Članek
RIZLA +
Objavljeno Dec 23, 2013

 

Kadila sta marijuano.

Kot dva psa smo se srečali trije.

Mlaj je, vse dobivamo v hrbet,

Sonce bi moralo vstati v čelo,

vendar jaz sem šele na poti gor,

Onadva se že vračata.

 

Čez en čas pes res priteče mimo

po vseh štirih, kar je za prave pse značilno.

 

S korakom ne zaostajam.

Enkrat me je oče vprašal,

če sem letel.

Kar nekaj let prej sem ga:

Veš ati, jaz sem do sedaj

(imel sem recimo 8 let)

zagotovo prehodil več kot ti,

v svojem življenju,

že

mi je steklo, kje vse sem hodil, koliko vrhov,

(ki sva jih skupaj, kar sem zamolčal)

in da v šolo vsak dan peš ...

Ti pa se v službo voziš z avtobusom.

Dokler nisem utihnil.

Lej trava se zamaje, če stopim s poti.

Mimo se spusti kolesarka.

 

To sploh ni vrh,

Preval je, pa še to, če pretiravam ...

tu se že spustiš, ni;

da imaš enega za gor,

drugega pa za dol.

 

In zdaj, ko še kar hodim naprej

je pred mano senca, ki sem jo že prehodil.

V tišini se spuščam, da dospem

sončno površino v dolini,

ker vmes se mi zdi, da se ne vidi

puh puh

 

Kot hoja v morje

Ostati z nogami na tleh

Kolikor bo šlo

Ni vse v moji teži.

 

Manj kot imam papirja

bolj se mi zdi, da slišim

 

Kaj naj s pepelom, ki ga odnese

levant?