V sklopu decembrske akcije #naprejvpreteklost smo vam muzeji in galerije skušali na spletu pričarati praznično vzdušje. Tudi s pomočjo predmetov, ki jih hranimo. Na tem mestu je zbranih nekaj izbranih, s katerimi smo to skušali storiti mi, hkrati pa vam odstreti tudi nekaj zanimivosti o naši dediščini.
Pestrost prežema Belo krajino v vseh življenjskih pogledih, tudi verskem. Tu so namreč prisotne tri veroizpovedi: rimskokatoliška, pravoslavna in grškokatoliška. Slednji sta v Belo krajino prišli z Uskoki, ki so bežali pred turškimi vpadi. Grškokatoliška oziroma uniatska cerkev priznava enotnost z rimskokatoliško cerkvijo in papeža kot vrhovnega poglavarja, vendar je ohranila vzhodni obred. Za pravoslavje pa je značilno, da enotnega poglavarja nima in je vsaka državna ali narodna cerkev samostojna, s svojim poglavarjem – patriarhom.
Na območju celotne Slovenije obstajata le dve grkokatoliški župniji, in sicer Metlika in Drage pri Suhorju. Kot strnjena skupnost pa so grkokatoliki naseljeni samo v Žumberku. Pripadniki pravoslavne veroizpovedi so naseljeni zlasti v uskoških vaseh Marindol, Miliči, Paunoviči in Bojanci.
~
In ker smo #praznicnimuzej, velja poudariti, da je bil najpomembnejši praznik pri uskoškem prebivalstvu Bele krajine božič. Izrazito družinski praznik, ob katerem naj bi s številnimi obredi zagotovili v naslednjem letu čim več dobrega. Eden takšnih je tudi »badnjak« ali božični panj, hrastov štor, ki so ga na večer pred božičem naložili na ogenj. V peč so ga položili takoj, ko so iz nje vzeli pečeno jagnje ali odojka, tleti pa je moral vse tri dni praznovanja božiča.
~
Vir: 1408 – prišli so Turki, za njimi Uskoki, Belokranjski muzej Metlika, 2008
~
Obred zažiganja badnjaka je vsako leto tudi del slovesnosti na badnji dan (6. januarja, saj po julijanskem koledarju božič praznujejo 7. januarja) v cerkvici apostolov Petra in Pavla v Miličih. Po polnočnici verniki odnesejo domov blagoslovljene hrastove vejice, kakršno hranimo tudi v našem muzeju (inv. št.: E 6891).
Julij Papič (Metlika, 1912 – Zagreb, 1990), kipar, pedagog, zaslužni Belokranjec je osnovno šolo obiskoval v rodni Metliki. Šolanje nato nadaljuje na keramičnem oddelku srednje tehniške šole v Ljubljani, v Pragi pa leta 1933 zaključi študij kiparstva in keramike na Visoki umetniški industrijski šoli. Čeprav je potrebo po samostojnem kiparskem izražanju čutil že od otroštva, šele delo na akademiji pomeni začetek njegove umetniške poti.
Med obema vojnama so nastala Papičeva zgodnja dela, ki so še nekoliko ekspresionistična, pritegovale so ga zlasti figure deklet, mater, žena. Področje, s katerim se je intenzivno ukvarjal predvsem v letih po 2. svetovni vojni, pa je bila spomeniška plastika s pečatom herojstva in humanizma.
~
Ali veste, da je delo kiparjevih rok tudi Metličanom dobro poznan kip partizana, belokranjskega borca v parku pred gradom?
~
Okoli leta 1958 je Papič prenehal z ustvarjanjem večjih plastik ter se osredotočil na manjše intimnejše, ki jih je začel oblikovati v novem materialu – obarvani terakoti. Iz tega opusa hranimo v muzeju tudi pričujoče delo, praznično obarvano Sveto družino (1977, inv. št.: U 671).
~
Vir: Zaslužni Belokranjci: umetniki in znanstveniki, Belokranjski muzej Metlika, 2011
Galerija Kambič je zakladnica umetniških stvaritev zvenečih imen, a se v njej skriva tudi nekaj ljudskega. Umetnost, ki jo je akademik Kambič zbiral že od mladih nog – slike na steklo.
To izrazito ljudsko slikarstvo se je močno razmahnilo v časih po baroku in predstavlja nekakšen sakralni antipod ljudskim panjskim končnicam. Slike na steklu so namreč dosledne v nabožni motiviki. Slavijo Kristusa v vseh mogočih variacijah, v številnih slikah se izraža ljudsko čaščenje njegove matere Marije, priljubljeni so tudi svetniki.
~
Ljudi pa slike niso pritegnile le zaradi priljubljenih motivov, ampak so imele zaradi tehnike slikanja tudi vizualno pritegljivost. Naslikane so namreč na zadajšnji strani stekla, kar daje barvam poseben, nekako emajlen značaj, kar ojača žarilno moč barv.
Slike na steklo so svojčas krasile bogkov kot po slovenskih kmečkih hišah. In čeprav je bilo izbire veliko, sta primerka, ki ju predstavljamo, ob božičnih praznikih najbrž našla posebno mesto v kotu.
~
Vir: Stotero obrazov umetnosti, Občina Metlika in Belokranjski muzej Metlika, 2005
~
Kristusovo rojstvo
19. stoletje
35,8 x 25,3 cm
inv. št.: GK 429
Foto: Borut Peterlin
~
Kristusovo rojstvo
19. stoletje
34,5 x 24,4 cm
inv. št.: GK 461
Foto: Borut Peterlin
Danes, ko nas svetloba in luči obdajajo na vsakem koraku, se ne zavedamo več, kako velik življenjski pomen je imel ogenj ter svetloba za naše prednike. Zavedamo pa se simbolnega, saj svetlobo še vedno povezujemo z nečim dobrim, lepim in pozitivnim.
~
Voščene sveče, na primer, so do začetka 20. stoletja služile za razsvetljavo najpremožnejšemu delu prebivalstva, a jim po drugi strani krščanska cerkev pripisuje tudi veliko simbolno vrednost. Med bogoslužjem goreča sveča namreč pomeni božjo prisotnost. Sveča je človeka, in ga še danes, spremljala tudi v vsakdanjem življenju, predvsem pa ob njegovih pomembnih življenjskih mejnikih, od rojstva do smrti. Nekdaj so svečke razsvetljevale božična drevesca, še danes pa svečke s skritimi željami upihnemo ob rojstnem dnevu.
~
V Metliki je sveče izdeloval medičar in svečar Anton Murn, ki izhaja iz znane lectarske družine iz okolice Žužemberka, k nam pa je prišel okoli leta 1904. Medičarstvo in svečarstvo sta bili sezonski dejavnosti. Od velike noči do Miklavža so izdelovali in prodajali lect in drugo medeno pecivo, sveče pa so izdelovali zlasti pozimi. Vse tja do svečnice 2. februarja, ko se v cerkvi opravljajo obredi blagoslova sveč.
~
Vir: Medičarstvo in svečarstvo na Dolenjskem, Dolenjski muzej Novo mesto, 2000
Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995
~
Kako je potekalo izdelovanje voščenih sveč v Murnovi delavnici si lahko, takoj ko odpremo svoja vrata, ogledate na naši stalni razstavi, danes pa vam predstavljamo s svečami povezan predmet. Te so namreč gorele tudi ob praznikih in raznih slovesnostih, ko so jih postavljali na okna hiš, in včasih so jih obdajali prav lepo okrašeni lampijoni.
~
Lampijoni za sveče
prva pol. 20. stol.
lepenka, papir
inv. št.: Z 7878/1-4
Foto: Branko Babič
