Odločila sem se, da opišem najine nepremičniske izkušnje. Zadnjič sem opisala, kako sva delala prvo hišo. No, naredila vsa tudi drugo. Denar sva dobila s prodajo prve hiše. Torej, prvo hišo sva delala od plače do plače in to iz ledine. Drugo pa sva naredila iz tretje faze do vselitve. Tako, da imava obe izkušnji. Druga je šla dokaj hitro, ker je pač bil denar. Obrtniki so si podajali kljuke in sem vesela, da sva doživela tudi takšen način. Izkušnje so pomembne. Ne govoriš več na pamet. Pač, izkusil si in imaš predstavo o samih procesih. Največ se naučimo, ko smo vključeni v procese.

Torej, ko je gradnja prve hiše približevala h koncu, sem začutila, da mož postaja nemiren. Motil ga je makadam, pa cesta, pa gnoj...Dejansko sva nekoliko bila v denarnem naravnovesju, dokaj tudi izmučena od vseh naporov, odpovedovanj....nekaj pa je tudi na tem, da je možu zadišal denar. Pa, saj ga tudi jaz imam rada, vendar pri meni ni ravno na prvem mestu. Ravno takrat sem dobila tudi bolno mamo v oskrbo. Pri nama je živela pet let, do smrti. In nekako se mi je zdelo smisleno, da bo prodaja rešila kar nekaj družinskih problemov. Tudi to, da bosta mož in mama imela vsak svoj kot, sobo in kopalnico.

Na Velikih Lipljenih (med Grosupljem in Turjakom) sva našla ugodno nepremičnino v tretji fazi. Velika večina ljudi v tej hiši ne bi videla nič. Midva sva pa znala oceniti POTENCIAL. Tu imam jaz nos. Mož pa tudi. Prvo hišo sva prodajala celi dve leti. Proces prodaje je bil hudo naporen. Cele trume neznanih ljudi so se valile čez hišo. Ni kaj, ko je nekaj na prodaj, moraš dati na ogled.

No, ta druga hiša je bila narejena po načrtu, ki ga je lastnik prinesel s Švedske. In meni je bil izjemno všeč. Torej, ta druga hiša je stala na parceli 2500 kvadratnih metrih. Imela je 3 x po 100 kvadratnih metrov prostora. Na parceli je bila češnja. Hiša se je nahajala ob gozdu. Naredili smo rumeno fasado. Prvič sem imela novo kuhinjo. Kaj naj rečem? Uživala sem v novem domu.

To drugo hišo sva dobila v tretji gradbeni fazi. Bila je polna desk. Morala sva jo sčistiti, da sva naredila prostor za obrtnike.

Tu sva živela dve leti. In zopet sem začutila, da nekaj ni v redu. Hiša je bila vredna 40 milijonov, imela vsa 3 miljone kredita (številke sem napisala natančno)...in mož je rekel: S tako velikim kreditom ne morem živeti! IN TU SE MI JE PRIŽGALA ŽARNICA, DA NEKAJ NI V REDU. Moj mož ni zaznaval najine situacije realno. Zato sva prodala del parcele, da sem šla na študij psihologije. Zanimalo me je, kdaj bo moj mož začel zaznavati najino življenje realno. Seveda, želela sem veliko zvedeti tudi o sebi in o tem, kako prideš do zdravega, zrelega, vzajemnega odnosa.

Mojih dogodivščin z nepremičnimami še ni konec. Opisala bom v nadaljevanju, čez čas...kako sva se ločevala in nato kupila stanovanje na Rakeku, kako sem dobila odpoved iz poslovnih razlogov in se vrnila k možu v tretjo nepremičnino na Zaplani. Opisala bom lastno pot iskanja polnih pomenov. To je dejansko pot ISKANJA DOMA.

Tu vem, da vas boste nekater pomislili, kaj pa dva potrebujeta tako veliko prostora. Imam rada širino, občutek svobode...In nikoli si nisem želela imeti veliko zaradi same denarne vrednosti. Moja želja je bila imeti DOM poln ljubezni. Zato sem si predstavljala veliko obiskov, sorodnikov, ljudi iz sveta...in vse to je odpadlo. Moj mož ni bil ravno družaben do te stopnje, da bi pokril moje želje. To ni kritika in to ni jamranje. Enostavno, ko si mlad, uresničuješ sanje, želje..to je vrvica, ki te vleče.

Nadaljevanje sledi...