O konstelacijah letošnjega aprila je bilo prelitega že veliko črnila. Naj bi se zgodilo to in ono, nekaj naj bi 'mrknilo' in se 'rodilo' nekaj novega, prišlo naj bi do kataklizme in podobno. Seveda ni bilo ničesar tako zelo dramatičnega, vsaj ne v maniri rumenega tiska in krvi željnih množic. Logični zaključek tega razočaranja je – astrologija je brez zveze! Morda pa res, porečemo. Če pa nismo nad njo razočarani že v prvi sapi in vzamemo zadevo malo bolj resno, se najprej vprašajmo: Dobro, kaj pa se potem JE zgodilo?

Lotimo se najprej stvari iz drugega zornega kota. Napovedovalci, ki polnijo radovednost senzacij željnih množic, imajo za podlago različne pripomočke, tehnike ali pa nadarjenosti, astrologija, v kateri pa ni mistike, pa deluje kot informacijski sistem in meri, prešteva, primerja, analizira. Starodavna znanost deluje po svojih principih, ne meneč se za pričakovanja. Ti principi so ves čas opozarjali "samo" na velike in ključne spremembe, do katerih naj bi pripeljal ta čas, pri čemer so se oslanjali na nič drugega kot na mnoge zabeležene primere, ko so se kot posledica podobnih konstelacij zgodili premiki ali celo dogodki, ki so se skozi zgodovino izkazali za bolj pomembne, kot je bilo to videti na prvi pogled oziroma v realnem času. Tako smo imeli sredi meseca prvi mrk, potem dober teden dni kasneje 'veliki križ' iz planetov, sedaj je na vrsti še drugi spomladanski mrk. Ta sovpada s prvim krajcem in že zaradi tega nosi konotacijo "nečesa novega".

Če pregledamo dnevne novice, se verjetno ne dogaja nič zelo posebnega: tornadi v ZDA so tako veliki, da jih je mogoče posneti iz vesolja, med drugim pa so terjali v dveh dneh najmanj 29 žrtev (kolikor sicer ni ravno pogosto); VB in Francija sta poslali letala kontrolirat baltski zračni prostor, medtem ko se v Ukrajini zadeve stopnjujejo (nič novega); novo streljanje nedolžnih ljudi v ZDA (nič novega), a tokrat tudi v Siriji (50 žrtev); Severna Koreja na danes začetih vojaških vajah izstrelila 50 raket; Muslimanska bratovščina poziva k revoluciji (po obsodbi na smrt kar 683 njenih članov!) …
Kaj od tega je "dogodek, ki naj bi prinesel spremembe"? Če smo kdaj slišali za 'efekt metuljevih kril', lahko vse od tega, lahko pa tudi ne. No, obsoditi za ducat avtobusov ljudi na smrt več ali manj zaradi pripadnosti stranki oziroma gibanju in to potem še skriti v nekakšen "pravni plašč" je huda zadeva (ki vsaj majčkeno zamegli neko drugo pritoževanje čez nepravično sodišče (in domnevno 'sovražnost sodnika'), ki je dosodilo trikrat po dve leti zapora za stvari, o katerih čivkajo vrabci …). Za tistih dvanajst polnih avtobusov odpisanih se res lahko zgodi kaj neprijetnega, celo večjih razsežnosti. Ne nazadnje so to ljudje, očetje, delavci, uradniki in drugi, ki so v neki točki nezadovoljstva z obstoječim stanjem pristopili h gibanju, za katero so bili sveto prepričani, da je "prava stvar", s tem da ta razsodba ne pomeni tudi, da v resnici nimajo prav; le politika se je zamenjala in zdaj se bodo množili mrtveci v nekakšni poldemokratični državi. Govora je seveda o Egiptu, ne morda o nekih drugih tisočih ljudeh, ki so se enkrat že skoraj davno prav tako priključili nekemu gibanju, prepričani, da gre za "pravo stvar" (ali pa so jim to rekli drugi, ki so bili prepričani v isto …), in se zdaj neka mala državica še sedem desetletij razdeljuje zaradi njih, pobitih. (V Franciji se je zgodilo isto, le da v večjih in bolj radikalnih razsežnostih, a se o tem ne govori.) Kot da bi bilo danes, če bi "šlo zares", kaj drugače … Odločili bi se za eno ali drugo opcijo, potem pa bi končna zmaga povedala, kdo je v resnici prav tudi imel … Tudi na volitvah je pravzaprav tako, vedno bolj sta na izbiro samo dve opciji, vendar vsaj pri nas zaradi tega ne padajo glave – kot v Egiptu.

Glede "dogodka, ki ga ni" pa je treba reči še nekaj. Če dandanes vse bolj "vemo", da je vse skupaj samo energija in potem ta energija določa premike, potem se vprašajmo, kateri trenutek določa "dogodek", recimo (da bo vsaj kaj drame v pisanju) ruski napad na sosedo: trenutek, ko bo izdan ukaz, trenutek, ko se bodo premaknili prsti h gumbom za izstrelitev rakete, ali trenutek, ko bo to prvič objavljeno v medijih in bo za vojno izvedel "ves svet"? Odgovor ni lahek. Zato se zna zgoditi, da bo sledil kak dogodek, ki ima "kal rasti" v teh dneh, ne da bi mi to vedeli.
Po drugi strani pa so v etru tudi dogodki (in odmevi nanje), ki se ne zdijo tako pomembni, a so vseeno lahko predhodnica nekega gibanja ali pa sprememb. Recimo korejski premier, ki je odstopil zaradi katastrofe, na katero nedvomno ni imel nobenega vpliva niti odgovornosti zanjo, celo o objektivni odgovornosti lahko vsaj malo dvomimo. Njegovo dejanje je bilo izrazito moralnega značaja, verjetno je presenetilo marsikoga. Je komu dalo misliti? V današnjem čudnem času? Ni verjeti. Ali pa morda le … A ni se bati, k nam kaj takega ne more zaiti in naše dojemanje moralnosti lahko mirno spi.

Isti 'veliki križ' imamo položen čez državni horoskop tudi Slovenci. Mala država – male senzacije in mali dogodki. Ob hudem plazu pred leti ali povodnji (tej ali oni) smo naredili vik in krik – saj ne, da to ne bi bilo potrebno, le zamislimo si, kaj bi šele počeli ob 29 mrtvih. Ti ti, narava, kaj si nam naredila?! Ko se je s čolni na Savi utopila desetina naših prebivalcev, je bilo precej drugače – sami so si bili krivi, zakaj pa so izzivali?! Slovenci smo res zabavna nacija. Zaradi Železnikov stopimo skupaj (in letos ob žledu tudi), potem pa mirno stojimo ob strani, ko država za te iste Železnike, Posočje, žled, … … … ne naredi ničesar. Čez Boga in cesarja se pač ne sme govoriti. Takle 'mamo.
Nazaj h križu. Vprašanja, ali smo že na dnu, ne jenjavajo. Nismo, seveda še nismo. Nekaj dni se zdaj ukvarjamo s farso, imenovano "kdo bo koga", torej z neke vrsto reality showa. TV v poročilih izpelje "radijski prenos televizijskega prenosa", na koncu pa se vse izteče samo v nove dileme. In novo padanje standardov. Komu še verjeti? Je sploh tam še kdo kredibilen?
Bo odstopila, kot je rekla? Bo pokleknila za ljubi mir ali za stolček, pozicijo, za nekakšno "žrtev" državi? Je "veliki šef" v resnici poraženec ali zmagovalec? Bomo spet (na volitvah, ki se jim ne bo dalo izogniti in bodo spet stale lepe milijone (za kupčkanje in otroške igrice odraslih)) deležni požiranja besed – zaradi miru in blaginje države, bah? S kom pa kani Janković napraviti koalicijo, če je dva vsaj realno možna sopotnika v svojem čustvenem nagovoru (no, v predvolilnem govoru naštevati svoje ovadbe in jih diskreditirati – ni to zgolj poceni kopija Janševega početja?!) očrnil in razvrednotil (le še en copypaste?)?
Premierka je bila javno naprošena, naj o odstopu premisli. Nekako v stilu "bodi ponižna (in ponižana), pa bo vse v redu – v vsemi nami". Bati se je, da se bo o tem odločila ravno danes. Zaradi križa na nebu. Ker če bo to danes, bo to imelo večji pomen, kot se zdi danes. Isto velja za razsodbo, ki je bila objavljena prav včeraj – bi lahko bil timing še bolj natančen?! OK, lahko bi bilo to danes, a to je že cinizem. Ker če odide v zapor, bo to prepih, če ne odide, isto, le na drugi strani, in če pobegne, pa sploh. Standardi padajo.

Kaj to lahko prinese, poleg volitev, ki so že jasne? Če bomo šli v tej smeri, bo prišlo do spremembe – tokrat ne morda na političnem kompasu, ampak 'v glavah' (točno tako, kot je bilo napovedano!). Kajti zadnjih nekaj volitev je rezultiralo prej v izidu "samo ne oni!", recimo 2000, 2004 in vse kasneje. Kontra zaradi kontre. In imamo, kar imamo, ker je vse slabše. In predvsem, ker ni mogoče zaradi tega kriviti ne enih ne drugih. Iz nekega starega vica si lahko prekopiramo konec: " … komunisti, socialisti, fašisti, -isti, -isti, isti, isti.", to odgovori na marsikatero vprašanje. 
Ne govori mi, draga država, kako je kriva ena ali druga opcija, ne govori mi, kako boš poskrbela za nas in za našo deco, ker ne boš – v senci "alarmantnega in šokantnega dogajanja na kongresu na Brdu" Anita Ogulin javno moleduje za hrano – ne za svoje otroke, ne za svoje. Moleduje! In ne govori mi, država, o sociali – Litostroj in prvo neplačevanje prispevkov se je zgodilo že pred ducatom let, a tega nisi niti uredila niti poplačala niti zakonsko preprečila, ampak mirno (in koristoljubno!) dovolila (!!!), da je to danes v tej isti državi čisto običajna praksa! Seveda se boš danes kajpak najprej spravila na sivo ekonomijo in delo na črno – torej boš odrezala narodu še tisti del pljuč, s katerimi poskuša nekako sopsti, ne dihati, samo preživeti. Pobrati torej še tisto, kar se da.

Zgodovina se ponavlja, pravimo. Pred nekako petimi oziroma šestimi stoletji se je taisti narod dvakrat uprl oblasti ne zaradi tega, ker je bila nepravična ali ker se je izživljala nad ljudmi (o tem, kaj je počel Tahi, se da kaj prebrati na spletu, pa so bili ljudje še vedno pohlevni), temveč tedaj, ko je dajatve zvišala do take mere, da ljudstvo ni več moglo prehraniti svoje dece. Pa ne, da se bo kaj od tega ponovilo! Za ugotovitev, da gremo točno tej smeri, pa res ni treba biti univerzitetni profesor.

Oh, nekje vmes smo pozabili "spremembo v glavah". Na tokratnih volitvah ne bo mogoče izvoliti nekoga, "ker je bil dosedanji slabši in smo nezadovoljni". Vsaj ne brez veliko sprenevedanja. Ker tisti, ki je zdaj v opoziciji sedanji poziciji, ki je slaba, je isti tisti, ki je spodbudil odhod ljudi na cesto. Nerodno. Evropske bodo še lahko nekakšno izlivanje gneva (vse doslej so to tudi bile), potem pa bo vrag odnesel šalo. Čas nas pelje v smeri, ko bo o zadevi treba vsaj malo celo misliti, ne le gledati lepe obraze.
"Narod si bo sodbo pisal sam," je zapisal pesnik. Bo držalo, le da malo drugače, kot je mislil. Samouničevalna žilica ne da miru. Ravno, ko se je začelo svetlikati in ko so nekateri kazalniki rekli, da niti ni več tako slabo, še več, na bolje kaže, in ko so celo v tujini začeli verjeti, da je mogoče, smo se spet mogočno – ustrelili v koleno. Vaje v stilu. Tista pesnikova o sodbi prav sitno drži.

* * *