1.
Glavni sestavni del nekaj let mojega službovanja je bil skrb za odpadna topila. Sodi, cisterna, aceton, umazana voda, nekaj malega kloroforma in take reči. Kemijski procesi potekajo v več fazah, zahtevajo vhodne surovine, prinašajo precej profita, nemalo organizacijskih, tehničnih in zdravstvenih problemov ter rojevajo kupe odpadnih surovin, med njimi topila. Ta zahtevajo evidentiranje, analize, fascikle dokumentov in zelo jasen sistem obvladovanja, nad katerim bdijo interne in eksterne kontrole, ki imajo na skrbi pravila, zdravje, finance in okolje. Vsak sod, zaboj, papirnati sod ali cisterna ima svojo številko in šifro, sledljivost je tu med najpomembnejšimi vrlinami. Doslednost, natančnost, marljivost, potrpežljivost in plača vsak mesec.
Bistvena komponenta dela s temi zadevami je tudi uničevanje tistega dela kontingenta, ki ni več primeren za kako predelavo. Sistem za to je utečen in jasen, destinacije so tri, dve v tujini, vsak sodček je zaveden, preverjanje na treh koncih itd.

Tak način dela je nujen, ekološko gledano je to velika bomba. Tega so se šefi najbolj zavedali v nekaj dneh osamosvajanja, ko je prišla naloga preseliti kakih 1500 sodov in cistern na lokacijo, malo bolj odmaknjeno od obrata samega. Če bomba pade na naše dvorišče, bo treba spremeniti Atlas Slovenije, smo se črno hecali. Trije viličarji s podaljšanimi vilicami, da lahko peljejo dve paleti ali cisterni naenkrat, dva evidentičarja, eden tu in drugi tam ter tri ure norega tekanja gor in dol, da vse dobro deluje. Vmes zelo nizki preleti letal, dalo se je videti njihove zakovice, ter vpitje sodelavcev iz zaklonišča, češ naj se skrijemo, ker je alarm. Ti imajo druge cilje, odvrnem in tečem naprej. Res so jih imeli, nekaj mrtvih je bilo, danes pa tam stojita spomenik in tank.
Sistem je dobro tekel še tudi vsa leta kasneje, vedno bolj je dodelan in verjetno nekako tako poteka tudi danes.

2.
Šef obrata je bil pameten človek (še danes je pameten, a ni več šef obrata, ampak ima upam da dobro penzijo), dobro je obvladoval različne izzive in celo zaposleni smo ga imeli radi. Meni je bilo všeč, ker je problematiko odpadnih surovin poznal zelo natančno in je bila valovna dolžina operiranja odlična. Vse je bilo jasno.
Ker je bil tudi podjeten in je znal gledati naprej, smo dostikrat razpravljali o sistemu ter kaj bi se dalo narediti. Izhodišče: stroški, kaj pa naj bi bilo drugega. Za odvoz in sežig enega soda je bilo treba plačati 250 tedanjih mark. Šleper je istočasno odpeljal do sto sodov. Seveda so morali biti polni in je bilo precej pretakanje ter nove evidence; ista cena je bila namreč tudi za napol prazne …

Vizija, o kateri smo razpravljali, je bila firma, v kateri bi sežigali te odpadke. Nekje zunaj in odmaknjeno od naselji, vodnih virov, gozdov itd., v Sloveniji takih lokacije ne manjka. Močno ograjeno in varovano, ogromne betonske lovilne posode, pokrita skladišča za posamezne kategorije, evidenca močnejša kot pri nas, analitski izvid za vsako enoto posebej, računalniško obvladovanje. Trije ali štiri viličarji, do deset skladiščnikov, več jih ne bi bilo treba, predvsem pa izredno močan laboratorijski del s strokovnim kadrom in opremo. Vse pod močno državno kontrolo.
Sežigati tam ne bi mogli vsega, marsikaj bi bilo še vedno treba voziti v tujino, halogenirane in druge komplicirane odpadke, "tu" bolj odparevanje vode in ogljikovodike, ki so največji sestavni del odpadnih topil. V avtomobilski industriji, ki je bila sogovornikom zelo znana, so imeli cele kolone sodov ostankov po flotaciji, med 5 in 10 odstotkov ostankov barve, ostalo voda. Negorljivo. Če smo mi imeli do 2000 sodov, so jih oni imeli do 20.000, s ceste jih je bilo videti, lepo zložene v dveh štukih. Dvajset tisoč krat dvesto petdeset mark, računajmo.
Financiranje tega sanjskega sežigališča? Začetna investicija bi bila do treh milijonov mark, je ocenil možak, ki je delal s predpisi in zakonsko podlago za vse skupaj ter je zadeve poznal z več zornih kotov. Proizvajalci teh odpadkov bi plačevali manj kot za odvoz v tujino, pa še vedno bi se investicija glede na slovenske razmere izplačala v največ dveh letih, ostalo bi bil velik profit, firma pa državna in vse pod strogim nadzorom, tako države same kot ekoloških organizacij. Če bi se stvar obnesla, bi lahko sežigali tudi odpadne surovine iz bližnje tujine, njim bi lahko računali še kaj več; morda malo manj, kot so Finci tedaj zaračunali nam …
Sklep? Kje pa! Kje pa ti bo kdo dovolil napraviti to v Sloveniji! Vsi bodo samo rekli "Ne pri nas!", pri jedrskih odpadkih to dobro poznamo. Koliko bo prigovorov, sumničenj, pritožb … Torej – po 250 mark na sod še naprej. Danes v evrih.

3.
Pred dnevi je bila objavljena reportaža o zelo podobni problematiki z roba velikega slovenskega kraja. Odpadne snovi zbirajo kar tam, sto metrov od prebivališč, brez lovilnih posod, celo dovoljenje imajo za to - ?! Ampak sledi šok za šokom – predel sploh nima kanalizacije?! Občina nima denarja zanjo (OK, to bi še razumeli). A kako je bilo potem dano dovoljenje?! Kdo ga je izdal, komu, na kakšni podlagi? Kdo je to plačal, koliko in komu? Baje je takih dovoljenj v Sloveniji celo že več … Ali lahko verjamemo, da tu ni šlo za podkupnine, saj je iz tega nastala ekološka bomba visoke vnetljivosti, ker ni bilo poskrbljeno za predpise tako, kot bi moralo biti? Če bi namreč koncesijo podelili v skladu z njimi, bi se tu pojavil resen denar, ki bi ga z nekaj dodatka občina zlahka (in bi ga celo morala!) pretočiti prav v izgradnjo kanalizacije, pa ga ni. Ker denarja ni. Torej tudi denarja od dovoljenja ne. Še vsi v stolčkih?

Potočki raznih barv in viskoznosti. Tu, zraven hiše, ljudje se pritožujejo, psi in srne pa pijejo to vodo. Veliko polje, ki je označeno za vodovarstveno okolje, saj gre za zbiranje podtalnice za pitno vodo dveh večjih slovenskih mest, je v neposredni bližini, odplake tečejo prav tja! Ne moreš verjeti. In TUKAJ je nekdo nekomu dovolil skladiščiti, morda celo uničevati kemijske odpadke?!! Pa, za božjo voljo, ali ti sploh vedo, kaj delajo in s čim se igrajo?!
Vizija iz prejšnje slike (kdo pa bi nam to dovolil napraviti?! se spomnimo?) se naenkrat kaže kot idealna slika, vredna holivudskega filma vsaj B-produkcije, če ne boljšega. Vse poskrbljeno in zavarovano, pa še denarji se čisto lepo uradno stekajo v (državne) malhe … (No, pri nas je pač drugače. Nadobudni podjetnik je nekaj let prosil za izgradnjo male pivovarne in potem obupal ter jo malo čez mejo postavil v pičlih trem mesecih; danes svoje kvalitetno pivo izvaža v rodno Slovenijo in plačuje davke Avstriji. Čisto po kranjsko …)

Med drugo in tretjo sliko ni preteklo veliko vode, približno deset let je vmes. Kako se lahko vse spremeni v tem času! Ob gledanju te reportaže ne moreš ne biti ciničen. Je tisti mali pivovar (ki mimogrede dela izvrstno pivo, to Slovenci dobro vemo) ponudil premalo podkupnin? Je šlo samo za to?

4.
Na avtobusni postaji stoji velik avtobus. Zelo velik in en sam. Vsi se drenjamo nanj. Delavci, gospodinje, občinarji, penzionisti, pevci, podjetniki, mamice z otroki, celo par dojenčkov je videti. Tudi enega poslanca smo opazili (ali se oni še vozijo z avtobusi?), pa neki šef se drenja tam … Vsi bi radi nekam prišli. Nekam stran od tu, ker nam tu očitno ni več dobro. Vsi bi radi, da bi nam bili bolje.
Eni pravijo, da gredo do Šentvida, drugi v Tolmin, tretji so namenjeni v Beograd, spet neki drugi omenjajo bolj oddaljene destinacije – toda kam pelje ta avtobus? Je kdo videl? Kaj piše na rdeči tabli, zataknjeni k šoferjevi šipi?
Nekateri smo videli, žal. "Malora" piše tam. Točno tako - Malora. In tja tudi gremo. V maloro, dobesedno. Vsi skupaj. Dojenčki, upokojenci in vsi vmes.
Nekateri tega ne vedo, mislijo, da bodo prišli v Šentvid, Tolmin in še kam, kamor upajo. Mnogi so napis videli, pa si morda mislijo, da se je kdo hecal, čeprav je pust že mimo; prepričani so, da bodo nekako prišli na svoj cilj, morda malo preko ovinkov, a bo že … Nekateri napis ignorirajo, nekaj pa nas je takih, ki smo ga vzeli zelo resno.

In zakaj vseeno tudi sami silimo nanj? Čisto preprosto zato, ker je to edini avtobus, ki še kam pelje.

* * *