Članek
Objavljeno Apr 01, 2014
Danes bom napisala nekaj o nasilju in nekaj o samomorih. O nasilju tu, zdaj in o samomorih v drugem prispevku. Samo to, kar sem nakupčkala. Naprej iščite sami, berite, razmišljajte, opazujte...če zato obstaja vaša notranja potreba in interes. Uf, ta interes. Beseda se mi je malo zamerila zaradi zaprtih interesnih skupin. Naš najvišji interes je samo življenje. V univerzalni povezanosti uresničimo največ naših interesov. In s to univerzalnostjo je povezan ta Superego o katerem piše gospod Vodeb. Tu so morala, etika, občutek za živi svet...da ga imaš rad, braniš in ščitiš.
Torej, šla bom od otroštva naprej, moja prva srečanja z nasiljem. O otroštvu bom pisala kasneje, posebej.
Bila sem zdrav otrok in imela sem lepo, zdravo, naravno otroštvo. Predvsem niso motili mojih procesov. Procesirala sem bogato in nemoteče. Odrasli so me samo ljubeče, čuječe čuvali. Pohajkovala sem neovirano po bližnjem okolju in spoznavala svet.
Bližino nasilja sem doživela med mamo in očetom. Pri babici in dedku, ki sta imela tradicionalen odnos, pač ženska pokorna moškemu, sem imela ljubezen, mir, harmonijo. Zato vem, kaj to je. Tu sem živela od drugega do enajstega leta.
1. OTROŠTVO
V tem času me je mama včasih vzela k sebi. In tam sem spoznaval nasilje. Mama je gladila, mirila, iskala rešitve... Z očetom je bila poročena 16 let. Teh 16 let je za nas bil pravi pekel. Na koncu sem jaz, šestnajstletna naredila vse, da smo se tega pekla rešili. Oče je bil nezrel in ljubosumen na lastne otroke. Na koncu se mu je mama uprla do grozovitega tepeža. Pač, drug drugega sta tepla do krvi. Pred tem tepežem je mama objadrala vse žive strokovne službe in strokovnjake, da bi našla rešitev. Pa je ni našla. In jaz sem se pri šestnajstih letih očetu uprla. Rekla sem mu: Lej, bog je meni in tebi dal po dve roki. Če boš še dvignil roko na mamo ali na naju s sestro, jo bom tudi jaz. Če ti lahko tepeš, lahko tudi jaz. In od takrat si ni upal. Skratka, od takrat sem imela 26 let travmo, ki je več nimam. Počasi je izzvenela, oče je umrl in nasilni krog se je sklenil. Od tu moje zanimanje, zakaj nekateri uničujejo ljubezen, lepoto, harmonijo, mir...Zanima me, zakaj tako ali ne znajo in ne zmorejo drugače?
ALI SEM SAMA BILA KDAJ NASILNA? Sem. To je bilo parkrat, ko sem kot otrok eksperimentirala lastni vpliv na druge in ko sem želela biti bolj pametna in bolj zrela, kot sem pravzaprav bila. Sošolko sem nadlegovala z zahtevo, da mi nosi torbo. Gladko je zavrnila. In to mi je bila šola. Tega nisem nikoli več ponovila.
TEPEŽ
Tepena sem bila enkrat. Pretepla me je mama z metlo, ker nisem izkazala spoštovanja starejši osebi. Zagrozila mi je še, da se me bo lotil še oče, ko pride iz službe. To je bilo v predšolskem obdobju. Spomnim se, da sem šla spat. Razmišljala sem: V spanju se me ne bo lotil. Ta čas, ko jaz odspim, ga bo MINILA JEZA.
2. ŠOLA IN NASILJE
Tu nisem imela težav, ker sem šolo imela zelo rada. Najbž zato, ker je bila moje zatočišče. Tu sem imela občutek razvoja, rasti...V razvoj sem se zaljubila kot otrok. Vedno mi je bil všeč zdrav videz človeka, živali, rastline...V ZDRAVJU VIDIM LEPOTO. Tako sem bila neproblematična šolarka z zelo lepimi ocenami. Še dan danes imam zelo pozitiven odnos do šole. Tega ne zapustim. V šoli sem vzljubila knjige, čeprav sta mi v tem smislu veliko dala mama in dedek. Dedek mi je zaupal knjige o rastlinah, kupoval mi je Politikin zabavnik, spremljal moj učni uspeh...Mama me je podpirala na svoj način. Opazovala sem otroke - upornike. Opazovala sem šolske kazni. Ni mi bilo pijetno. O vsem sem razmišljala. Zakaj se otrok upira, zakaj nerad hodi v šolo, zakaj je šel na pot kriminala...? V naših časih smo se otroci imeli zelo radi, bili smo si enakovredni. Nič se nismo napihovali, ne zaradi ocen in ne zaradi socalno ekonomskega statusa. Bili smo sošolci in smo si pomagali.
3. DELOVNA MESTA
Naslednja faza spoznavanja nasilja so bila moja delovna mesta, kjer sem spoznavala ŠIKANIRANJE in ZLORABO MOČI. Po svetu sem hodila kot duhec. Vse sem videla, vse zaznavala...pa nisem vedela, zakaj se ljudje tako vedejo, od kje jim to, zakaj so tako nespametni in nezreli. Poznam skupinsko dinamiko. Najpej sem jo spoznavala v življenju in kasneje pri štuidju. Hudo je, ko nekaj strašnega doživljaš in temu ne najdeš imena. Imaš občutek, da te napada nečloveškost, neka strašna pošast, ne razumeš, zakaj ljudje delamo drug drugemu zlo. Vem, kdaj človek govori iz sebe, kdaj uporablja lastne misli in kdaj je izvriševalec tujih naročil. To se čuti. Težko razumem, da tega nismo zapustili v odraščanju.
4. ODNOSI S POMEMBNIMI OSEBAMI
Tu je vse ok, razen nečesa, kar bom zdaj razkrila. Največ nasilja nastane v nerazumevanju razvojnih razlik. Tu bom nekaj povedala odkrito, iz srca. KO ČLOVEK NE DELA OSEBNOSTNEGA IN DUHOVNEGA RAZVOJA OSTAJA PRIMITIVNA OPICA (pa naj mi opice oprostijo). Res, ko se sam ne razvijaš, ne razumeš ne sebe in ne drugih.
Ker je moja mama bila samohranilka, so separacije bile vedno težke, zahtevne. Vmes nisva govorili pet let, nakar sem jo pet let negovala. Mama je bila močno naglušna, skoraj gluha. To je priznala šele, ko se je upokojila. Drugače je to trmasto zavračala. Zato sem se vedno morala zelo poglobiti, da sem dojela, kaj želi, kaj jo muči, kaj želi skomunicirati. Bila pa je človek komunikacije, srčnosti, odkritosti. Bila je prava borka za življenja. No, na koncu so bile starostne težave, ki so mi težko padle, ker jih nisem prej poznala. Zdaj jih. Zato se včasih sama pri sebi hahljam, ko mi drugi opisujejo družinske težave znotraj katerih se skrivajo medgeneracijske razlike. Hahljaš se lahko, ko problem poznaš.
NAJVEČJA BOLEČINA JE, KO NE MOREŠ SKREIRATI ODNOSA V POLNI NARAVNI KREACIJI, KI JO TI ČUTIŠ, IMAŠ IZKUŠNJO, VEŠ, KAJ TO JE...PA NE GRE. Dinamike partnerskih odnosov so zelo različne, pestre...Lahko se sprijaznimo z doseženim ali cel čas delamo osebnostni in duhovni razvoj in upamo, da nas bo partner dohitel.
Vedno sem se spraševala: Koliko tesnobe je noramalno, ok...da človek ostane cel. To vprašanje je podobno temu: Koliko časa lahko hodim v pretesnih čevljih, da ne dobim žuljev in hujših ran. Koliko moram prenesti? Pogovarjam se s starejšimi generacijami, ker me zanima, kaj so vse prestale.
Nisem zašla, držim se teme. Nasilje je zame, ko te nekdo ne vidi, ne sliši...pa je s tabo v odnosu. Tu je pomembna ločnica, kaj človek zmore/ne zmore, kaj noče/hoče; kaj izbere/neizbere, česa se zaveda/nezaveda...Te ločnice niso lahke. Ampak, to velja za vse ravni, od osebne, družinske ravni, preko bližnjega družbenega okolja do makro okolja. V naši družbi je nasilje povsod. Ta golazen se širi kot neka meglena pošast. Kje bomo začeli z delom, z razmišljanjem, s poglabljanjem...? Pri sebi. Iz prikritega nasilja pridejo težke zlorabe, nezdrave čustvene vezi, trpljenje, tesnobe...Povsod nas je veliko, samo naše zdrave prisotnosti v življenju ni.
ŠTEJE VSAK KORAK PROTI SONCU! Sonce je biti pri sebi, biti duševno zdrav in ustvarjalen.
Vsak ima izkušnjo, ko mu hudič trka na vrata. Jaz mu ponavadi vrat ne odprem. Si rečem: Pojdi lepo naprej. Jaz imam eno samo življenje in ti ga ne dam.
Apr 01, 2014