Rožljanje z orožjem je bilo vedno zelo učinkovito sredstvo za dosego ciljev, pa tudi pozornosti ali pa /in zaslužka. Rusi (pa naj gre za sedanjo Rusijo ali pa katero njeno drugo obliko iz polpreteklih in preteklih časov) so v tem vsaj tako uspešni kot njihovi glavni nasprotniki Američani. In ne samo to: z orožjem se igrajo tudi doma, ne le v tujini, čeprav jim tudi 'na zunaj' "razlogov" za posredovanja, napade in čisto navadna strašenja ne zmanjka (reka Ussuri, se spomnimo; Afganistan in ves z nafto bogati svet; ne nazadnje ČSSR 1968 in še in še).

O "pravi" krimski vojni se lahko vse najde na spletu, zato si raje osvetlimo nekaj drugega.
Pred nekaj leti sem imel priložnost srečati nekoga, ki je po rodu iz Ukrajine in zdaj za stalno živi tu. Poleg tega že leta prijateljujem z Rusom, ki je doma v neposredni bližini Krima, a na ruski strani meje. Ti dve osebi se ne poznata, a sta o eni 'malenkosti' govorili enako: odkar sta se državi ločili, zlasti pa v zadnjem času, poteka vse bolj intenzivno poseljevanje Krima z ruskimi državljani, predvsem z upokojenci, oficirji in drugimi 'zaslužnimi' ali pa premožnimi ljudmi. Samo po sebi to seveda ni sporno, a poglejmo malo bolj nadrobno.

Najprej to, da take selitve v ruskem okolju niso nič niti novega niti posebnega. Stalin je te zadeve počel čisto namensko – kot na šahovnici je odrejal, kam naj preselijo milijon teh ali pa pol milijona onih, čisto tako. Zakaj tako, ni težko uganiti. Zmešal je ljudi in narode, da so se navadili drugi na druge (saj jim drugega ni preostalo) in se po malem poženili med seboj, pa je bilo. Obenem je zmanjšal moč narodov, ki bi mu lahko kdaj skočili v hrbet, ob vsem tem pa se je lahko znebil nekaj ducatov tistih, ki so bili najbolj v napoto in "so se pač izgubili med prevozom" (tisti, ki so ostali, so bili prepričani, da se je "tisti" odselil, odseljeni pa, da je ostal doma). Posledica: kako naj v kateri baltski državi sprejmejo soglasno odločitev na nacionalni bazi, če pa je skoraj natančno pol prebivalstva v vsaki državi – ruskega izvora, preseljenih pred slabim stoletjem? Takih selitev danes ni več, a "selitev" in "preseljevanje" ni nič posebnega.

Poglejmo pa še to, za kaj pri Krimu v bistvu gre. Za vojaške baze, ki jih je polotok čisto poln. Za ključno geostrateško pozicijo v Črnem morju. Če Krim ostane v ukrajinskih rokah (kjer politično tudi je, saj je v skupni državi polotok spadal pod ukrajinsko zvezno republiko), se lahko ob "nepravi" državni oblasti (ve se, za koga 'nepravi') zgodi, da bi Rusija tam postala nezaželena, to pa med drugim pomeni izgradnjo novih skritih (podzemnih in drugih) kompleksov kje blizu, če naj bi Rusija obdržala svojo pozicijo. Toliko denarja v državi preprosto ni. Torej: dokler 'imamo' Krim, imamo pozicijo.
Ko sta se državi ločili, se nista zapletli v vojno, pač pa sta obdržali določene pogodbene in dogovorjene obveznosti in opcije, ki niso izključevale migracije prebivalstva niti prenosa državljanstva itd. Spori gredo predvsem zaradi plinovodov, ki Rusiji zagotavljajo obstoj (= zaslužek), za Ukrajino pa so moteči predvsem zaradi kolača, ki ni razdeljen po njihovi meri. Priseljevanje upokojencev in oficirjev tako ni nikogar motila, a že pred nekaj leti je Ukrajinec iz te zgodbe rekel čisto naravnost – "To je bomba, ki bo enkrat počila; in ko bo počila, se bo izkazalo, da sem niso prišli samo "nekakšni upokojenci", ampak ljudje z močjo in vplivom" in še "Ko bo ta vpliv dovolj močen, ga bodo izrazili". Zelo slikovito. In tako tudi je. (Ne smemo spregledati, da je v ruskih razmerah 'upokojeni oficir' nekaj drugega kot v naših krajih.)

Je pa tu še neki dejavnik, ki zna biti zanimiv. Pri nas ni toliko znano, da imajo na Krimu veliko etnično skupnost Tatari. Ti so ob razpadu nekdanje skupne države zahtevali (in 5. septembra 1991 v svojem parlamentu tudi izglasovali) neodvisnost krimskega polotoka (Krimeja). Do te neodvisnosti potem nikoli ni prišlo, pač pa je polotok sovjetska vlada z dekretom prenesla k Ukrajini, kjer je potem dobil status avtonomne regije. Krimski parlament je sprejel zakon o neodvisnosti 5. maja 1992 (za astrologe: približno ob 17. uri, Simferopol). Ta zakon dovoljuje razglasitev neodvisnosti, vendar tega niso uporabili, ampak pustili "za prihodnje čase". Okoliščina, ki se zna izkazati za pomembno. (Vir: Nick Campion, The Book of World Horoscopes, str. 87)

Recimo pa še kakšno o času. 'Timing' lansiranja te nove faze ukrajinske napetosti je zgovoren – koliko dni (ne mesecev, let!) je minilo od olimpijskih iger v Sočiju (ki sploh ni zelo oddaljen …)?! Za časa iger nič ni smelo ogroziti njihove izvedbe. In ni. Zdaj pa so končane.

(Da se ta napetost stopnjuje proti aprilu, ki bo ključen, a v veliki meri tudi katastrofičen mesec v letu 2014, tudi ni slučajno. O tem pa kaj več v nekem prihodnjem zapisu.)

(Odličen članek o Krimu tukaj: http://www.siol.net/novice/svet/2014/02/krim_zgodovina.aspx)

* * *