"Epidemija, ki je ušla iz rok. Kadrovanje, ki se vedno znova sfiži. Slabi odnosi s svetovnimi velesilami, EU in našo največjo zunanjetrgovinsko partnerico ter očitna zloraba Sove za notranjepolitične namene, potencialna izdaja državne skrivnosti in grozeča ustavna obtožba. Premierski mandat Janeza Janše še nikoli ni tako zelo visel na nitki."

Piše: Aljuš Pertinač

Ja. Janez Janša je svoj tretji mandat na čelu vlade začel na krilih relativnega in, če hočete, moralnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev ter kot nekdo, ki se je bil pripravljen golorok in bos (vsaj tak je bil takrat vsesplošni vtis) mano a mano soočiti z najhujšo pandemijo v zadnjih sto letih. In to po tem, ko je njegov predhodnik, kot sedaj že ponarodelo vemo, sredi vladnega polja meni nič, tebi nič z ramena snel puško mavrične antijanša manjšinske vlade s podporo samoizpovedno opozicijske stranke Levica ter jo zabrisal v koruzo želenih predčasnih volitev. Že res, da je Marjan Šarec odstopil že 27 januarja, ko se nikomur v Sloveniji še sanjalo ni, da nas čaka covid-19, ker je bila epidemija razglašena šele 12. marca, razglasila pa jo je, paradoksalno, še Šarčeva vlada. To je bilo bolj ali manj tudi zadnje, kar je storila. Ampak ne glede na ti dejstvi, vtis je bil – in kakšen mesec, največ dva je tudi trajal –, da je Janša nastopil svojo zasluženo, zgodovinsko vlogo. Danes, osem mesecev kasneje se zdi, da v to ne verjame več niti Janša sam.

Poglejmo podrobnosti.

Že ob oblikovanju vlade smo napovedali, da ta ne bo nič bolj stabilna in razvojno naravnana od Šarčeve (tukaj). Janša je pač moral vzeti, kar je bilo na voljo in kar so mu novopečena (NSi) in dvakrat pečeni (SMC in DeSUS) v koaliciji ponudile. Tudi pri funkcionarjih iz lastnih vrst se je Janša razen redkih izjem odločil za preizkušene, predvsem sebi zveste kadre. Dokaj hitro po začetku mandata, ki je, kot rečeno, nastopil v do sedaj praktično nevidenih oziroma izrednih okoliščinah, je postalo jasno, da sta osrednja cilja ali program te vlade predvsem boj proti epidemiji (logično, ker so to zahtevale razmere in ker je konec koncev zaradi tega vlada tudi nastala) ter kadrovska politika (pri Janši že videno vsakič, ko je bil na oblasti) oziroma agresivno nastavljanje naših namesto njihovih povsod, kjer se le da, pri čemer Janša to že pregovorno počne najbolj zavzeto, grobo, učinkovito in bolj ali manj (ne)zakonito kot kdorkoli drug.

Pri boju s koronavirusno boleznijo se je kmalu izkazalo, in to povsod po svetu, Slovenija tukaj ni nobena izjema, da nikakor ne gre za klasičen respiratorni virus oziroma bolezen, ki bi jo lahko obvladali s klasičnimi prijemi, kot smo to recimo lahko počeli z gripo (tukaj). Pri nas smo bili sicer med pomladno sezono bolezni zaradi pravočasne razglasitve epidemije in doslednega upoštevanja strogih ukrepov, kar je skupaj preprečilo množičen vnos okužb iz tujine oziroma njihovo nenadzorovano širjenje med populacijo, med najuspešnejšimi državami. Poleg Češke. Ne nazadnje smo tudi prvi na svetu preklicali epidemijo. Danes smo žal, primerljivo gledano, med najmanj uspešnimi. Spet poleg Češke.

Kaj se je vmes dogajalo? Občutek, da se Janševa vlada ukvarja predvsem ali v celoti s tem, kako zajeziti epidemijo, je dokončno zbledel, ko je izbruhnila afera z nabavo nujne medicinske oziroma zaščitne opreme (tukaj). Seveda nihče ne trdi, da je Janševa vlada neka tehnična, začasna vlada oziroma vlada narodne enotnosti, ki bi se morala ukvarjati zgolj s korono, temveč je vlada s polnimi pooblastili, ki pa deluje v izjemnih okoliščinah. Ampak težava, ki jo ima Janša in z njim mi vsi, je v tem, da njegove poteze, ravnanja, komunikacija, zlasti na družabnih omrežjih, ali z eno besedo njegova politika, kadar oziroma še posebno kadar ne gre za boj proti epidemiji, v Sloveniji nima večinske podpore, ampak praviloma naleti na hud odpor v delu politike, medijev in še posebno civilne družbe. To ne nazadnje dokazuje dejstvo, da je Janši kljub dolgoletni politični karieri uspelo dobiti zgolj dvoje volitev, pa še takrat, ko jih dobi, zelo težko sestavi vlado, če ne gre ravno za epidemijo in če prejšnje vlade ne vodi ravno Marjan Šarec.

Že zelo zgodaj je torej postalo jasno, da bolj ko se bo Janša ukvarjal z drugimi stvarmi in ne korono, še posebno to velja za kadrovanje, oziroma bolj kot bodo opozicija, mediji in civilna družba prepričani, da se Janša ne ukvarja (zgolj) s korono, več težav bo imel in težje bo prihajal do potrebne podpore oziroma politične večine za sprejemanje in/ali izvajanje svojih politik. Ko je po pričakovanem poletnem zatišju jeseni prišlo do ponovnega strmega porasta števila obolelih, kar je seveda spet zahtevalo visok smrtni davek in hkrati zmeraj manjšo pripravljenost čedalje večjega dela populacije na rigorozne ukrepe, ki s sabo prinašajo številne negativne ekonomske in psihosocialne posledice, pa se je odpor do vladanja Janeza Janše vse bolj začel prenašati tudi na to področje njegovega delovanja.

Oboje, tako v velikem delu javnosti percipiran relativni neuspeh v boju s covidom-19 kot pospešeno, brezglavo in dostikrat neuspešno kadrovanje, se seveda pozna na rezultatih dela vlade. Če je ob začetku epidemije spomladi ples z virusom precej učinkovito vodil krizni štab, sedaj pospešeno nastaja vtis, da leva roka ne ve, kaj dela desna roka. Ukrepi se spreminjajo iz tedna v teden, si včasih tudi medsebojno nasprotujejo in nas peljejo zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Podobno se zapleta tudi na kadrovskem področju. Razrešitev direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada je bila, kot je odločilo upravno sodišče, nezakonita. Predčasna zamenjava generalnega direktorja RTV Slovenija, čeprav ima oziroma bi morala imeti vladajoča koalicija v programskem svetu jasno večino, ni uspela. Prav tako že dvakrat vladajoči koaliciji ni uspelo izvoliti ustavnega sodnika in sedaj še viceguvernerja. Poleg protikoronskih paketov, ki jim nikakor ni mogoče očitati, da niso velikodušni in namenjeni predvsem blaženju posledic epidemije, vendar hkrati ravno zaradi tega neminovno pomenijo tudi nenehno povečevanje proračunske luknje, sta bili skoraj edini dve preostali pomembni odločitvi v državnem zboru sprejeti z nesebično pomočjo opozicije. Nedeljsko zaprtje trgovin ob asistenci Levice in spremembe zakona o obrambi s podporo Socialnih demokratov.

Kljub vsemu vse našteto niti približno ne pomeni, da je Janšev obstoj na oblasti do rednih volitev čez slabi dve leti misija nemogoče. Ne nazadnje to dokazuje tudi dosedanja popolna neuspešnost opozicije, da bi se vsaj na daleč približala potrebnim 46 glasovom za izglasovanje konstruktivne nezaupnice.

Prenapenjanje ustavnega loka KUL jih v mesecu dni topogledno ni pripeljalo nič bližje. Marjan Šarec še vedno išče odvrglo puško v koruzi, pa četudi bi jo v nasprotju s pričakovanji morebiti nekoč našel, je že sam priznal, da tako ali tako nikoli ni prav delovala. Tanja Fajon je napovedala, da bo kandidirala za mesto predsednice vlade in Slovenijo pripeljala med deset najrazvitejših držav, ampak šele po tem, ko bo za mesto predsednika vlade podprla Jožeta Damijana oziroma ko bo ta izvoljen?! Opozicija je še naprej neorganizirana, ne zna strateško razmišljati, kaj šele ravnati in je izgubljena v dnevnopolitičnih prerekanjih z Janšo na družabnih omrežjih in v služenju vsakodnevnim pričakovanjem javnega mnenja, ki ne ve, kaj bo jutri, kaj šele da bi na to imelo kakršenkoli vpliv. Nič ne odseva tega dejstva bolj kot njihov odnos do vladnega obvladovanja epidemije. Najprej so Janši vso pomlad očitali, da pretirava, poleti, da je prepozno zaprl mejo s Hrvaško, jeseni, da zamuja z ukrepi, sedaj pa, da so ti ukrepi prestrogi oziroma trajajo predolgo. Toliko preobratov v eni sezoni ne preživi nobena telenovela, kaj šele domača, politična.

Ja. Če bi šlo zgolj za opozicijo, potem so redne volitve Janševa relativna zmaga, oblikovanje vlade po volitvah pa čisto predvidljiv in realen scenarij. Tisto, kar je X-faktor in najpomembnejši dejavnik Janševega preživetja na oblasti do volitev in naslednjega mandata, je namreč predvsem Janez Janša sam. In v tem mandatu se, tako se vsaj kaže na zunaj, zelo trudi, da mu ne bi uspelo.

Nikjer morda bolj kot na zunanjepolitičnem področju. Od Janše smo že od nekdaj navajeni, da vodi neuravnoteženo, večinoma proameriško zunanjo politiko. V svojem prvem vladnem mandatu mu je tako uspel redko viden dosežek. Trikrat mu je namreč uspelo užaliti Putinovo Rusijo. Najprej je v Ukrajini podprl protirusko opozicijo. V konfliktu med Rusijo in Gruzijo se je postavil na stran slednje. In nazadnje je zavrnil še Putinovo vabilo na srečanje v St. Peterburgu. V zunanji politiki majhne srednjeevropske države, ki ima, čeprav je članica Evropske unije in Nata, je to skoraj nedosegljivo. V tem mandatu je na seznam svojih in s tem, ker gre za predsednika vlade, tudi slovenskih zunanjepolitičnih sovražnikov več kot očitno dodal tudi Kitajsko. Janša tako kot Donald Trump govori o kitajskem virusu. Janša tako kot Trumpova Amerika poskuša največjega svetovnega ponudnika telekomunikacijske opreme, ki prihaja iz Kitajske, razglasiti za ponudnika visokega tveganja.

Kljub vsemu je Janši vse do sedaj uspelo ohranjati podporo desnega, konservativnega političnega pola v EU z "večno" nemško kanclerko Angelo Merkel na čelu. Do sedaj. Janša je namreč, potem ko ves čas odkrito podpira madžarskega liderja Viktorja Orbana, s katerim imajo evropski konservativci nenehne težave, na seznam svojih zunanjepolitičnih sovražnikov dodal tudi Evropsko unijo in zaradi soliranja v zadevah Kitajske in višegrajskega loka celo Nemčijo. Takšen razvoj dogodkov je bil glede na Janševe pretekle in sedanje poteze še zmeraj predvidljiv, če že ne neizogiben. Da pa bo Janša kot češnjo na torti držav, s katerimi v tem mandatu očitno namerava spreti Slovenijo, dodal celo ZDA, pa bi nas še do pred kratkim težko kdo prepričal.

Pa je le res. Janša je namreč brez očitnega razloga in glede na izostanek vsakršne reakcije Trumpovega tabora, kaj šele Trumpa samega očitno tudi brez koordinacije s subjektom svojega zunanjepolitičnega oboževanja pred volitvami po twitterju, kako pa drugače, zaželel zmago, kot se je kasneje izkazalo, poražencu ameriških volitev. In hkrati grobo žalil njegovega protikandidata oziroma ga razglasil kar kot nesposobnega za opravljanje funkcije. Kot se je izkazalo kasneje, bodočega ameriškega predsednika. Janša je tvitnil v angleščini in uporabljal prvo osebo množine, kar ne pušča nobenega dvoma, da je bilo njegovo sporočilo uradno, torej stališče slovenske vlade ali, če hočete, Slovenije minus predsednik republike, namenjeno tuji javnosti. V mednarodnih odnosih pač velja, da so sporočila, izjave, ja, tudi tviti predsednika vlade uradna stališča države. Katero tujo javnost je torej s tem tvitom nagovarjal Janša? Bogsigavedi. Njegov tvit so seveda opazili tuji mediji in svetovalec Joeja Bidna za zunanjo politiko, s katerim se je Janša kasneje zapletel v krajši tviteraški dvoboj, na koncu pa ga je kratko malo blokiral.

Zakaj je Janševa poteza ne samo neokusna, ampak tudi nedopustna? Prvič, Slovenija niti njen predsednik vlade na ameriške volitve nimata prav nobenega vpliva. Gre za notranjepolitično zadevo v najmočnejši državi sveta, ki se je našim oblastnikom ne spodobi komentirati. Slovenija bo pač morala (pre)živeti z vsako ameriško administracijo. Podpreti zgolj enega kandidata in ob tem še užaliti drugega, ki so mu, mimogrede, ankete napovedovale prepričljivo zmago, tako ni samo nekoristno, ampak precej samomorilsko. In ne, argument, da v ZDA nikogar ne zanima, kaj tvita naš predsednik vlade, ne drži. Ne gre pozabiti, da je Slovenija za kratek hip že občutila jezo ZDA, ko je takratni predsednik republike Danilo Türk v Dražgošah (kje pa drugje?) kritiziral takratnega ameriškega veleposlanika pri nas in ga neposredno obtožil, da se vmešava v naše notranje zadeve. V Washingtonu so postali pozorni in kaj hitro ugotovili, da v več kot 50 letih, odkar obstaja Nato, tega ni storila nobena druga država članica. Svojega veleposlanika so želeli poklicati domov na razgovor, kar je v diplomaciji predpredzadnja stopnja meddržavnih odnosov. Sledi še zgolj odpoklic veleposlanika, prekinitev diplomatskih odnosov in vojna. Le hitri in prizadevni akciji takratnega premierja Boruta Pahorja se lahko zahvalimo, da do tega ni prišlo.

Janšev gambit, da se bo na naš račun zapisal Trumpu v srce, čeprav slednji, kot rečeno, na njegovo podporo v nasprotju z Orbanovo ni reagiral, se je izkazal za diplomatski faux pas, če že ne za čisti blef. Janša je s svojo potezo tako kot Orban kršil tudi dogovor evropskih voditeljev, da na volitvah v ZDA ne bodo podprli nobenega kandidata. Ampak Janša se tu žal ni ustavil. Po volitvah je kot prvi in do sedaj še vedno edini suvereni voditelj na svetu ugotovil, spet prek twitterja in spet v angleščini, da je popolnoma jasno, da so ameriški volivci izvolili Donalda Trumpa. Čeprav je, kot vemo, Biden dobil vsaj štiri milijone glasov več. Ampak Janša se še vedno ni ustavil. Poleg frenetičnega retvitanja vseh in vsakogar, ki je tvitnil kaj proti Bidnu, vključujoč de facto žaljive in preverljivo neresnične vsebine, je Janša v enem izmed tvitov Bidna, torej novoizvoljenega predsednika najmočnejše države na svetu, primerjal celo s, ne boste verjeli, Slobodanom Miloševićem in ga neposredno obtožil, da poskuša, tako kot Milošević, volitve kratko malo ukrasti.

Tukaj pa že skoraj moramo postaviti pod vprašaj premierjevo stanje duha. Ker njegovo stanje duha, dokler je pač predsednik vlade, ni nič bolj njegova zasebna stvar, kot so denimo njegovi abotni tviti. Slovenija bo namreč v drugi polovici prihodnjega leta predsedovala EU. Janša bo tako, če bo še zmeraj predsednik vlade, predsedoval svetu EU. Si predstavljate, da EU pol leta vodi človek, ki je ameriškega predsednika urbi et orbi obtožil, da je volitve kratko malo ukradel?! Če si ne, niste edini. Družbo vam delata vsaj še hrvaški predsednik Zoran Milanović, ki je izrazil upanje, da se Janša ne bo tako vedel v času, ko bo Slovenija predsedovala EU, in Donald Tusk, bivši predsednik Evropskega sveta, ki je tvitnil, da Bidnova zmaga pomeni tudi veliko upanje za konec skrajnodesnih populističnih politikov v Evropi. Le na koga je, glede na zgoraj opisani promet na twitterju, s tem mislil?

Janša torej sebi, s tem pa tudi Sloveniji pospešeno zapravlja vsakršno resno mednarodno pomoč, kaj šele zaupanje. Državi ali vladi, ki jo hkrati pisano gledajo v Bruslju, Berlinu, Moskvi, Pekingu in Washingtonu, se pač ne piše nič dobrega. Ali si res želimo, da se v najmočnejših centrih moči na tej in oni strani Atlantika resno sprašujejo, ali je slovenski predsednik vlade primeren za predsedovanje EU? Vprašanje je seveda retorično.

Da so pri Janši živci vse bolj napeti, je torej več kot očitno. Morebiti je tudi zaradi tega pretekli četrtek storil še eno kolosalno napako oziroma po veljavni zakonodaji nedopustno, celo nezakonito dejanje. Na družabnem omrežju je namreč objavil informacijo, ne zgolj vsebino, ampak celoten podatek, ki mu ga je očitno posredoval direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova), da bo Janševa zadrega še večja, pa je to plastično razvidno že iz objavljene fotografije. Tu pa smo sedaj dokončno zunaj polja moraliziranja in političnih ocen, čeprav je jasno, da že Janševo tvitanje o ameriških volitvah ne sodi več v to kategorijo, ampak smo že blizu, ja, potencialno celo ustavne obtožbe predsednika vlade.

Za kaj gre? Šef Sove je po zakonu neposredno podrejen predsedniku vlade. Njemu tudi neposredno poroča. V Sloveniji smo že imeli predsednika vlade, ki je mislil, da lahko šef Sove poroča tudi premierjevi vodji kabineta, namesto njemu osebno. Seveda se je izkazalo, da temu ni tako. V Sloveniji smo tudi že imeli predsednika vlade, ki je o tem, kar mu je sporočila Sova, govoril po telefonu z novinarjem, ki je pogovor nepooblaščeno snemal in ga kasneje javno objavil. Ta predsednik vlade je končal na sodišču. V Sloveniji smo tudi že imeli predsednika vlade, ki je menil, da je primerno, da na Sovi zaposlijo njemu ljubo osebo, čeprav za to ne izpolnjuje pogojev oziroma za to ni nobene uradne potrebe. Nismo pa še imeli predsednika vlade, kot rečeno žal do preteklega četrtka, ki bi kar sam meni nič, tebi nič javno objavil informacijo, ki jo je dobil od direktorja Sove, in se pri tem celo potrudil, da bo javnosti znan tudi vir informacije. Kot že rečeno, po zakonu Sova poroča predsedniku vlade in za informacije, ki jih predsednik vlade dobi od Sove, velja najvišja stopnja tajnosti. Zato ne pretiravamo, če ugotovimo, da je Janša s to svojo objavo razkril državno skrivnost.

Vir: Twitter

Ampak tu se pravi problemi za Janšo šele začnejo. Ker ni nezakonito zgolj razkritje informacije, ki jo je prejel od direktorja Sove, ampak je potencialno nezakonita tudi njena vsebina. Namreč, Sova ima po zakonu pristojnost, da spremlja tuje državljane, ne pa domačih. Zakaj je torej direktor Sove predsedniku vlade poslal pričujočo fotografijo? Na fotografiji je namreč žvižgač ali skesanec in Janšev politični nasprotnik Ivan Gale. Ali torej Sova nezakonito spremlja slovenske državljane? Ali je morda še huje, ali morda Sova celo nezakonito spremlja politične nasprotnike predsednika vlade? V maniri kakšne tajne policije? Saj veste, kot je to nekoč počela zloglasna Služba državne varnosti?

Janša se na twitterju sicer brani, da je direktor Sove fotografijo Galeta našel na družabnem omrežju facebook. Da je bila torej že objavljena. Ampak kako je direktor Sove vedel, na katerem profilu na facebooku mora iskati Galetovo fotografijo? In tudi, če je vedel, kako je vedel in zakaj je vedel, da jo mora poslati predsedniku vlade? Je Gale tuji državljan? Ne. Je Gale morda sodelavec tujih državljanov, ki delujejo v škodo Republike Slovenije? Kdo bi vedel. Predsednik vlade in direktor Sove bosta lahko omenjene stvari pojasnila na seji parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs), ki je sklicana na precej zlovešč datum: ta petek, 13.

Že sedaj pa je iz zgoraj opisanega jasno in po svoje je skoraj tragično, da je dokaze za kaj takšnega lastnoročno priskrbel kar predsednik vlade sam, da gre za resne in utemeljene sume za nezakonito in potencialno celo protiustavno delovanje predsednika vlade in direktorja neposredno njemu podrejene obveščevalno-varnostne službe.

Epidemija, ki je ušla iz rok. Kadrovanje, ki se vedno znova sfiži. Slabi odnosi s svetovnimi velesilami, EU in našo največjo zunanjetrgovinsko partnerico ter očitna zloraba Sove za notranjepolitične namene, potencialna izdaja državne skrivnosti in grozeča ustavna obtožba. Ja, mandat Janeza Janše na čelu vlade še nikoli ni tako zelo visel na nitki.

Kaj za vraga se torej dogaja z Janezom Janšo?

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.