Eto, pa sem se spravila nekaj napisati tudi o tem. Veliko nas je doživelo to naravno nesrečo. Vsak med nami, ki je bil v tem udeležen neposredno, ima neko lastno doživljanje. Ni bilo prijetno. Po takem dogajanju človek nekoliko otrpne. Znotraj se ureja naš notranji svet: kako je bilo, zakaj, kako...kako je nastal sam proces...kako se je začelo...samo dogajanje...in potem, kaj je nastalo. Nekako mi je mučno in težko o tem pišem. A sem obljubila, da bom. Pa še zdravo je, da predelam.

V sami nesreči in po njej vsak reagira na svoj način. Ko se dogaja sam proces, jaz še ne čutim strahov. Nekako funkcioniram, ne delam panike...naredim, kar lahko. Ko je dogodek mimo, e takrat, začutim potlačeni strah.

Ne bom opisovala ne vem kaj. Najbolj me je presunilo pokanje dreves, kot da nekdo umira. Žalost. Glede na razširjenost in obseg nesreče, smo lepo preživeli. Ne bom pisala o improvizacijah. Ravno danes smo dobili TA PRAVO ELEKTRIKO.

Šel nama je hladilnik. Drugi teden bova imela že novega. Zdaj, ko se pokaže sonce, slišiš samo žaganje. Doživeli smo veliko prijaznosti, sodelovanja, človečnosti...Tako je prav. Utrnila se mi je ideja, da bi naša politika morala biti podobna filozofiji gasilecv.

Prebijali smo se na tisoč in en način. To ja zdaj za nami. Vse je bilo speljano brezhibno. Nimam se kaj pritoževati. Le to, da me bo še dolgo spremljal GLAS DREVES. Meni je vedno hudo in težko za živi svet. Zrasla bodo nova drevesa. Ob tej priliki sem se naučila veliko o drevesih: kako potujejo, kje so meje - formalne in neformalne...katera se obrasejo in katera ne...

Z DREVESI SOČUSTVUJEM. To me muči. Ko bom zopet ugledala zelene liste in rast proti nebu...mi bo odleglo. Razmišljala sem, kam so se umaknile živali.

Brez elektrike sploh ni lahko, kar pomeni, da sem že pošteno razvajena.

MED je v naslovu, ker sva se z možem veliko pogovarjala. Po dolgem času - POGOVOR. Ne moreš verjeti, da je večji strah včasih kot kladivo. Zbije manjše strahove, čep popusti.

V dosedanjem življenju sem doživela potres v Skopju, v Banja Luki...en požar. Tako nekako...mi naravne nesreče niso pri srcu. Živemu človeku se lahko zgodi marsikaj. Pomembno je, da se ničesar ne ustrašimo. Marsikaj se da prestati.