V nastopu pred tednom dni je finančni minister izpostavil zanimivo dilemo: »ali si bomo (zaradi boljših rezultatov gospodarstva) zvišali plače ali pa dopustili, da se del tega rezultata prelije v večje zaposlovanje, predvsem mladih«. Pri tako postavljeni dilemi seveda ni nobenega dvoma o kaj je pravi odgovor. Zagotoviti nova delovna mesta, na prvem mestu za množico nezaposlene mlajše generacije, mora biti seveda prioriteta. Vendar pa na žalost ni nujno niti preveč verjetno, da bodo nižje (ali enake) plače resnično omogočile več novih delovnih mest.

Rast bruto domačega proizvoda pomeni več ustvarjene dodane vrednosti, da torej gospodarstvo dosega boljše poslovne rezultate. In ti dodatni zaslužki se potem delijo dvema deležnikoma – del se lahko nameni zaposlenim v obliki višjih plač, preostalo pa pripada lastniku kot dobiček. Tega sicer lahko uporabi za izplačilo dividend, za odplačilo posojil družbe ali tudi za nove naložbe, za nova delovna mesta, a v vsakem primeru to pomeni najprej dodatno premoženje lastnika. Ob večjem ostanku, dobičku, se seveda družba (uprava, lastniki) lažje odločajo za širitev svoje dejavnosti ter tudi nove investicije, ni pa to nujno. Investicijske odločitve so namreč v večji meri vezane na tržne razmere, na povpraševanje, na splošno gospodarsko klimo in praviloma niso posledica večjih razpoložljivih finančnih sredstev. Naj ima podjetnik še več prostih sredstev, ne bo investiral, če ne bo videl novih tržnih priložnosti – in obratno. Ob zanimivih tržnih izzivih bo tudi brez lastnih virov poskušal pridobiti tuja finančna sredstva za naložbe v povečanje prodaje.

To potrjujejo tudi empirične analize delovanja in odločanja gospodarskih subjektov. Ameriški kongresni analitski urad (Congressional Research Service, CRS) je v letih 2011 in 2012 pripravil dve analizi (Gravelle & Marples, 2011, (nova verzija v 2014); Hungerford, 2012, povezav med višino davkov ter gospodarsko rastjo, varčevanjem, investicijami in neenakostjo. Na podlagi uporabe podatkov za obdobje 1945 – 2012 so precej jasno pokazali, da gre pri blagodejnem učinku znižanja davkov na gospodarstvu zgolj za lažen mit. Natančneje, dinamika najvišjih davčnih stopenj na dohodke in na kapitalske dobičke je
- pozitivno povezana z gospodarsko rastjo (ob višjih davkih je tudi rast BDP višja),
- ni korelirana z zasebnim varčevanjem (zaradi nižjih davkov bogati ne varčujejo nič več),
- ni korelirana z zasebnimi investicijami (nižji davki ne spodbujajo investicij).

Podobnih analiz bi lahko našli še več in vse ugotavljajo, da večja razpoložljiva sredstva družb (zaradi nižjih davkov ali nižjih plač) ne pomenijo tudi večjih naložb. Podjetniki se bodo zanje odločali takrat, ko bodo pozitivno ocenjevali možnosti za večjo prodajo, ko bodo videli tržne priložnosti in ne, če jim bo zaradi zadrževanja plač na istem nivoju, na računu ostalo nekaj tisoč ali sto tisoč evrov več dobička. Tudi znižanje davka na dohodke pravnih oseb pred tremi leti ni imelo vpliva na večjo naložbeno dejavnosti in več novih delovnih mest, temveč so podjetja obrnila trend šele in samo zaradi oživljenega povpraševanja na trgih, zaenkrat predvsem v tujini, z večjo domačo potrošnjo, pa tudi za pokritje povečanih potreb na tem trgu.

To velja za plače v privatnem sektorju, a tudi morebitni povečani izdatki za plače v javnem sektorju ne bi imeli negativnega vpliva na pripravljenost gospodarstva za nove naložbe in nova delovna mesta. Preje obratno. Povečani izdatki za plače javnih uslužbencev in pokojnine imajo v prvi fazi sicer negativni učinek na javne finance, a posledično pomenijo tudi večje domače povpraševanje. To pozitivno vpliva na gospodarske priložnosti ter v naslednji fazi tudi večje prilive v javne blagajne. In ravno večje domače povpraševanje je tisti manjkajoči segment, ki bi lahko dodatno okrepil gospodarsko rast. Ves čas poslušamo »očitke«, da gospodarska rast temelji samo izvoznem povpraševanju ter deloma še na javni investicijski potrošnji (predvsem zaradi koriščenja sredstev iz EU). To je tudi res, a še bolj je res, da rast BDP na domačem trgu lahko realiziramo samo z večjo potrošnjo gospodinjstev (ter države), ki pa je pač povezana tudi z večjimi prejemki. Zato bi težko sprejeli trditev, da bi večji izdatki za plače pomenili okrnjen interes podjetnikov za nove naložbe. Posledično večja potrošnja gospodinjstev bo celo pospešila odpiranje novih delovnih mestih v gospodarstvu za zadovoljitev povečanih potreb prebivalstva.

V isti izjavi je zanimiva tudi ministrova navedba, da trenutne boljše gospodarske rezultate dajejo predvsem strukturne spremembe in težke odločitve, ki so jih naredili v vladi. Je gospodarska rast zadnje leto in pol res rezultat ukrepov vlade in to katerih? Pravilni odgovor na to vprašanje je še toliko bolj pomemben predvsem zaradi ukrepov v bodoče.

Vsekakor so bile računovodske transakcije konec 2013. leta v zvezi s sanacijo bank ena ključnih potez, ki so spremenile percepcijo tujine do razmer v Sloveniji. Čeprav se marsikdo ne bo strinjal, vseeno govorim o računovodskih transakcijah, ker je šlo predvsem za preknjižbe v bilancah brez nekega pomembnejšega vpliva tega na gospodarske razmere. Država je tistega decembra zamenjala depozite v bankah za kapital ter v banke vložila še nekaj dodatnih sredstev iz posojil, ki jih je istočasno prejela od istih bank (dejansko je šlo samo za preknjižbo bilančnih postavk brez nekih novih virov). Vzporedno pa del slabih terjatev prenesla iz bank na drugo družbo (DUTB), kjer je te terjatve resnično začela bolj aktivno upravljati, čeprav bi to načeloma lahko delali tudi na samih bankah. Poleg pokojninske reforme, ki je na kratek rok pravzaprav celo povečala obremenitev državnega proračuna, kakih pomembnejših sprememb na položaj gospodarskih družb ni bilo. Vendar pa so te poteze pomembno spremenilo pogled mednarodnih finančnih institucij na Slovenijo in izgubili smo predznak rizične države ter se zopet lahko zadolževali po normalnih obrestnih merah.

Razen slednjega, kar je olajšalo nastop nekaterih večjih podjetij na mednarodnih finančnih trgih, kakih večjih neposrednih učinkov na položaj podjetij ni bilo. Dostop do finančnih virov pri domačih bankah je še vedno približno enak kot pred tremi leti, enake so davčne obremenitve, zaposlovanje in odpuščanje zaposlenih je ostalo nespremenjeno in uspešnost podjetnikov je odvisna predvsem od njihove sposobnosti (kar bo tudi vedno veljalo) ter povpraševanja na trgu. In okrepljeno izvozno povpraševanje skupaj z investicijami iz evropskih virov ter s tem povečanim večjim optimizmom gospodarstvenikov, so bile ključni razlog za povečano gospodarsko rast. In z dodatnim povečanim domačim povpraševanjem pa bi lahko to rast samo še okrepili.

Seveda povratni vpliv večjih prejemkov prebivalstva iz javnih sredstev na gospodarsko rast in tudi proračunske prihodke ne pomeni, da bi lahko brez omejitev kar povečevali te izdatke. Njihovo dviganje bi to vseeno povečevalo javni dolg (čeprav ne za celotno povečanje, kot se običajno tolmači) ter tudi poslabšalo konkurenčnost gospodarstva (zaradi večjih stroškov dela). Je pa tudi res, da manjše korekcije v času ponovne rasti ne bi imele večjih negativnih učinkov (na proračun ali podjetniške bilance), bi pa pomembno vplivale na večji optimizem prebivalstva ter s tem večjo potrošnjo kot ključ za povečanje gospodarske rasti. Poleg razpoložljivega denarja je mogoče še bolj pomembno zaznavanje ljudi, njihovo videnje prihodnosti, stabilnost delovnega mesta in podobno. Ta strah je še vedno dokaj prisoten, kar se tudi kaže v tem, da je bila lani potrošnja prebivalstva višja za 116 milijonov evrov, v banke pa so ljudje od decembra 2013 vložili kar milijardo evrov dodatnih depozitov.