Obvladovanje Save d.d. se v zadnjem času kaže kot ena ključnih točk trenutne faze slovenske privatizacije in merjenja moči države in raznih interesnih skupin. Prebiramo lahko ocene, da so z nadzorom nad to družbo povezane ključne kadrovske spremembe v najpomembnejših državnih družbah (SDH, DUTB), močna povezava pa naj bi bila tudi pri oblikovanju strategij upravljanja državnih podjetij. Seveda vse ostaja na ravni špekulacij in informacij iz »zaupnih virov«, ki nikoli ne bodo razjasnjene, na drugi strani pa le redko zasledimo kako celovitejšo oceno za kakšno premoženje in vpliv pravzaprav gre. Poskušajmo predstaviti problematiko še s tega vidika, seveda samo na osnovi javno objavljenih podatkov.

Delniška družba Sava nekdaj močno gumarsko podjetje, je danes pravzaprav samo še lastnik treh večjih naložb, medtem ko so ostale bilančne postavke zanemarljive. Na prvem mestu je seveda najbolj pomembna družba Sava turizem d.d., v kateri je združen velik del slovenskega turizma, poleg nekaj lokacij na Bledu še večina zdravilišč v Prekmurju (Moravske Toplice, Terme Ptuj, Radenci, Lendava in Banovci). Knjižna vrednost vseh navedenih objektov je seveda visoka, po odbitku najetih posojil, okoli 90 milijonov evrov in po takšnii vrednosti to naložbo vodi v svojih knjigah tudi Sava d.d. Seveda pa je vrednost naložbe odvisna od doseženih donosov in ne stroškov vgrajenega betona in ob optimističnem scenariju izboljševanja poslovanja ter rasti denarnega toka na deset, enajst milijonov evrov letno, bi bil celoten Savin turizem mogoče vreden kakih 40 milijonov (upoštevaje 43 milijonov evrov posojil te družbe). Lahko da z leti tudi nekaj več (čeprav ne bistveno), a le ob pomembno povečani uspešnosti poslovanja.

Druga ključna naložba Save d.d. pa je skoraj polovični lastniški delež v Gorenjski banki d.d. (49 % po izločitvi lastnih delnic banke), katerega vrednost ocenjuje na 59 milijonov evrov. Realna sedanja in bodoča vrednost tega deleža je precej večja neznanka. Vemo, da je imela tudi Gorenjska banka po stresnih testih iz leta 2013 precej negativnega kapitala, a se je kasneje izkazalo, da je njena bilančna slika precej boljša. Po zadnjih javno objavljenih bilancah in zadostno oblikovanih rezervacijah (revizorji so zapisali, da računovodski izkazi podajajo resničen in pošten izkaz finančnega položaja banke) ima banka 185 milijonov evrov kapitala v katerem je potem delež Save 90 milijonov. Seveda pa so danes naložbe v banke vrednotene precej nižje od knjižne vrednosti, NKBM je bila na primer prodana za približno tretjino »book value«. Zaradi teh dilem o vrednosti naložbe se tudi revizorji Save niso hoteli opredeliti do ocene vrednosti za katero se je odločila uprava Save (v letu 2014 jo je sicer znižala iz prejšnjih 85 na omenjenih 59 milijonov evrov). Če bi Gorenjsko banko prodajali danes, tako najbrž več kot kakih 30 ali 40 milijonov za delež Save ne bi dobili, ni pa izključeno, da bo vrednost tega deleža čez nekaj let višja, lahko današnja knjižna vrednost 60 milijonov ali tudi več.

Potem pa ima Sava d.d. še naložbo v Vzajemni sklad Alpen katero vrednoti na 34 milijone evrov po stanju konec lanskega leta. Vrednost v takšnih skladih je praviloma realna, na osnovi tržnih vrednosti naložb sklada, se pa seveda spreminja z gibanjem cen delnic oz. vrednosti naložbenega portfelja. Težava je lahko edino v tem, da gre za relativno velik znesek za slovenske razmere in ob hitrejšem unovčevanju bi bila vrednost prej nižja kot višja.

Za celotno navedeno premoženje in kaj drugega Sava d.d. niti nima, bi danes lahko iztržili kakih 100 milijonov evrov, zaradi dilem pri Gorenjski banki bi verjetno celo za ta znesek težko našli kupca. Bo pa to premoženje lahko s časom vredno tudi več, na primer tudi 150 milijonov, če imajo upniki le čas čakati in če zaupajo v tak pozitivni razplet dogodkov. Glede na trenutne nizke vrednosti, objektivno pričakovano rast ter presežke, ki jih imajo banke, je načeloma sicer bolje počakati – a to velja tudi za prodaje drugih lastniških deležev bank, kjer pa vemo, da praviloma hitijo s prodajami in (vsaj po mojem mnenju) izgubljajo potencialne zaslužke.

Na drugi strani pa ima Sava d.d. preko 220 milijonov posojil (brez upoštevanja posojil Sava Turizem d.d.), torej preko 100 milijonov več kot je realna vrednost celotnega premoženja, če bi ga želeli prodati danes in tudi v najbolj optimističnih scenarijih je tega premoženja manj kot dolgov. Kakorkoli obračamo, lastniki praviloma ne bi smeli biti upravičeni do kakega deleža premoženja, saj morajo biti upniki pred tem v celoti poplačani, kar pa ne bodo. Kot zanimivost in v spomin na stare čase naj navedem podatek, da je bila knjižna vrednost premoženja Save d.d. še pred sedmimi leti (31.12.2007) 550 milijonov višja kot vsa posojila (torej tolikšna je bila vrednost kapitala), finančni vlagatelji pa so družbo vrednotili celo na kar 1,2 milijarde evrov.

To je pravzaprav vsa zgodba Save d.d. in družba je dejansko v lasti upnikov, torej bank. Med temi je največji upnik DUTB s 110 milijoni, struktura ostalih bančnih upnikov pa ni javno znana. Vseeno pa lahko ocenimo, da je med njimi pomembno prisotna Gorenjska banka, verjetno še državni Probanka in Factor banka, najbrž pa tudi kar nekaj tujih bank. Pomembno je tudi dejstvo, da so vse tri naložbe zastavljene za posamezna posojila in to tudi opredeljuje položaj in poplačilo posamezne banke ter tudi zapleta razreševanje.

Pri vsem tem je najbolj zanimiv položaj države, ki ima preko različnih družb in v različnih oblikah (posojila, lastniški deleži) v Savi vloženih verjetno preko 150 milijonov evrov. Lahko se sicer strinjamo, da imajo finančne institucije v 100-odstotni državni lasti različne strateške cilje in naloge. Med te institucije štejemo SDH, KAD, DUTB, Factor in Probanka ter še koga – tudi Gorenjska banka je posredno preko Save v dvotretjinski lasti države. Vseeno pa bi država kot končni lastnik in upnik morala v takšnih primerih zasledovati cilj, kako iz vsega vloženega premoženja dobi čim več in gledati vložek kot celoto. To, da se država kot lastnik (o upravi Save odločajo največji lastniki, KAD in SDH) preko sodišča prepira s seboj kot upnik (DUTB, ostale »državne« banke) ni niti logično niti sprejemljivo. Si predstavljate, da se uprava vaše družbe tožari z vami, ki ste istočasno tudi upnik te družbe? Resda je država le tretjinski lastnik Save d.d., a realno ima vse vzvode v rokah, predvsem pa iz številk dokaj jasno izhaja, da Sava ekonomsko v lasti upnikov. In zapravljanje časa in denarja s sodišču in odvetniki v sporih med njenimi institucijami je najbrž prvo, čemur bi se morala država izogniti.

Glede na navedene razmere in številke, bi bilo za državo najbolj optimalno, da z morebitnim odkupom še kakih terjatev od drugih bank (odvisno od vrstnega reda zastav deležev) preko izvršilnega postopka pridobi neposredne lastniške deleže v Sava Turizmu d.d. in Gorenjski banki d.d. in postane njihov večinski lastnik (kar danes dejansko že je). Potem pa se mora odločiti, ali gre v takojšnjo prodajo ali pa v lastništvu vztraja ali počaka na bolj ugodne razmere za prodajo teh deležev (lahko jih na primer prenese tudi na Demografski sklad za bodoče financiranje pokojninske blagajne, kjer še nihče ne ve kako bi ga dodatno napolnili – pa rok poteče čez dober mesec). V vsakem primeru za to ne potrebuje vmesnega člena, Save d.d.

Seveda pa je za takšne odločitve potrebna koordinacija med posameznimi državnimi institucijami in zasledovanje skupnega cilja, povečanja premoženja države. Vendar pa se na žalost vsi skrivajo za neodvisnostjo posameznih institucij, ki potem vodijo v neusklajeno delovanje države kot celote in celo medsebojne tožbe. Takšno delovanje je običajno ovira, da ne izpeljemo najbolj optimalnih potez, dodatno pa bi se verjetno zapletli še z evropsko zakonodajo in diskusijo o (ne)dovoljeni državni pomoči. Je pač, tako, da je domače reševanje in optimiranje državnega premoženja za Evropo (in še bolj za naše uradnike in odločevalce) vedno sporno, hitra (raz)prodaja tujcem pa seveda ne.