

Tudi dr. Tine Stanovnik, preučevalec družbene neenakosti z Ekonomske fakultete v Ljubljani, je zato »absolutno proti ukinitvi tega razreda«. Pravi, da je sicer nekaj časa v preteklosti res obstajal trend nižanja obremenitve najbogatejših, »z vsemi temi floskulami o manjši obremenitvi visoko kvalificiranega dela in z relativno šibko argumentacijo«, a so zadnje analize pokazale, da je prav visoka dohodnina v preteklosti, ki je znašala celo do 90 odstotkov, preprečevala eksplozijo visokih dohodkov in porast neenakosti z vsemi posledicami za družbo in demokracijo. »Zato sem proti, čeravno pomeni 16 milijonov razmeroma majhen proračunski izpad,« pravi. Isto trdi nekdanji predsednik fiskalnega sveta dr. Marjan Senjur: »Čas za kaj takšnega je popolnoma neprimeren, spet delamo isto napako. Kaj takšnega bi bilo mogoče šele, ko bi enkrat nehali krčiti javne izdatke.«

Nekoč, v socializmu, je veljalo, da je plača delavca približno štirikrat nižja od plače direktorja. V današnjih tovarnah, kot je Gorenje, so te razlike narasle že na 1 : 21. Če bo zdaj vlada odpravila še 50-odstotni dohodninski razred, bo direktor Bobinac imel že 24-krat višjo plačo od najslabše plačanih v podjetju.

Ekonomisti navadno poudarjajo, da so dohodkovne razlike v Sloveniji še vedno med najmanjšimi. To je sicer res, je pa treba dodati, da se dohodkovne razlike skozi čas seštevajo. Leta 2013 je recimo Evropska centralna banka (ECB) v raziskavi ugotovila, da je v Sloveniji pretežni del bogastva akumuliran v nepremičninah, ne pa v depozitih, vrednostnih papirjih, slikah, zlatnini, finančnih naložbah in podobnih instrumentih, ki prevladujejo v Nemčiji ali Avstriji. Iz podatkov geodetske uprave pa je mogoče izluščiti, da je razlika med spodnjimi 10 odstotki in zgornjimi 10 odstotki lastnikov nepremičnin že 1 : 531. Ali še drugače: Po 25 letih tranzicije ima najbogatejših 10 odstotkov danes v lasti že 40 odstotkov »Slovenije«.

Vse to so argumenti, ki ne govorijo v prid omenjene vladne »reforme«. V resnici bi bilo treba najbogatejše še bolj obremeniti. Še celo v veliko bogatejši Avstriji so ta trenutek tisti z najvišjimi dohodki bolj obremenjeni kot v Sloveniji. V Avstriji se 50-odstotni dohodninski razred začne že pri 60 tisoč evrih dohodninske osnove, v Sloveniji šele pri 70 tisoč. Poleg tega je treba upoštevati demografijo. V deželah z visoko rodnostjo je pomen akumuliranega kapitala za neenakost razmeroma majhen, saj se bogastvo vedno znova deli. Slovenija pa je ena izmed držav, kjer se prebivalstvo najhitreje stara. Posameznik ima zaradi tega vse manjše možnosti, da sam, z lastnim delom vpliva na svojo prihodnost.

Mramor je maja dejal, da ne smemo »minimalne plače zvišati niti za evro«. Zdaj želi vsakemu od najpremožnejših v povprečju  »podariti« po 5000 evrov.

Kljub temu v Sloveniji od leta 2004 z raznoraznimi ukrepi dohodkovno neenakost povečujemo. Sedanjih 16 milijonov evrov odpustka je v trendu. Bivši finančni minister dr. France Križanič pravi, da je s spremembo dohodninske lestvice leta 2007 država izgubila 160 milijonov evrov ali 0,45 odstotka BDP – v korist najpremožnejših. Danes bi bilo to 173 milijonov evrov, ki jih ni. Kljub temu finančno ministrstvo še naprej razmišlja o razbremenitvah elite.

»Neenakost je ena največjih težav našega časa,« je oktobra lani zapisala angleška nevladna organizacija Oxfam, s katero sodeluje tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz. Isto so oktobra lani poudarili v Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Zatrdili so, da je danes neenakost v svetu najhujša po letu 1820, da je razraščanje neenakosti ena največjih groženj demokraciji. Še celo v času krize so bogatejši postali še bogatejši, revnejši pa še revnejši. V Sloveniji, kjer kljub gospodarski rasti brezposelnost še naprej vztraja, pod pragom revščine živi 55 tisoč ljudi, kar 50 tisoč upokojencev prejema pokojnino, nižjo od 300 evrov.

Finančni minister Dušan Mramor je maja v intervjuju za Mladino dejal, da bi usklajevanje plač, pokojnin in socialnih transferjev zamrznil še vsaj za tri leta. »Minimalne plače ne smemo zvišati niti za evro,« je dejal. Zdaj pa načrtuje, da bo vsakemu od najpremožnejših 3200 že prihodnje leto v povprečju »podaril« 5000 evrov. Ironija teh ukrepov je seveda v tem, da se je varčevanje pri socialno šibkih začelo prav zaradi ekstremne razslojenosti, zaradi reševanja finančnega sektorja, ki se je zlomil.