Nič nisem še napisala o tem kako sem se počutila, ko sem prvič vodila podporno skupino za starše, prijatelje in bližnje osebam z motnjami hranjenja. Nekaj dni pred tem sem bila v redu. Kot da se ne bo zgodilo nič posebnega. Uvodno predstavitev sem napisala že dva tedna pred objavo, ko niti nisem še vedela kje bom dobila prostor. Zapis, ki sem ga objavila na blogu, sem tudi imela sprintan. Služil naj bi mi kot »back up« plan v primeru da zamrznem. Kako bom uredila prostor, da bo bolj domače vzdušje in na kakšen način bom vnesla nekaj »mojega«, sem se spomnila šele tisti dan ko je bilo srečanje. In tako se spravim ob treh naglas brati zapis z bloga. In se mi ulijejo solze. Izjokam jih. Berem naprej. Še en val joka. Ta je bil malce daljši. In tako obsedim dve uri pred začetkom srečanja, ki ga bom prvič vodila, vsa objokana. Naprej sem brala potiho in še tretjič zajokala. Zapisa nisem prebrala do konca. Tudi uvodnega govora ne. Kaj bom zdaj? Objokana stopila pred ljudi, ki sem jim že v
Modra starka živi v vsaki ženski. Nahajam se v najrazličnejših oblikah. Lahko sem kot trnuljčica, ki spi stoletno spanje in čaka na nekaj izven tebe, da te prebudi. Lahko sem kot princesa na zrnu graha in čakam le da mine noč in me prepoznaš v sebi. Lahko sem že budna, a še vsa zaspana in ne vem kaj želiš od mene. Pogovarjaj se z mano. Ali pa sem popolnoma prebujena in ti pomagam v vsakdanjem življenju. Šepetam ti, dajem najrazličnejša znamenja, te stiskam okoli srca, kričim po spremembi, plešem ženski ples. Božam te ves čas. Boža te moja prisotnost, moja vsebina, moje znanje in modrost. Prebudi se, spusti me ven, pokaži me! Lepa sem, popolna ženska. Ne glej se v ogledalo, tam me ni. Začuti se, v sebi boš čutila mene. Poslušaj mojo glasbo, glasbo življenja in zapleši z mano. Pleši najin ples, prebudi vihar v sebi. Prebudi oglej, ne skrbi da spreraste v požar. Z mano dobiš vso modrost sveta. Vsa znanja, ki jih potrebuješ za popolno življenje, ki si ga zaslužiš. Vse, kar je v tebi ti po
Ko izvem nekaj tako pomembnega, tega enostavno ne morem zadržat samo zase. Kar sem izvedela, obstaja že dolgo. Tudi raziskave so narejene. Na živalih in na ljudeh. Ampak da to tako močno vpliva na zarodek, na otroka, ki se spočenja, na otroka, ki bo nekoč odrasel v človeka… Pozabila sem kako se to imenuje. Sindrom prvega žrebca mogoče. Če je plemenska, rodovniška samica enkrat oplojena z mešancem, nikoli več ne bo imela pravih plemenskih potomcev. Dokazano. In potem so šli znenstveniki naprej in vse to prenesli in dokazali na ljudeh.
Vsak spolni parner zapusti v ženski svoj odtis, dnk, ki preide v kri. Zato je možno, da je otrok drugega moža vizualno ali karakterno podoben prvemu možu. Dokazano je, da je ženska belka rodila otroka z Azijskimi potezami partnerju, ki “se je dal dol” nekaj dni pred spočetjem tega otroka z Azijko. Prav tako ostanejo sledi v moškem. Če je mama splavila moški zarodek, ima lahko naslednji otrok ženskega spola v krvi Y kromosom, ki ni ženski kromosom. Prav ta
Ljudje potrebujemo ljudi. Za vzor. Za iskren pogovor. Za zaupanje. Za razkrivanje resnice. Da nam nekdo pove, da imajo otroci ko se rodijo, v sebi spomine, znanje, modrost, zavedanje o vesolju in vedo stvari, ki smo jih odrasli že pozabili. Da nekdo pove, da v vsakem človeku obstaja nekaj več, njegovo bistvo, luč, življenje, srce, duša, kot kdo želi to poimenovati. To je potrebno razložiti na enostaven način brez mešanja besed o duhovnosti in new age-u. Ljudje so lačni tudi resnice o Sloveniji, o Slovenski ljudski glasbi o Slovenskem jeziku. Tega se ne zavedajo, dokler ne začutijo. Tega pa ne zmorejo, če so vpeti v svoj vsakdan.
Slišala sem tudi polno izgovorov brez prave vsebine le z besedami, to je težko, tega jaz ne bi zmogel. In vse, kar je treba temu človeku povedati, oz vprašati je, zakaj tako misli in da je res težko , ampak se da in je vredno.
To mi je uspelo razložiti osebi, ki je minuto preden sem odprla usta povedala, da verjame le v to, kar vidi. Še sama sem bila preseneč
Luknje v spominu nastanejo zaradi najrazličnejših razlogov. Vzrok je lahko zdravstveni, po narkozi. Kar nekaj mesecev po kakšni operaciji z narkozo se lahko zgodi, da so motnje v možganih. V tem smislu da greš na pošto, prideš na pol poti, pa ne veš kam si namenjen. Ali pa, da hočeš povedati da si videl psa, pa se ne spomniš kako se reče psu in rečeš balon. Luknje v spominu lahko nastanejo, če si pod vplovom alkohola. Ali pod vplivom drog. Lahko pa ti dajo v pijačo snov, ki povzroči izbris spomina. Naslednji razlog luknje v spominu je travmatična izkušnja. Lahko brišeš spomin tudi sproti, ker je prehudo, da bi se spominjal kaj si videl ali doživel. Lahko se ne spominjaš več dni skupaj, tednov, mesecev, let, odvisno od pogostosti in ponavljanja travmatičnih dogodkov.
V otroštvu in pri drogi, ki jo dajo v pijačo gre velikokrat za spolne zlorabe. Ali za to, da si jih sam doživel ali pa si bil priča le tem in se ničesar ne spominjaš. To ne pomeni, da se travma ni zgodila. Zgodila sem je i
Čedalje pogosteje berem kako je treba odpustiti, oprostiti drugim za dejanja, ki so jih storili nam. Češ tak je, drugače ni znala... Slabo mi je ob tem, prav na bruhanje mi gre. Kot tudi ob določenih spominih iz otroštva. Naj si oni oprostijo in odpustijo, ko si bodo priznali in sprejeli odgovornost za svoja dejanja. Le sam sebi lahko posameznik odpusti, ker je dovolil, ker se je morda nekoč odločil, da bo to preživel. Ne gre za krivdo in maščevanje. Gre za to, da se preneha pometat pod preprogo. Gre za sprejetje odgovornosti za svoje odločitve in svoja dejanja.
Smisel preživetja po travmi ni v odpuščanju nekomu za dejanja, ki so nam povzročila to travmo. Smisel je v sprejemanju vseh svojih občutkov in čustev. Tudi jezo, sovraštvo, žalost, ljubezen, gnus. Čustva in občutki niso dobri ali slabi. Obstajajo. So in ni jih za zanikati. Smisel je v tem da se travme predelajo in se živi naprej. Ampak ne kot da se ni nič zgodilo, ker je on tak ali ona ne zna drugače. V veliko primerih nam na
Čas je za nove čase, za drugačno življenje, za radost, veselje, zaupanje in sodelovanje. Za spoštovanje samih sebe, prepoznavanje svojih talentov in darov. Čas za spremembe. Srčne, osebne, družinske, poslovne. Čas za zdravje in za uspeh. Čas za nas, ki smo preživeli in spet verjamemo vase. Vem da nas je veliko. Preveč in hkrati premalo. Preveč takih, ki smo "preživeli" in premalo takih, ki se zaveda kaj so "preživeli". S čim se ukvarjamo vsak dan. Nikakor se ne strinjam s tem, da preteklost ni pomembna. Je. Zelo. Tudi s tem se ne, da zakaj je treba brskati, odkrivati okostnjake iz omar- kar je bilo... Ja, je bilo. In ni za skrit, ker je pustilo posledice, pečat. Ker, če te nekaj muči 20let, če ne moreš živeti, če ne veš od kod in zakaj si tak, če si nezadovoljen, razočaran, boječ in te vse boli...ima vsak pravico da ve zakaj. Da ve čemu je tako, da spregleda, sprejme, predela in gre naprej. Obstaja ena faza. Faza preživetja. Faza soočenja z resnico, z osebami, njihovimi in svojimi dej
V vsaki družini ima vsak svoje energetsko mesto. Najprej sta mož - moški, na njegovi levi strani žena- ženska, sledijo otroci po rojstvu. Prvi spočeti otrok je na prvem mestu. Drugi na drugem... To pomeni da ima vsak zarodek svoje mesto. Tudi, če je bil splavljen spontano ali načrtno. Vede ali nevede. Ženske imamo včasih kratko nosečnost, dva tedna, niti ne zavedamo se, da smo noseče, otrok pa je z energetskega vidika tukaj. Posebna zgodba so umetno ustvarjeni otroci. Vsak zarodek je otrok, pa če “gre naprej” ali pa “se jih prime preveč” in jih odstanijo. Vse, kar začne rasti v ženski, je energetsko otrok.
Velikokrat se potem zgodi, da zamenjamo mesta v družini. Ali želi otrok zavzeti mesto očeta, mama, katerega drugega otroka.... In potem nastane v taki družini kaos. In je potrebno nazaj vzpostaviti red. Energetsko se to vse da, tako preveriti, kot popraviti.
Druga zgodba pa je pri ločenih družinah. Vsaka prvo ustvarjena družina je vedno na prvem mestu. To pomeni da če se dva ločit
Vsako drevo svojo zgodbo. Svoje korenine, posebnosti, simbole, brazgotine. Narava poskrbi da se samo zaceli v povezavi z ostalimi gozdnimi bitji. Pri tem mu pomaga tudi njegov drevesni duh. Kot imamo tudi ljudje svoje zgodbe, svojo dušo in se lahko zacelimo in pozdravimo le sami s podporo bitij v človeški ali kakšni drugi obliki.
Ko ti nekdo obljubi da te bo pozdravil, ti laže. Ko nekdo reče da smo vsi eno, laže. Jaz sem jaz, ti si ti, morilec pa je morilec. Ja, smo bitja svetlobe, pa ne vsi. Kaj pa svobodna volja? Nihce me ne bo preprical, da se ni mogel odločiti drugače, kljub težkemu otroštvu...
Tudi iz istega vira ne prihajamo vsi. In se k istemu viru ne vrnemo vsi. To vem. Ko si upas videti, vsa teorija odpade. Velja le še izkusnja.
Vsak ima možnost. Če le želi sam kaj narediti zase.
Bila sem brezvoljna. Brez cilja, brez hobija, brez veselja do česarkoli. Brez razloga sem planila v jok. Osamila sem se od ljudi. Bolelo me je celo telo. V družini ni bilo nič v redu. Šla sem k zdravnici. Povedala mi je da imam depresijo. Dobila sem antidepresive. Ko je moje počutje dobilo ime, sem bila za trenutek najsrečnejše bitje na svetu. In dobila sem zdravilo, ki me bo ozdravilo. Jemala sem antidepresive. Manj sem čutila. Manj sem jokala. Pa ne takoj. Najprej je moralo preteči tri tedne, da so prijeli, potem še nekaj časa, da smo ugotovili da potrebujem malo večjo dozo od začetne. Potem sem čutila manj tesnobe. Manj sem jokala. Bila sem boljše. Vsaj tako sem mislila. Šla sem v službo. In po pol leta sem se samovoljno odločila, da preneham z jemanjem antidepresivov. Po mesecu in pol so se znaki začeli ponavljati. In sem se ustrašila in nadaljevala z antidepresivi. Stanje se ni kaj bistveno izboljšalo. Pa sem jih spet nehala jemati. Sicer sem zagovornica ne jemanja zdravil.
Na n