Kamorkoli se obrnem ljudje sodijo, ocenjujejo, komentirajo, se zgražajo pljuvajo...

Složnosti, podpore,razumevanja, svetovanja, pomoči skorajda ni več zaznati.

Kdaj se je svet tako spremenil? Kdaj smo postali tako zadrti,ozkogledni, sebični?

V življenju ni pomembno kje smo, temveč kam smo namenjeni!
Življenje gradimo po koščkih kot sestavljanko, dokler ne dosežemo celote. Včasih se koščki podrejo in vendar jih vztrajno polagamo nazaj in le s vztrajnostjo zgradimo to celoto po kateri hrepenimo, kajti celota smo mi sami, mi kot oseba, kot človek.
Ljudje ki nam vsiljujejo svojo voljo, njihova načela…, so le polena pod našimi nogami in nikoli ne smemo pustiti, da bi se zaradi drugih spreminjala, kajti spremeniti se zaradi sebe je tisto kar je prav in le tako ostajamo svobodni. Preveč je besed na napačnih mestih in premalo dejanj na pravih poteh.
Seveda je to moj pogled na življenje in se razlikuje od tvojega, njenega, njegovega….vendar je to moj pogled, ki mi ga nihče ne more vzeti. Lahko ga