"Pričakovati, da bi Slovenija leta 2021 v Evropi našla tisto, česar ni našla v SFRJ, se pravi identitetno zavetje, v katerem bi se lahko polno uresničila, bi bilo sedaj dejanje fantasta. Trendi v Evropi gredo v nasprotni smeri, zato pa tudi Evropa razpada ..."

Piše: Boštjan M. Turk

Ko sem tistega večera, 26. junija 1991, stal na ploščadi Trga republike in spremljal slovesnost, katere namen je bila počastitev rojstva Republike Slovenije, se vsega v celoti nisem zavedal. Odnašal me je pač tok splošnega navdušenja, ki se je pri meni začel v trenutkih, ko sem razumel, kaj je to SFRJ. Bilo me je sram biti njen državljan: v življenju sem se kasneje seznanil z veliko ljudmi različnih narodnosti, a nisem srečal nikogar, ki bi se o svoji državi izražal na način, kot sem se jaz o Titovi Jugoslaviji. Ta politični kadaver je bil res nekaj, kar je bilo treba čim prej pozabiti.

Tako sem na ploščadi tistega slavnostnega večera stal poln notranjih pričakovanj, kot človek, ki je eno pot v življenju sklenil in navdušen začenja drugo. Optimizem se je jedril okrog besede, ki smo ji rekli samostojna Slovenija v novi Evropi. Prav slednja je bila tista točka na horizontu, ki je zbujala največ upanja. Hoteli smo postati pravi Evropejci, s standardom, kot ga imajo naši severni in zahodni sosedje, prepojeni nadalje z duhovnim zamahom, s katerim smo želeli nadoknaditi svinčeni čas molka in miselne kastracije. In z demokracijo, kot je pri njih v navadi, ter z mediji, ki so njen najmočnejši branik. Ko sedaj, s perspektive tridesetih let, gledam na tisti večer, se zavedam, kako napačna je bila moja ocena prihodnjega položaja. V celoti sem namreč spregledal ključno dejstvo, namreč, da stojim na zenitu tega, kar sem razumel kot demokracijo: da bo ta zenit še sijajneje zažarel v kratkem času, ki je pred menoj, potem pa bo začel počasi bledeti, lesti vase. Čez trideset let bosta od njega ostala samo prekrasen spomin in globoka nostalgija, sežeta v vprašanju, kdaj bo spet tako, kot je bilo v oni večer.

Neki zunanji orientir je bil že glavni časopis v nastajajoči državi Delo. Pod Danilom Slivnikom in Titom Doberškom je v tistih dneh izhajal z napisom na prvi strani: "Samostojen časnik za samostojno Slovenijo." V celoti je odražal voljo prebujajočega se naroda, ki je zahteval svojo državo. Danes ima naklado, ki ni niti pet odstotkov tiste iz prelomnega časa: če je po čem zanimiv, je po tem, da se je z leti spremenil v pokopališče etično propadlih eksistenc. Postal je utelešenje beckettovskega teatra absurda.

Na kaj namigujemo s tem, kar smo uvodoma zapisali? Misel je težka: Slovenija bi se danes ne mogla osamosvojiti. Za to je kar nekaj temeljnih razlogov. Če bi se stvari iz leta 1991 dogajale sedaj, glavnega problema ambiciozne in pogumne dežele ne bi predstavljali beograjska soldateska in njeni varuhi na zveznih ravneh, temveč Bruselj in ameriška administracija. In mediji, ki so enotno intonirani na eno samo resnico, kot sovjetska Pravda v najbolj svinčenih časih. Evropa je namreč izgubila velik del suverenosti: njeni mediji so presahnili. Vse obvladujejo svetovni igralci, ki staro celino tudi vsak dan bolj ugonabljajo. Bruselj ima globalno agendo, to pa oblikujejo ljudje, za katere sploh ne slutimo, da obstajajo ali pa obstajajo v vlogah, ki bistveno vplivajo na naše življenje. Zanje po naključju izvemo tedaj, ko kakšen od novinarjev v Daily Mailu na primer razkrije novega potnika tistega aviona, ki sliši na ime Lolita express. Njegov lastnik Jeffrey Epstein je sicer pokojni – baje naj bi storil samomor na dokaj neobičajen način: uganili naj bi njegovo željo po samouničenju in mu pomagali "čez prag" – a potniki še kar kipijo od zdravja. Bill Clinton, angleški princ Andrew, Kevin Spacey, Chris Tucker, ameriški in evropski milijarderji ter v zadnjem mesecu – Bill Gates. Legendarni avion (vse, kar se je na njem dogajalo) naj bi bil razlog, da se je njegova žena Melinda hotela ločiti od njega. Kaj se je tam – in na njegovem privatnem otoku – vse počelo, je šlo z Epsteinom v grob.

A ostal je javni diktat, ki ga vsiljujejo mediji, z njimi pa so vse bolj poravnana sodišča. Ta onemogočajo promocijo tistih vrednot, ob katerih – ali spričo katerih (!) je luč sveta ugledala samostojna Slovenija. Če se želiš namreč potegovati za družbeno normalnost, se moraš upirati abnormalnosti, drugače pač ne gre. A abnormalnost postaja prevladujoča atmosfera sodobnosti. In to "justica" vse bolj ščiti. Vrnimo se s tem spoznanjem k prejšnjemu odstavku: Loliti express, če letalo vzamemo za povedno metaforo, je ime izbralo letališko osebje, potem ko je začelo opažati, kako iz njega izstopajo tako rekoč brez izjeme same mladoletnice, ki so bile kdaj tudi še otroci. Prvo, s čimer je današnji svet soočen, je namreč atentat na elementarno moralo (spolnost), ki poteka vzporedno z razgrajevanjem spolne identitete posameznika ter z likvidacijo nujnih kriterijev, ki družbo kot tako sploh omogočajo.

Eden od najinteligentnejših ljudi 20. stoletja, francoski filozof Roland Barthes, je v svoji znani knjigi O tragedu Jeanu Racinu (Sur Racine) opozoril, da se človeška skupnost začenja s prepovedjo incesta. Civilizacija se je lahko oblikovala, ko je izločila incest. Vse, kar poznamo, temelji na tem. A New York Post, eden izmed "progresivnih medijev", ki slišijo na sugestije ameriških milijarderjev, se je pravkar zavzel za uvedbo konsenzualnega incesta. Incest je dovoljen, če je sporazumen. Ob tem se spregleda dejstvo, da je incest "sporazumen" le, če je bila žrtev globoko poškodovana, zlorabljana, posiljevana in se ji je začel dogajati stockholmski sindrom: da je vzljubila svojega rablja.

Francoski predsednik Emanuel Macron, ki je kontinentalna ekspozitura družine Rothschild – v njihovih bankah je namreč na hitro obogatel –, želi posodobiti Evropo, da bo pač povšeči milijarderjem in drugim finančnim špekulantom, ki vedrijo po ZDA. Da je med njimi George Soros, je tako rekoč opomba pod črto. V ta namen z evropsko komisijo pripravlja reformo, o kateri noče veliko govoriti. A ljudje, ki vedo, koliko je ura na planetu, so ga spregledali. Patrick Edery, urednik časopisa sindikata Solidarnost (predsednik poljske vlade se je velikokrat rekrutiral prav s tega mesta), sicer pa Francoz, živeč v Krakovu, je Macronovo reformo označil takole: "Emanuel Macron govori o obnovi Evropske unije, vendar si nihče ne predstavlja, kakšna bo ta obnova. Zdi se mi pomenljivo, da je oseba, ki zadolžena za izvedbo preoblikovanja stare celine, Daniel Cohn-Bendit, ki je bil vodja prevratnikov maja 68. Tedaj so prav tako želeli predrugačiti človeško skupnost, na mah in naj stane, kar hoče. Zato se je polotil uničevanja vezi s preteklostjo, vero in tradicijo. Pri tem niso ustvarili ničesar novega, le razdirali so tisto, kar so v svoji nadutosti ocenjevali kot staro, kot preživeto. Danes se ne moremo znebiti vtisa, da vladajoča tehnokracija menja temelje, zidove in streho evropske zgradbe, vse skupaj pa preliva z debelo svinčeno zalivko, pod katero se oblikoval nekakšen novi Evropejec, brez tal pod seboj, brez preteklosti in identitete; v državi, ki bi jo nenehno zlorabljali. Oblikovati želijo družbo brez vere in zakona, v kateri pa bi – kot se vselej zgodi v nasilno oblikovanih skupnostih – vladal zakon močnejšega."

In kdo je Daniel Cohn-Bendit, ki ga urednik Solidarnosti postavlja v jedro problema? Je najpomembnejša oseba "revolucije 68", o katere usodnosti za današnji čas smo že pisali (https://pozareport.si/post/582109/kennedy-je-cloveka-poslal-na-luno-obama-na-transspolno-stranisce-ali-za-kaj-na-svetu-danes-gre). Uradna biografija o njem navaja: "V času revolucije 68 je nosil vzdevek Rdeči Dany. Kasneje je Daniel Cohn-Bendit naredil ideološki premik, postopoma je presedlal na ekologijo, integrirano v tržno gospodarstvo. Hkrati se je ves čas deklariral kot liberalni svobodnjak." Ne glede na zapletene politične metamorfoze in status pomembneža, ki si ga je tako ali drugače pridobil, v njem lahko prepoznamo ikono sodobnosti, pač v tistem, kar ima le-ta negativnega, še več, v tistem, kar jo določa kot dobo, ki ostaja brez prihodnosti.

Je pa še en, odločujoč element. V njem se tabu incesta preliva v drug tabu, pedofilijo. Medijski zapisi o njem povedo naslednje: "Politik stranke Zelenih Daniel Cohn-Bendit je bil obtožen pedofilije. V zgodnjih letih uživanja ’svobodne spolnosti’ so bili očitno tudi otroci del igre. Danes se ohlapna morala iz let seksualne revolucije vrača kot strašeč bumerang." Obstajata vsaj dve pričevanji o tem, da je Cohn-Bendit prestopal mejo absolutno nesprejemljivega. Sta toliko bolj verodostojni, ker je njun avtor – sam Daniel Cohn-Bendit. Tako: "Večkrat se mi je zgodilo, da so mi nekateri otroci odprli zadrgo na hlačah in me začeli žgečkati. Odzival sem se različno, odvisno od okoliščin, njihova želja mi je vseeno predstavljala težavo. A če so bili vztrajni, sem jim nežnost vračal." Še bolj konkreten je bil v oddaji Nagovori na TV mreži Antena 2 (1982). Presenečenim gledalcem je zagotavljal: "Ko te začne pet let in pol stara punčka slačiti, je fantastično." Sčasoma sta pedofilija in Cohn-Bendit postala neke vrste siamska dvojčka, težko je govoriti (na najpomembnejših tribunah) o enem, ne da bi se dotaknili drugega. O vsem se pogosto razpiše tudi svetovno časopisje.

Na tej stopnji razmisleka se oblikuje logično vprašanje: zakaj pa je nosilec prevrata 68 sam govoril o lastnih, nedopustnih "podvigih". Logični odgovor je samo en. Zato, ker Cohn-Bendit, kakršenkoli je že bil, nikoli ni ničesar počel brez namena, natančneje brez povezave s tistim, kar je dojemal kot življenjsko poslanstvo. To pa je bilo zrušiti meje stare družbe, njenih tabujev in zakonov. In kaj je bolj primernega za to kot pedofilija. Ta namreč ne nastopa zgolj proti zakonu, nastopa proti elementarni morali, a še več. Najeda temelj človeške združbe, kakršna se je v pradavnini oblikovala, davno pred nastankom civilizacij.

Človek, ki je na televiziji izpovedoval lastne izkušnje s področja pedofilije, bo postal vogelni kamen novoreformirane EU? Kljukec, ki je civilizacijo uničeval, bo sedaj gradil novo? Nekakšen duhovni oče nastajajoče reforme? Slovenija je z odhodom iz političnega sistema nekdanje Jugoslavije vnovič vstopila v zgodovino in civilizacijo. Prav spoznanja o vnovični pridružitvi evropski civilizaciji, njeni kulturi, omiki, svobodi veroizpovedi so bili glavni motorji odcepljanja od pri življenju umetno vzdrževanega kadavra, ki je slišal na ime SFRJ. A danes se preprosto ne bi mogli kam usmeriti, ker evropska civilizacija doživlja nepredviden atentat s strani globalističnih samodržcev, še več, institucionalna organizacija, po kateri politično stara celina obstaja, Evropska zveza, se je spremenila v enega od njih. Gre za najhujšo avtoimuno bolezen v sodobni politični zgodovini. Bruselj je postal močan svetovni igralec na področju promocije nove abnormalnosti: teorij spola, LGTB, masovnih migracij, katerih rezultat je kaos in kriminal v jedrni Evropi, inkluzivne pisave, s katero bodo "odpravili" nacionalne jezike (in njihove književnosti) in kar je še tega, vse ima podporo pri bruseljski birokraciji. Uničevanje zgodovine, še posebno tiste, ki je povezana z identiteto narodov, je v prvem planu. Macrona tako ne boste slišali omeniti besede Francija (še manj govoriti o njeni zgodovini), namesto tega je tu mašilo "globalnega navdiha", beseda "epublika". Z njo kot s sladkorno peno lahko prelivate vse probleme. Mediji poskrbijo, da to pride do ljudi. In da je učinkovito.

A tu so tudi kocke. Lego je eden od največjih industrijskih gigantov, ki izdeluje igrače za otroke. Nove serije kock, točneje njihovih figuric, bodo začele odpravljati spol. Figurice bodo neoznačene glede na spolno razliko, se pravi bodo "inkluzivne", kar se tiče izvorne spolne identitete človeka. Otrok razumljivo ni nihče vprašal. Niso jih vprašali ne v Lolita expressu ne pri Cohn-Benditu ne kje drugje. Če z zvijačo ugrabimo Freuda, na katerega se novokomponirani gospodarji sveta tako radi sklicujejo – in se nanj sklicujemo še mi – lahko rečemo, da otrok najprej zazna dejstvo, da je deček ali deklica ter da ga to temeljno določa. Od tod Ojdipov in Elektrin kompleks in drugo. Oblikovalci legokock Freuda najbrž ne berejo. A tu imamo vse, kar prestavlja strukturo nove abnormalnosti: industrijskega giganta, nasilno ideologijo ter poseg v spolno identiteto le-tega nezavedajočih se bitij kot posledico. Vse to je "nova normalnost", stanje, ki ga še dvajset let nazaj ni bilo mogoče artikulirati, ker bi sicer človek tvegal prisilni pregled v psihiatrični ustanovi.

So pa še močnejši razlogi, zakaj se Slovenija ne bi mogla osamosvojiti leta 2021. V svetu se je namreč v abnormalno smer obrnil ne samo medijski trend, moralna in etična vprašanja in drugo, kar smo navedli; globalizacija, ki to določa, namreč zahteva, da se države razgrajujejo. To se mora dogajati sistematično in dosledno: a razgrajene narodne entitete se ne smejo na novo organizirati, nasprotno. Morajo se stapljati v globalne organizme, ki jih vodijo ljudje iz ozadja. Leta 2021 tako ne bi razpadla niti Jugoslavija niti Sovjetska zveza: Bruselj bi skupaj z ameriško administracijo zahteval, da se narodi SZ in SFRJ čim prej stopijo v enotne amalgame, ki jih bodo potem združevali v večje enote, najverjetneje s selitvijo afriškega in bližnjevzhodnega prebivalstva med narode ene in druge multidržave. Hkrati bi z uvajanjem ideologije LGBT "mehčali" meje med spoloma, ki predstavljajo skupaj z družino, narodom, državo in vero najmočnejše zavetje človeka. In za zavetje v življenju gre.

Pričakovati, da bi Slovenija leta 2021 v Evropi našla tisto, česar ni našla v SFRJ, se pravi identitetno zavetje, v katerem bi se lahko polno uresničila, bi bilo sedaj dejanje fantasta. Trendi v Evropi gredo v nasprotni smeri, zato pa tudi Evropa razpada: najbolj očitno na osi vzhod–zahod, dosti bolj usodno, a manj očitno na osi sever–jug. Možnosti preživetja Evrope leta 2021 predstavljajo največji paradoks samostojne Slovenije danes: enake so namreč možnostim preživetja SFRJ leta 1991. Človek je namreč enak, odkar je nastopil svojo pot na planetu, še posebno od tedaj, ko je začrtal smer v civilizacijo. Spreminjanje teh parametrov se lahko konča samo v enem – v katastrofi. To bo logični konec (večdržavne) skupnosti, ki se je odločila porezati korenine normalnosti. V tem so bruseljski mandarini presenetljivo podobni jugoslovanskim generalom.

In ob koncu: na tisti slavnostni ploščadi junijskega večera 1991 se mi ni moglo niti sanjati, da bom v kasnejših letih vse več pisal samo o eni stvari: o demokraciji. Potreba po njej in njena odsotnost sta tako rekoč vodilni motiv vsega, kar sem v teh desetletjih spočel. In ni mi padlo na misel, da bo demokracija vsako leto aktualnejša tema ter da se bom skoraj pretežno začel ukvarjati s pomanjkanjem le-te v tistem horizontu, za katerim sem 26. 6. 1991 slutil samo superlativne stvari, začenši s svobodo, pravičnostjo, blaginjo in – demokracijo.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter komentator oddaje Ura Moči na Planet TV in Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.