sporočilo za javnost Gibanja Zedinjena Slovenija, 26.11.2016

Ob vprašanjih razpisov ali nerazpisov referendumov v Sloveniji pogosto slišimo argumente, naj se »teža političnega odločanja«, oziroma »politična odgovornost« ne bi prenašala s poslancev DZ na ljudstvo. Ta politični »altruizem« naj bi temeljil predvsem na dveh argumentih.

Prvi je, da naj bi bila konkretna politična vprašanja ali pretežka, preobsežna ali celo preveč nejasna za volilke in volilce. Drugi pa je, da naj bi taisti volilke in volilci že v času volitev – ki naj bi se godile vsaka štiri leta – ob polni prisebnosti in predvsem obveščenosti povsem točno in odgovorno odločili, kateri politični zastopniki/predstavniki bodo zanje in o njih povsem zadovoljujoče odločali v naslednjem štiriletju.

V Zedinjeni Sloveniji (ZSi) vsem podobnim argumentom ne verjamemo več. Še več, prepričani smo, da sta oba argumenta privlečena za lase, predvsem pa dejansko v temeljih rušita duha in smisel slovenske Ustave, krovnega družbenega dogovora od osamosvojitve dalje.

Bistvo slovenske politike vidimo – tako tudi beremo Ustavo (3. člen) – v neposredni demokraciji, torej v ljudovladi ter v dejstvu, da bi morala oblast počivati v rokah ljudstva kot suverena, ne pa biti zlorabljena v rokah posameznikov in klik, ki se trudijo prilagajati sistem zgolj sebi v prid. Vsako izvajanje oblasti katerekoli od vej oblasti (zakonodajna, izvršilna in sodna), ki v svojem izhodišču ne upošteva ustavno zapovedanega ravnovesja političnih sil, za nas pomeni zlorabo, v konkretnejši izpeljavi pa sega tudi v področje kaznivih dejanj.

Pobuda za oceno ustavnosti

V času referendumske kampanje decembra 2015, kjer je ZSi sodelovala kot organizator kampanje, smo se lahko prepričali, da je prej omenjena oblast ljudstva kršena že v členih zakonov, ki govorijo o izvajanju medijskega pokrivanja kampanje. Ugotovili smo, da sta 6. člen ZVRK in 12. člen ZRTVS v neskladju z Ustavo RS.

Prvi povzroča pravno praznino – lastniki medijev morajo ob vsaki kampanji objaviti pravila, vendar pa nikjer ni zakonsko določeno oz. zapovedano, kako morajo v praksi zagotavljati enakopravnost oz. nediskriminacijo. Ravno zaradi tega manjka jasnih pravil v praksi prihaja do tega, da zasebni mediji služijo kapitalskim in političnim interesom vrha politike, ne pa objektivni in pregledni predstavitvi stališč različnih organizatorjev referendumskih (ali volilnih) kampanj.

Drugi predpis dejansko utemeljuje politično-medijsko diskriminacijo med parlamentarnimi in neparlamentarnimi strankami. Prve v programih RTV SLO dobijo jasno prednost, kar predvsem pride do izraza v času volilnih kampanj.

Zaradi teh pomislekov in dvomov v ustavnost smo dne 8. 12. 2015 na Ustavno sodišče tudi vložili edino mogoče pravno sredstvo – pobudo za oceno ustavnosti. Pospremili smo jo z novinarsko konferenco, na kateri žal ni bilo prisotnega nobenega predstavnika medijev. Je bila to cenzura ali kaj, lahko le ugibamo. Naknadno so nekatere častne izjeme objavile vsaj krajšo notico o dogodku.

Morali smo čakati kar do 25. 5. 2016, da je Ustavno sodišče na našo pobudo odgovorilo. Žal popolnoma neustrezno. S sklicevanjem na in z zlorabo 2. odstavka 26. člena ZUstS-UPB1 se je Ustavno sodišče otreslo odgovornosti in zaključilo, da »od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja«. Pravzaprav se moramo pri tem popraviti, saj je Ustavno sodišče v svoji odločbi (U-I-198/15-7) kriterij samovoljno spremenilo in »dvignilo prag«, ter napisalo naslednje:

»2. Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Po oceni Ustavnega sodišča pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.«

Po našem trdem prepričanju je pravna luknja – ki posledično vodi v pravni nered, kaos – v vsakem primeru pomembno pravno vprašanje, kaj šele, ko gre za tako pomembno vsebino, kot so pravila za izvajanje volilne ali referendumske kampanje. Prav tako pomembno pravno vprašanje je za nas tudi obstoj politične diskriminacije, ki onemogoča enakopravno soočenje vseh organizatorjev volilnih oz. referendumskih kampanj.

Ampak ne, Ustavno sodišče je »pravno vprašanje« v svoji odločbi samovoljno pretvorilo v »ustavnopravno vprašanje«. No, kljub temu protipravnemu dvigu kriterija, ki si ga je privoščilo samo Ustavno sodišče, je po našem prepričanju naša pobuda še vedno še kako ustavnopravno pomembna in odpira še kako pomembna ustavnopravna in seveda pravna vprašanja.

Zaradi vsega navedenega smo do včeraj, skupaj z odvetnikom Andrejem Barago iz Ljubljane pripravili vlogo za Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in jo tudi odposlali, saj nam je samo Ustavno sodišče kršilo temeljno ustavno pravico in pravico, ki nam gre po mednarodnih konvencijah – pravico do sodnega varstva.

Kazenska ovadba

Dne 10. 12. 2015, ko je bila referendumska kampanja na vrhuncu, smo na RTV SLO dodatno doživeli še kršitev (že tako diskriminatornega) 12. člena ZRTVS, ki je položaj tistih referendumskih organizatorjev, ki so zagovarjali pravice otrok nasproti pravic posvojiteljev, občutno poslabšal v oddaji »Soočenje«, ki ga je vodila novinarka ga. Vida Petrovčič, odgovorna pa je bila ga. Mojca Pašek Šetinc.

Isti dan je bil namreč predstavnik ZSi (predsednik Andrej Šiško) na Radiu Slovenija, kjer je sodeloval v oddaji Studio ob 17-ih, kjer so imeli vsi nastopajoči organizatorji zagotovljen popolnoma enak čas za svoje predstavitve in odgovore, nato pa je prisostvoval še oddaji na TV Slovenija, kjer so organizatorje samovoljno razdelili v dva tabora, pri čemer so dvema organizatorjema celo omogočili posebej privilegiran prostor in čas. Ob razdelitvi na dva tabora (»ZA in PROTI«) se je zgodilo to, da je bilo na eni strani več nastopajočih, kot drugi, vsakemu taboru pa so dodelili enak čas – v skupni izmeri. Neizogibno je prišlo do tega, da so lahko določeni (režija je bila v resnici dobro vnaprej pripravljena, govorili so le tisti, najbolj artikulirani in nastopa vešči) organizatorji kampanj iz tabora »ZA« govorili več, kot njihovi nasprotniki iz tabora »PROTI«. Več o zapletu lahko preberete v kazenski ovadbi, ki jo prilagamo.

Poudariti želimo predvsem to, da nam Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani do danes ni posredovalo informacij o tem, ali so primer dali na sodišče, ali ne. Gre za spis KTR 313/2016, odgovorni tožilec pa je Matej Peterca.

Zaključek

Od te jasne kršitve je minilo že skoraj eno leto, državni organi pregona pa takega primera očitno niso sposobni procesirati ustrezno hitro in le sreči ali višji sili se lahko zahvalimo, da vmes ni prišlo do volitev oz. referendumov, pri katerih bi se tovrstna praksa ponovila.

Tudi Ustavno sodišče bo moralo prevzeti vsaj moralno in strokovno odgovornost, če bo prišlo do volitev ali referendumov prej, preden bo zadeva razrešena na ESČP in nato ustrezno tudi ponovno na Ustavnem sodišču.

Seveda lahko vso to problematiko dokaj hitro razreši posredni zakonodajalec (Državni zbor), in sicer tako, da po hitrem postopku sprejme tako zakonodajo, ki bo:

• jasno zapovedovala vsem medijem, ki nameravajo pokrivati volilne ali referendumske kampanje, da pri tem ne morejo diskriminirati,
• RTV SLO jasno preprečila kakršnokoli diskriminacijo med političnimi strankami.

V kolikor imate še kakšna vprašanja, se lahko obrnete na ta e-naslov, ali na tel: 070 , dodajmo le še to, da imamo v pripravi še štiri podobne pritožbe na ESČP, o katerih vas bomo sproti obveščali.

Z lepim pozdravom osti jarej!

Maribor, 25. 11. 2016

Predsednik ZSi
Andrej Šiško