Torej že tri leta se trudim iz majhnih, drobnih dražljejev na fb-iju razumeti globine, višine in širine naše družbe. Preživela sem obdobje, ko se mi je implicitno samo nabiralo in nabiralo...in skoraj zakuhalo. Ko veš, da se nekaj muti, skriva, da nekaj tli...In danes preberem, da naša druža ima raka. Nerada navajam vire, podatke in informacije...ker mislim, da je to absolutno premalo. Zadnjih dvajset let smo se trduili biti zelo precizni in smo precizno skoraj zgrmeli v PREPAD in PROPAD.

Meni je pomemebn OKROGEL, POLN OBČUTEK, ko začutim, da je vse prav. To je podobno občutku, ko te boža mamina roka. Veš, da ni lažniva, veš, da je polna ljubezni.

Torej, vedno pišem iz izkušenj, ker to je zame res. In pri tem se lahko cela znanost postavi na glavo. To  so moji občutki, moje življenje, moje doživljanje. Žal mi je, da sem v to podvomila. Če smo vsi pošteni in si damo resnico, potem nima biti kaj tu narobe. Živimo!

Moja mama je v nekem trenutku dobila diganozo raka. Sploh ne vem več, kaj ta rak je. Naj bi bil nekaj strašnega. Pa sem se nekaj učila in naučila, nekaj prebirala, gledala fotke, celo na Medicinskem faksu sem preživela dve leti...ampak, mene vedno zanima GLOBINA. Tako, bilo je težko, osupljivo težko. Sredi zidave hiše sem razmišljala, kam naj jo dam, kako naj se organiziram, razmišljaš o ravnovejsu v družini, kdo bo trpel, koliko in zakaj, razmišljaš o stroških, denarju, o mejah, ali boš zmogel, kakšno opremo boš potreboval, ali si jo lahko izposodiš...In tako razmišljaš...v tej stiski...in sem mi spontano pojavi vizualizacija, da davim rakaste celice in jih mečem na smetišče. Potem vizualiziram nad mamo belo svetlobo. Spontano sem počela, kar sem lahko...kar se mi je pojavilo. O tem nisem nič brala. Samo to vem, da za človeka, ki ga imam rada, naredim največ, kar je v človeški moči.

Naslednji dan pridem v bolnico Petra Deržaja v Šiški. Zdravnica me povabi v neko sobico in se pogovoriva. Pove mi, da mama nima raka. Prišli so izvidi iz laboratorija, ima TBC črevesja, kar je pomenilo, da bo še živela. Na Golniku je bila pol leta, pila antibiotike, prišla k sebi in potem živela še pet let.

Zakaj sem opisala ta del mojega življenja. Zato, ker ponovno želim, da moja družba (domovina) nima  raka. Želim si, da bi imela nekaj lažjega. In želim si, da ne bi nikoli umrla. Ne vidim globalizacije tako, da nam umrejo vse domovine po vrsti. Globalizacijo doživljam kot povezavo med vrtički in vrtovi na našem prelepem planetu.

In če nam kaj lahko tu pomaga je to narava. Narava ni lažniva. Pristna je kot materina ljubezen. In zdaj potrebujemo PRISTNOST.