Kadila sta marijuano.
Kot dva psa smo se srečali trije.
Mlaj je, vse dobivamo v hrbet,
Sonce bi moralo vstati v čelo,
vendar jaz sem šele na poti gor,
Onadva se že vračata.
Čez en čas pes res priteče mimo
po vseh štirih, kar je za prave pse značilno.
S korakom ne zaostajam.
Enkrat me je oče vprašal,
če sem letel.
Kar nekaj let prej sem ga:
Veš ati, jaz sem do sedaj
(imel sem recimo 8 let)
zagotovo prehodil več kot ti,
v svojem življenju,
že
mi je steklo, kje vse sem hodil, koliko vrhov,
(ki sva jih skupaj, kar sem zamolčal)
in da v šolo vsak dan peš ...
Ti pa se v službo voziš z avtobusom.
Dokler nisem utihnil.
Lej trava se zamaje, če stopim s poti.
Mimo se spusti kolesarka.
To sploh ni vrh,
Preval je, pa še to, če pretiravam ...
tu se že spustiš, ni;
da imaš enega za gor,
drugega pa za dol.
In zdaj, ko še kar hodim naprej
je pred mano senca, ki sem jo že prehodil.
V tišini se spuščam, da dospem
sončno površino v dolini,
ker vmes se mi zdi, da se ne vidi
puh puh
Kot hoja v morje
Ostati z nogami na tleh
Kolikor bo šlo
Ni vse v moji teži.
Manj kot imam papirja
bolj se mi zdi, da slišim
Kaj naj s pepelom, ki ga odnese
levant?
Dec 23, 2013