Kadar ne veva kam, potem je sprehod na Barje čisto ta prava izbira.
Ljubljansko barje zavzema 135 kvadratnih km, zavarovnih površin, kot krajinski park. Zato se vedno najde kaj za ovekovečit na spominsko kartico.
Tokratni sprehod se je začel pod cerkvico sv. Lovrenc, ki čemi na rahli vzpetini nad vasjo Jezero.

 

Mimo cvetočih, nepokošenih travnikov, po poljski poti na vrh.

Klopca pred cerkvico kar vabi, da posediš in se ozreš po okolici.

Pogled se ustavi na poplavljenih njivah. Bodo morali Barjanci začeti gojiti riž in ne koruze. Saj njive spominjajo na riževa polja, ali pa bazene.

Pogled proti vasi Jezero pa razkrije, kako je jezero naraslo po zadnjem deževju.

Prava razsežnost se pokaže, ko prideš do njega, saj se je razlilo čisto do ceste. Že leta prihajam sem, ampak tokrat sem prvič naletela na tako visoko vodo.

Nobeden od treh pomolov se ni videl in tudi travniki okrog njega so pod vodo.

Sledi obvezna kavica ob Jezeru in pot proti domu. Na sprehodu sem, prvič letos, videla pikapolonico. Verjetno je bila res za srečo, saj so se očala, ki so bila pogrešana med potjo, iskana in seveda ne najdena, na cilju srečno "pojavila" v avtu.