Članek
Konkurenčnost gospodarstva in plače
Objavljeno Mar 21, 2016

Konkurenčnost gospodarstva je postulat (zahteva, nujnost), ki se verjetno najpogosteje uporablja pri ocenjevanju položaja naših podjetij in pričakovanjih podjetniškega sektorja. Najbrž pa je ta izraz tudi najpogosteje zlorabljen v povezavi s pričakovanji na področju davčnih obremenitev, predvsem obdavčitve plač. Skoraj ni izjave gospodarstvenika ali njihovih predstavnikov, ki ne bi na prvo mesto postavile nujnost davčne razbremenitve dela kot ključnega elementa uspešnosti poslovanja družb. Da neto prejemki niso visoki, se strinjajo vsi (nihče seveda ne upa nastopiti s trditvijo, da zaposleni preveč zaslužijo), le davki na njihove prejemke, plačila državi za njeno neučinkovitost, so previsoka. Pa res to tako zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva?

Poznamo kar nekaj svetovnih lestvic ocenjevanja konkurenčnosti gospodarstva posamezne države (najbolj znani sta analizi IMD in WEF) in po njih smo zadnja leta praviloma izgubljali mesta, torej povečevali zaostanek za najbolj konkurenčnimi državami. Uporabljene metodologije seštevajo razne »trde« podatke o položaju podjetij in države in tu so se nam razmere zadnja leta poslabševale precej bolj kot v nekaterih drugih državah. Drugi del izračuna pa je praviloma rezultat mnenj gospodarstvenikov, za katere pa tudi ni posebna skrivnost, da smo v Sloveniji običajno bolj kritični do razmer in okolja. In če smo prepričani, da je vse slabo, potem tudi seštevek teh mnenj ne more biti drugačen kot slab.

A poskušajmo ob teh sicer zelo strokovnih in mednarodno primerljivih izračunih, narediti še kak dodaten poskus in prikaz.

Vsekakor je okolje v katerem delujejo podjetja eden ključnih elementov konkurenčnosti in stanje seveda ni idealno. V negativnem smislu praviloma najbolj izpostavljamo birokratske postopke na vseh področjih kjer se srečujemo z državnimi institucijami, potem dolgotrajne sodne postopke, razpoložljivost bančnih virov, delovno zakonodajo ter seveda davčno obremenitev, manj pripomb pa je na stanje infrastrukture, izobraženost in motiviranost ljudi, zdravje in okolje ter podobno. To so področja, kjer bo pričakovanj vedno več ter tudi nezadovoljstva, ker posameznik na to ne more vplivati, lažje pa je kritizirati nekoga tretjega. Pogosto gre za upravičeno nezadovoljstvo, a mogoče so naša pričakovanja vseeno tudi previsoka oz. preveč idealno gledamo razmere drugod. Drži, da sodni postopki trajajo, a izkušnje s tožbami v tujini so praviloma še slabše. Kolikokrat se podjetniki za tožbo proti tujcu sploh ne odločijo, ker vedo, da bo trajalo, da je uspeh negotov ter predvsem povezan z ogromnimi stroški. Jezimo se nad trajanjem postopkov javnih naročil, a kot neizbrani izvajalci vlagamo revizije na revizijo ter zavlačujemo (seveda vedno upravičeno!). Pot za pridobitev gradbenega dovoljenja je res trnova in pogosto v rokah birokratov brez odgovornosti za njihovo delo – a kolikokrat se zaplete zaradi potez in pritožb drugih podjetnikov, kriva pa je seveda država. Imamo sicer veliko dobrih izkušenj s kakimi dovoljenji v tujini, a tudi negativnih, o katerih pa smo praviloma tiho. Sam se še dobro se spomnim vseh ovir, ko smo poskušali odpreti trgovino v Avstriji in blokad s strani lokalnih trgovcev, katere za take primere omogoča njihova zakonodaja. Razmere vsekakor niso dobre, le upamo lahko na izboljš(ev)anje, a velikokrat smo tudi preveč kritični in veliko je tudi dvojne morale (jezimo se na tiste, ki se pritožujejo proti nam, a sami izkoristimo vse pravne možnosti za oviranje konkurentov).

Kot drug element konkurenčnosti pa bi lahko izpostavili majhnost in neprepoznavnost države. Kakor smo sicer lahko ponosni na našo lepo deželo, je nesporno dejstvo, da naš proizvajalec za enak proizvod, za enako ponudbo doseže nižjo ceno kot ponudnik npr. iz Avstrije ali Nemčije. »Made in Slovenia« objektivno ne bo nikoli doseglo prepoznavnosti večjih, boljših in pomembnejših držav in to je vkalkulirano v ceno, najsi bo ob prodaji ali pri nabavi. Dolgoletna partnerstva sicer ta zadržek v večji meri odpravijo, vstopi na nove trge pa so bistveno težji in dražji. Naši podjetniki pogosto v posel vključijo posrednika na primer iz Nemčije (za provizijo, se razume), samo da pridobijo boljše pogoje ali sploh pripravljenost za sodelovanje. Ta vidik konkurenčnosti ima precejšnjo težo in nanj kaj veliko vplivati ne moremo, razen (kot omenjeno) z dolgotrajnim sodelovanjem, ko se partnerji spoznajo in prepoznajo medsebojne kvalitete. Sicer pa nam pobere kar nekaj odstotkov na nabavni in prodajni strani.

Tretja skupina elementov konkurenčnosti pa se nahajajo znotraj podjetij, čeprav je seveda tudi močno pogojena z okoljem. Podjetje je nedvomno konkurenčno takrat, kadar lahko na trgu ponudi bolj inovativne in kvalitetne proizvode ali storitve kot to uspeva konkurentom, kadar je bolje organizirano, bolj produktivno, bolje opremljeno. Torej, kadar uspe ob enakih resursih proizvesti boljše izdelke, ki jih lahko kupcu proda po višji ceni. Gre torej za tekmovanje s kvaliteto ponudbe. Drug pristop z istim učinkom pa je v tem, da enake izdelke zna proizvesti ceneje in potem lahko konkuriramo z ugodnejšo ceno.

Kot rečeno, to lahko doseže z bolj produktivno in inovativno proizvodnjo – ali z nižjimi vhodnimi cenami, ki omogočajo tudi ugodnejšo prodajno ceno in/ali višji zaslužek podjetnika. Pri tem se srečamo z običajno pritožbo gospodarstva, da mora ob plačilu zaposlenih plačati previsoke davščine, kar naj bi prvenstveno oteževalo konkurenčnost naših podjetij (vsaj tako lahko razumemo izjave, ki ta vidik vedno omenijo na prvem mestu). Težo tega dejavnika lahko preverimo s konkretnimi številkami bilanc vseh gospodarskih družb. Podatki temeljijo na številkah iz leta 2014 (lanskih zaključnih računov seveda še ni, a ne bodo bistveno drugačni, razen nekaj boljši).

Vse gospodarske družbe so tako v letu 2014 prodale za 77,8 milijarde blaga. Predpostavimo, da bi bilo celotno gospodarstvo samo eno podjetje, da izločimo medsebojne prodaje med družbami in v tem primeru bi bila (konsolidirana) bilanca slovenskih gospodarskih družb sledeča:

»Gospodarstvo Slovenije d.o.o.« je navzven prodalo 43 milijard evrov od česar 28 milijard v tujino, 15 pa končnim potrošnikom (ostala prodaja do preje omenjenih skupnih prihodkov predstavlja prodajo podjetij v Sloveniji med seboj – kar zasluži eno podjetje več, toliko ima drugo več stroškov in učinek za gospodarstvo kot celota je nevtralen). Prihodki pa so bili porabljeni za stroške nabave materiala in storitev v tujini (26 milijard) ter 10,6 milijard za plače, tako da je družbam ostalo 6,1 milijarde evrov prostega denarnega toka. Po odbitku amortizacije in stroškov financiranja je bil končni neto rezultat 1,3 milijarde, od česar so podjetja z dobičkom ustvarila 3,7 milijard evrov ostanka, izgube pa je bilo 2,4 milijarde.

Kaj kažejo te številke? Da je uspešnost ali konkurenčnost gospodarskih družb v stroškovnem pogledu približno 30 % odvisna od višine plač, 70 % pa od stroškov uvoženega materiala in storitev. Kot omenjeno so stroški samo en vidik konkurenčnosti, a tudi dokaj pomemben. Vendar se izpostavlja samo obdavčitev plač, nikoli pa ne boste prebrali, da smo nekonkurenčni zaradi (pre)visokih stroškov nakupa vhodnih materialov iz uvoza (za gospodarstvo kot celoto). Seveda so ti za vse konkurenčne družbe (tudi tuje) načeloma enaki, a v podjetjih dobro vedo, kakšni so lahko stroškovni učinki na tem področju. Da imajo samo 1 % boljši nabavni pogoji več učinka kot 5 odstotnih točk nižja obdavčitev plač. Zaradi teh razlogov mogoče izpostavljanje samo obdavčitve plač ni najbolj na mestu.

Dodatno pa pri stroških plač zanemarjamo še en vidik. Večina ljudi davčno obremenitev plač seveda razume kot neko plačilo državi za njihovo neučinkovitost in z izboljšanjem upravljanja bi jo lahko (preprosto) znižali. Znesek 10,6 milijarde evrov, ki jih gospodarske družbe namenijo za stroške dela pomeni sicer v povprečju 2.050 evrov mesečno na zaposlenega, od česar gre okoli 1.300 evrov v žepe ljudi, 750 evrov pa je vseh davkov (dohodnine) in prispevkov. In kam država da ta denar? Kar nazaj nam samim in sicer v obliki pokojnin, zdravstvenega varstva (konkretno po 80 evrov na mesečno za nas in tudi za vse nezaposlene družinske člane), v obliki otroških dodatkov, boleznin, porodniške, subvencije vrtcev, prevoza in prehrane v šoli… V povprečju namreč delamo 35 let ko dobivamo neto prejemke, preostalih 750 evrov pa je namenjeno za plačilo vseh prejemkov, ki jih dobivamo za zopet povprečnih 20 prejemanja pokojnine in razne dodatke, ki smo jih dobivali v 25 letih preden smo se zaposlili. Formalno gre sicer za davke, a dejansko za prejemke, ki smo jih ali ki jih bomo prejemali v času, ko nismo ali ne bomo več mogli delati in služiti. Teh skupnih 2.050 evrov, ki jih podjetja v povprečju namenjajo zaposlenim, gre samo za njihove prejemke za ves čas življenja, za čas ko so aktivni, ko delajo ter za čas pred in po tem obdobju. In zato je znesek 2.050 evrov dejansko dohodek posameznika za nivo standarda, ki ga danes imamo. Slovenski delavec dobiva v povprečju tak znesek in gospodarstvo mogoče s tem stroškom ne more biti konkurenčno, a potem je potrebno odkrito reči, da za doseženo stopnjo produktivnosti našega gospodarstva ljudje dobijo preveč. Seveda nihče ne bo nastopal s takšnimi izjavami, lažje je bentiti čez državo in njene davke – a v bistvu gre samo za skupne prejemke posameznika v celotnem življenju.

Nedvomno je v mednarodnem okolju lažje konkurirati, če zaposlene plačamo s tisoč (npr. Slovaška) namesto z dva tisoč evri, a tudi težje, če povprečni zaposlen stane štiri tisoč (npr. Avstrija). V Sloveniji zaenkrat doseženi rezultati in produktivnost v povprečju omogočajo tak standard kot ga imamo in samo upati je, da se bo uspešnost in konkurenčnost gospodarstva izboljševala na ostalih omenjenih področjih in ne na nižjem strošku delovne sile. Tudi davki so plačilo zaposlenim, le da za čas, ko še niso ali ko ne bodo več mogli delati. Seveda pa gre to plačilo zaradi večje solidarnosti preko države ne pa v okviru posamezne družine, kot je to bilo nekdaj (ko so aktivni zaposleni v celoti skrbeli za svoje onemogle starše in otroke brez kake državne pomoči, a tudi z manj davki).