"Ivan Maček Matija, Edvard Kardelj, Boris Kidrič in armada pokornih bi ostali v sivi anonimnosti, če bi ne bilo vojne in revolucije."

Piše: Boštjan M. Turk

"’Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.’ Najljubša točka OF. Kako zelo aktualna. Se vidimo 27. 4."

Uroš Jauševec, politik Socialnih demokratov, ki kraljuje iz fotelja ukradene judovske vile na Levstikovi ulici v Ljubljani, je z zgoraj navedenim čivkom v javnost poslal sporočilo, ki ga ni mogoče prezreti.

Energija po obhajanju tega praznika je namreč v premem nesorazmerju z razlogi za takšno početje. Precej tega odkriva že Jauševčev čivk, kajti nikjer na obzorju ni "aktualnosti" nečesa, kar bi klicalo po "osvobodilni akcij in aktivizaciji slovenskih množic", da bi se "preoblikoval slovenski narodni značaj", spet po kriterijih "Oefa". Kdor širi takšne ideje, je bodisi fantast bodisi blefer.

A v SD niso fantasti, so pa bleferji.

Nekdanji glavni tajnik stranke s svojim čivkom sporoča dvoje: opetnajstiti mislimo narod na prav tak način, kot so ga ustanovitelji naše stranke pred 80 leti. Od tega so oni imeli velik profit. Kot poje Internacionala "Bili smo nič, bodimo vse", so uresničili karierne sanje, ki so si jih lahko le želeli. Ivan Maček Matija, Edvard Kardelj, Boris Kidrič in armada pokornih bi ostali v sivi anonimnosti, če bi ne bilo vojne in revolucije. Za Gregorja Golobiča bi nihče ne vedel, če se ne bi trudil v Drnovškovi senci.

Dejanskih pogojev za revolucijo danes ni, a je že dobro leto navzoč nekakšen nadomestek le-te, kava Kneipp, bi se temu reklo v bolj domačem jeziku. Ta za posestnike uplenjene vile na Levstikovi v Ljubljani predstavlja potencialno gojišče priložnosti, nenadejanih prevratov. A takšno revolucijo moramo razumeti zgolj v smislu novega škiljenja čez plot: Jaušovec in njegovi namreč mislijo, da bi z epidemijo bolezni covid-19 lahko destabilizirali narod do te stopnje, da bi padla vlada. Oni bi potem prišli na oblast kot pred 75 leti njihovi kameradi – mutatis mutandis (latinski pregovor, ki pomeni upoštevaje vsakokratne okoliščine). In uživali življenje v brezdelju, ki ljudi iz vile družine v holokavstu pobitih Judov najbolj zanima. Tako kot njihove predhodnike. Ob tem pozabljajo na navadne državljane. V medijih namreč kroži zgodba ene od protestnic, ki je v Ljubljano prišla na eno od običajnih razgrajanj, pač z namenom dokazovati, da je covid navadna laž. Sama ni zbolela, bolezen pa je prenesla na očeta, ki je umrl. Ko je spoznala, kako so jo zmanipulirali, je bilo že prepozno. Tedaj šele je ugotovila, da so jo domnevni kameradi uporabili – in odrabili …

A kaj se je v "prazniku", s katerim nas vlečejo že od leta 1945, v resnici dogajalo? In zakaj nas vlečejo še danes? Razumeli bomo, če bomo prej prebrali temeljno delo o totalitarizmu, 1984 Georga Orwela. Tam najdemo "resnice", ki so po potrebi neresnice. Verjeti je treba le, da je dva in dva pet, mišljenje pa ni univerzalno, temveč ga je mogoče spreminjati: črno je belo in belo je črno. Predmeti ne padajo v globino, temveč lebdijo gravitaciji navkljub. To pojasnjuje dialektično mišljenje, ki se imenuje gosgovor. Razlaga pojma tako rekoč ni potrebna.

Prav v tej zvezi lahko govorimo o Osvobodilni fronti. Primera ne moremo obiti zaradi izjemne eksemplarične funkcionalnosti: v njem namreč logično sovpadejo sprevrženosti, piramidalno povezane po načelu, da je vsak gradbeni element pomensko predstavljen v nasprotnosti tega, kar je v resnici bil. Tako kot stranka SD, naslednica Komunistične partije Slovenije. Zgradba štrli v nebo, ko se v resnici pogreza v tla. Pojava ni mogoče zamolčati, kajti z njegovim popisom paradigmatično zajamemo celoto usode. In zatipamo prekletstvo, staro že sedem desetletij in pol. To je sindrom t. i. OF, ki je danes bolj živ, kot je bil kadarkoli po osamosvojitvi. Poglejte samo v katerega od medijev.

Z Osvobodilno fronto se moramo ukvarjati izčrpno. Pojasnjevati jo je treba v izvorni luči dogodkov, namreč, da se je druga svetovna vojna začela zaradi pakta Ribbentrop-Molotov in je tretjinsko potekala v času, ko sta bila dva totalitarizma – bolje trije, kajti 10. junija 1940 se je pred napadom na Francijo pridružila še fašistična Italija – povezana v enoten blok. Ko so komunisti ob nacističnem napadu sabotirali francosko vojsko (najprej vojaško industrijo), so Republiko branili samo katoliki in prepričani rodoljubi. Francoski komunisti so tako na dan zasedbe Pariza, 14. junija 1940, na nemške oblasti naslovili prošnjo za nadaljnje izhajanje partijskega glasila L'Humanité. "Francoski narod želi, da se oblikuje nova oblast, ki bo naslonjena na Sovjetsko zvezo," beremo v uvodniku številke, ki izide istega dne.

Ob napadu sil osi na kraljevino Jugoslavijo so bili domači komunisti tudi na "varni strani sveta", v zavezništvu s Sovjetsko zvezo ter posledično s Hitlerjem in Mussolinijem. V tem zavetju so – tako kot njihovi kolegi po svetu, še posebno v Franciji – obsojali imperializem in razobešali rdeče prapore: 1. maja 1941 sta na paradah v domovini plapolala dva tipa takšnih bander: ene so na rdeči podlagi nosile zvezdo, druge kljukasti križ.

In bistvo? Osvobodilna fronta je sprevržena besedna zveza, utemeljena na modelu gosgovora: črno je belo in belo je črno. Njeno izvorno ime že v prvem trenutku poti k popolni družbeni prevladi nakazuje smer. Paralelo lahko najdemo v pričujoči povedi: "Izdajanje množice skrajno ideologiziranih tiskovin je bilo od začetka vojne eno od glavnih propagandnih sredstev jugoslovansko komunistično-partizanske strukture." (Josip Jurčević, renomirani hrvaški zgodovinar). Časopisi v totalitarnem času so nosili enako oblikovana imena: Naša žena, Naša obramba, Glasnik bratstva. Partija oziroma njeni izbrani predstavniki so govorili v imenu žena; oni so odločali, kdo, kje in s kom vzpostavlja bratstvo itd. Državljanov ni nihče vprašal, kajti ti so imeli zgolj dve možnosti: biti tiho ali prikimavati direktivam peščice, ki je govorila v njihovem imenu, ne da bi jo kdo prosil, kaj šele pooblastil.

Osvobodilna fronta je bila – po isti logiki in nezaustavljivi ideološki potrebi tvorcev – dejansko nasprotje tega, kar je ljudem sporočalo njeno ime. Nemci sami so po svojih obveščevalnih virih pri jugoslovanskih komunistih (tudi slovenskih) pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo opažali njihovo Ratlosigkeit, kar prevedemo v smislu neodločenosti, begavosti. Osrednje glasilo KPS Slovenski poročevalec je pred osemdesetimi leti, 1. maja 1941, krivdo za vojno pripisalo prav tistim, ki so se tedaj zoper Hitlerja resnično borili, zahodnim zaveznikom. Tako: "In kdo je kriv? Kriv je imperializem, nosilec in vir imperialističnih vojn, imperializem, ubijalec žensk in nedolžnih otrok, imperializem, uničevalec kulture in najbolj brutalna stopnja kapitalizma in izkoriščanja človeka po človeku. Krivi so angleški in ameriški imperialisti, ki zaradi ohranitve lastne nadvlade brez skrupul žrtvujejo druge narode."

Antiimperialistična fronta, kot se je ob sestanku 26. aprila 1941 poimenovala, je v smislu partijskih direktiv iz zgornjega odstavka tako nastopala prav proti tistim, ki so se tedaj edini borili proti nemškemu in italijanskemu okupatorju, proti anglo-ameriškim zaveznikom. Bila je torej antiosvobodilna fronta, ki se je kasneje preimenovala v osvobodilno, spet po istem ključu. Od dolomitske izjave dalje je bilo namreč jasno, da služi prevzemu oblasti, da en totalitarizem nadomešča z drugim, za dolgih 45 let, vse do aprila 1990. Da Slovence "osvobaja", pripravljajoča jim novo suženjstvo.

A ker je bila slovenska pomlad utemeljena na sestopu z oblasti, ki je bil eminentna poved gosgovora, se je stanje podaljšalo skozi celotno tranzicijo, do 80-letnice taiste Osvobodilne fronte, do danes. 27. aprila 2021 se bo spet združilo nekaj dejavnikov patološke interpretacije stvarnosti. Njihov "fil rouge", rdeča nit, je volja do privilegijev oblasti, do leta 1990 udejanjena v komunistični partiji, kasneje pa v sleherni od njenih transmisij, od LDS do ostarelih mladeničev, ki sedaj posedajo po foteljih ukradene vile na Levstikovi in razmišljajo, kako bi "preoblikovali značaj slovenskega naroda", pač na način, da bi oni še kaj imeli od tega.

27. aprila 1941 ni bilo namreč nič drugače: princip je isti, tisto drugo so nianse. To je velika lekcija slovenske sodobne zgodovine.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.