Zbiralna politika Belokranjskega muzej temelji na poreklu ali kakršni koli drugi povezavi predmetov in arhivskega gradiva z Belo krajino, ki je posebna tako v geografskem, naravoslovnem kot etničnem, kulturološkem in zgodovinskem pogledu.
Kdo vse so bili prebivalci pokrajine med Kolpo in Gorjanci niti ne vemo točno, so pa najstarejši ohranjeni predmeti, ki so jih uporabljali, iz časa mlajše kamene dobe. Od takrat so tu živela razna ljudstva, ki so za seboj puščala sledi, danes vidne v zbirkah Belokranjskega muzeja. Največ predmetov in drugega gradiva je povezano z Belokranjci. To so potomci slovenskih srednjeveških naseljencev in južnoslovanskih beguncev, Uskokov, ki so se pred turško nevarnostjo sem začeli priseljevati v začetku 16. stoletja. Ime Beli Kranjci se je pojavilo v prvi polovici 19. stoletja po tedaj tu splošni beli noši in ti prebivalci jugovzhodnega dela nekdanje dežele Kranjske so dali ime celotni pokrajini. Za območje današnje Bele krajine je značilna narodnostna, jezikovna in verska raznorodnost prebivalcev. Tu živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, ki govorijo slovenska, hrvaška in srbska narečja, po veroizpovedi pa so rimokatoličani, uniati in pravoslavci. Od 14. stoletja do začetka 2. svetovne vojne so na zahodu pokrajine živeli še nemški kolonisti – Kočevarji, prebivalci Bele krajine pa so že nekaj stoletij tudi Romi.
Zbiranje predmetov in drugega gradiva se zato navezuje na vse naštete znane ali neznane prebivalce tega območja skozi ves zgodovinski razvoj.
Pet osnovnih zbirk:
Osem dodatnih zbirk:
Posebna zbirka:
Skupine predmetov:
