Pobuda za oceno ustavnosti 6. člena ZVRK, v povezavi z 12. členom ZRTVS

Objavil/a Blaž Babič, dne 2018-03-28 ob 18:21:11

Pobuda za oceno ustavnosti

Izpodbijani akt:

6. člen ZVRK, v povezavi z 12. členom ZRTVS

Zakon o volilni in referendumski kampanji (v nadaljevanju ZVRK)
(Uradni list RS, št. 41/07, 103/07 – ZPolS-D, 11/11, 28/11 – odl. US in 98/13) ter

Zakon o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS)
(Uradni list RS, št. 96/05, 109/05 – ZDavP-1B, 105/06 – odl. US, 26/09 – ZIPRS0809-B in 9/14)

Organ, ki je predpis sprejel:    Državni zbor Republike Slovenije

Pobudnik:        Blaž Babič, Ljubljana


UTEMELJITEV POBUDE


Pravni interes:

Pobudnik Blaž Babič imam – kot vsi volilci, na podlagi 39. člena Ustave RS – še posebej v času volilne ali referendumske kampanje neposreden pravni interes za polno izvrševanje pravice svobodno sprejemati vesti in mnenja. Ustavno sodišče je dolžno varovati ta neposredni pravni interes prav vsakega od volilk in volilcev v referendumskih in volilnih kampanjah.

Pobudnik dokazuje in utemeljuje, da je dolgoletna zakonska ureditev in praksa izvedbe referendumskih (in volilnih) kampanj neustavna, bolj natančno, hkrati:

- omogoča sistemsko diskriminacijo (v primeru RTV oziroma medijev »v javni lasti«; 2. in 3. odstavek 6. člena ZVRK ter 12. člen ZRTVS) in

- z uzakonitvijo popolne pravne praznine (1. odstavek 6. člena ZVRK) dopušča praktično popolno samovoljo »izdajateljev zasebnih medijev«, kar pomeni pravni ne-red, pravni kaos.

Pobudnik pričakuje, da bo s pravočasno in pravično odločbo naslovno sodišče še pred začetkom referendumske in volilne kampanje v letu 2018 zagotovilo, da bodo tako pobudnik referenduma, kot vsi ostali volilke in volilci v vseh medijih – kateri se bodo odločili pokrivati referendumsko kampanjo – sprejemali vesti in mnenja svobodno, brez diskriminacije, hkrati pa bo v praksi vzpostavljena polna »medijska enakopravnost« vseh sodelujočih organizatorjev referendumske kampanje – torej, da bodo zagotovljeni vsaj minimalni standardi t.i. »demokracije«.

Kot je v sporočilu za medije ob razglasitvi sodbe glede Zakona o drugem tiru dejalo Vrhovno sodišče (https://www.finance.si/8930864):

Za vrhovno sodišče je ključnega pomena, "da mora, ne glede na dodatne stroške referenduma in morebitne druge posledice, navedeni zakon biti potrjen ali zavrnjen na referendumu, o poštenosti katerega in njegovem izidu ne sme biti nobenega razumnega dvoma".

Na tem mestu pobudnik dodaja, da mora torej enak standard »poštenosti« veljati tudi za volitve.

In to, ustavne sodnice in sodniki, je temeljno in pomembno pravno vprašanje, torej hkrati politično-pravno, medijsko-pravno, gospodarsko-pravno in seveda tudi ustavno-pravno vprašanje.

Kdor vrhovnemu suverenu ljudstvu v primeru referendumskih kampanj odreka oziroma omejuje pravico do učinkovitega neposrednega izvajanja zakonodajne oblasti, ta protiustavno vpliva na demokratičnost referendumske kampanje, ter s tem na sam izzid referendumske kampanje in konec-koncev napada 3. člen Ustave RS, enega od temeljev te države!

Ko je Gibanje Zedinjena Slovenija z mojo pomočjo leta 2015 vložilo podobno pobudo, je US v prejšnji postavi odločilo, da bo zlorabilo praktično “lasten zakon” (Zakon o ustavnem sodišču, ZUstS, 26. člen):

http://odlocitve.us-rs.si/documents/8d/77/u-i-64-16-13.pdf
 
Ko sem lansko leto kot posameznik podal pobudo za oceno ustavnosti istega zakona, je US pod Op. št. U-I-111/17-5, dne 13. 7. 2017, pobudo zavrnilo, ponovno z napačno uporabo 26. člena ZustS).

V pritožbi na ESČP  sem jasno ovrgel navedbe iz sklepa, češ da »je Ustavno sodišče vsebinsko enake določbe že obravnavalo«, saj to preprosto ni bilo res:

Vir:
http://www.publishwall.si/blaz.babic/post/317424/pritozba-na-escp-krsitve-6-clena-konvencije-in-3-clena-protokola

Pritožnik je preveril navedbe US iz 3. točke Obrazložitve sklepa in ugotovil, da ne držijo.

»Ustavno sodišče je vsebinsko enake določbe že obravnavalo, npr.:
   - sklep št. U-I-281/07 z dne 10. 4. 2008,
   - odločba št. U-I-372/96 z dne 4. 3. 1999, Uradni list RS, št. 22/99, in
   - OdlUS VIII, 44, sklep št. U-I-308/05 z dne 9. 2. 2006,
   - sklep št. U-I-267/11 z dne 3. 11. 2011,
   - sklep št. U-I-119/11 z dne 3. 11. 2011,
   - sklep št. U-I-285/11 z dne 15. 12. 2011 in
   - sklep št. U-I-291/11  z  dne  5.  4.  2012.«

Prav v nobeni od odločb in sklepov US ni vsebinsko odločalo o 6. členu ZVRK, kot je to zahteval pritožnik. Še več, v odločbi U-I-372/96, z dne 4.3.1999 je v B-I poglavju, v 5. točki napisalo naslednje:

»Ustavno sodišče se v tej zadevi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali načelo enakosti volilne pravice postavlja tudi zahtevo po enakem obravnavanju političnih strank v javnih glasilih, katerih izdajatelji so subjekti, v katerih država ali lokalna skupnost ni kapitalsko ali kako drugače udeležena.«

Torej – ničesar o zasebnih medijih. O javnih glasilih, kjer pa država in lokalne skupnosti so udeležene, je US povedalo naslednje (15. točka istega B-I poglavja):

»Utemeljeno je sklepati (?!?!? - opomba pritožnika), da želijo volilci na nacionalnem radiu in televiziji v večji meri spremljati predvolilno tekmo med političnimi strankami, ki imajo večjo dejansko politično težo, oziroma biti informirani o njihovih kandidatih in političnih programih. Če bi bil povsem enak programski čas namenjen tem, v političnem življenju pomembnejšim strankam, in vsem ostalim, bi bila zaradi velikega števila političnih strank in t.i. neodvisnih kandidatov volilna kampanja na RTV Slovenija slabo pregledna. Nepreglednost volilne kampanje pa bi povzročila slabšo informiranost volilcev in s tem vplivala na uresničevanje volilne pravice. Razlikovanje med političnimi strankami glede na njihovo dejansko politično težo je primeren in tudi nujen ukrep za zagotavljanje preglednosti volilne kampanje.«

Pritožniku ni znano, kateri deli Ustave ali volilne zakonodaje dejansko dajejo prednost »načelu preglednosti« pred »načelom enakopravnosti« oziroma »načelu nediskriminacije«, kot je to – brez argumentov, z dvomljivim sklepanjem in domnevanjem, kakšne so »resnične« želje volilcev – do sedaj tolmačilo US.

Še bolj problematično je dejstvo, da je v 3. točki Obrazložitve US zapisalo tudi naslednje:

»Prav tako je (US, op. pritožnika) ugotovilo neutemeljenost očitka, da drugačna ureditev volilne oziroma referendumske kampanje v medijih v zasebni lasti povzroča diskriminacijo kandidatov v teh medijih, ker je pravni položaj medijev glede na dejstvo, ali delujejo v zasebnopravni ali v javnopravni sferi, različen.«

Po mnenju pritožnika se Ustavno sodišče vrti v začaranem krogu. Glede vloge zasebnih medijev v volilnih/referendumskih kampanjah (zasedajo cca. 83% medijskega prostora) se do sedaj ni opredeljevalo, državni mediji (cca. 17% medijskega prostora) lahko zaradi dosedanje sodne prakse US »ustrezno diskriminirajo« (seveda, v »korist« volilcev), o odsotnosti pravne države v okviru samovoljnih pravil zasebnih medijev pa US ne bo odločalo, ker da so zasebni mediji v drugačnem pravnem položaju od javnih…   Zasebni mediji da delujejo v »zasebnopravni sferi«.

Napačnost in zgrešenost takega sodne prakse US ne more biti bolj očitna. Zasebni mediji so kljub vsej svoji »zasebnosti« in »zasebnosfernosti« še vedno dejavniki, ki delujejo praktično vedno v »javnem prostoru«, torej v »javnopravni sferi«. Zasebni mediji dobivajo radijske in televizijske frekvence ter dovoljenja od državnih organov, pravtako tako zasebni kot državni (nacionalni) mediji nagovarjajo iste poslušalce/gledalce. Še bolj pomembno je dejstvo, da sta tako v TV kot RADIO mediju na prvem mestu po gledanosti in poslušanosti dva zasebna medija – POP TV (+ Kanal A) in Radio1. Predvsem glede prvoomenjene naveze je potrebno poudariti, tudi iz državotvornega vidika, da je ta medij pod nadzorom ameriškega in srbskega kapitala, v tesni navezi z ameriško obveščevalno agencijo CIA. Mar je mogoče, da Republika Slovenija niti prek Ustavnega sodišča ne bi zmogla določiti jasnih zakonodajnih okvirjev (in omejitev), s katerimi bi ustrezno omejila sedaj dopuščeno popolno samovoljo zasebnih medijev?

Pobudnik na tem mestu še dodaja, da je v času predsedniške kampanje 2017 praktično edini problematiziral odsotnost “javno objavljenih pravil” v primeru POP TV in da je dva meseca po končanih volitvah inšpektorica Inšpektorata za kulturo in medije le dodelila “kazen” v višini 1.500 evrov podjetju Proplus d.o.o., zaradi tega, ker niso spoštovali niti najnižjega možnega zakonitega standarda – objave samo-napisanih pravil. Temu bi se lahko prej reklo nagrada, kot pa kazen. Na ta način se dobesedno vzpodbuja kršitelje k nadaljnim kršitvam in posegom v smeri diskriminacije v času volilnih in referendumskih kampanj.

Vir:
http://www.publishwall.si/blaz.babic/post/335633/izrecena-kazen-za-pop-tv-in-kanal-a-glede-planet-tv-se-cakam

Komu je torej v interesu, da se namesto jasnih zakonskih pravil vsaj v primeru največjih medijskih kanalov v državi – in ti so v zasebnih rokah! – vzdržuje pravni kaos z njihovimi arbitrarnimi, samovoljnimi pravilniki?

Še 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da je pravica do svobodnega izražanja (in vodenja zasebnih radijskih, televizijskih podjetij) zagotovljena, vendar »Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi …. za zavarovanje pravic drugih ljudi.«

Ponovno pričakujem, da se ne boste zanašali na usluge Ane Vilfan Vospernik in Katke Zidar Al-Mutairi, »pravnih sodelavk« ESČP, ki sta doslej poskrbeli za številna zavrženja. V daljšem časovnem obdobju sta omenjeni namreč uporabili naravnost vesoljsko definicijo: »merila dopustnosti v skladu z zahtevami 34. in 35. člena Konvencije niso bila izpolnjena«. Brez jasne obrazložitve. Brez pravne varnosti. Kar dejansko pomeni padec in razpad vrednot prav tiste »evropske pravne civilizacije«, katero branite in vzdržujete tudi sodnice in sodniki naslovnega sodišča.


Navedbe o pravočasnosti pobude:

Pobuda je vložena pravočasno in v okvirih 24.b člena ZUstS (Zakon o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12).

Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. Uv 10/2017-67 z dne 14.3.2018 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-191/17-25 z dne 25.1.2018 (Uradni list RS, št. 6/2018) 30. in 33. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 - uradno prečiščeno besedilo) je Državna volilna komisija na 34. seji 27. marca 2018 sprejela sklep o določitvi datuma ponovnega glasovanja na zakonodajnem referendumu o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača- Koper. Ponovno glasovanje na referendumu se izvede v nedeljo 13. maja 2018.

Za dan, s katerim začnejo teči roki za opravila, ki so potrebna za izvedbo ponovnega glasovanja na referendumu, se določi torek 3. april 2018. Sklep je objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije.

Vir:
http://www.dvk-rs.si/index.php/si/arhiv-referendumi/ponovno-glasovanje-na-referendumu-o-ziugdt-2018
https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2018-01-0868/sklep-o-dolocitvi-datuma-ponovnega-glasovanja-na-zakonodajnem-referendumu-o-zakonu-o-izgradnji-upravljanju-in-gospodarjenju-z-drugim-tirom-zelezniske-proge-divaca-koper

V skladu z 2. členom ZVRK se lahko volilna kampanja začne najprej 30 dni pred dnem glasovanja, končati pa se mora najkasneje 24 ur pred dnem glasovanja. To pomeni, da bi se v v začetku aprila 2018 pričelo obdobje enomesečne referendumske kampanje, v katerem bi različni organizatorji referendumskih kampanj skušali kar najbolje predstaviti svoje poglede na smotrnost Zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper (ZIUGDT)

Naj ponovim dejstvo, ki onemogoča vlaganje korektnih pobud na Ustavno sodišče ob bolj ustreznem času:

Dokler bo Ustavno sodišče od vlagateljev pobud zahtevalo izkazovanje “neposrednega posega v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj”, vlaganje tovrstnih pobud žal tudi ne bo mogoče izven vsakokratnega referendumskega oz. volilnega postopka.

V kolikor bi bilo namreč to dopustno, bi lahko pobudnik podal tako pobudo že mnogo pred pričetkom kakršnihkoli opravil za referendum in s tem ne bi motil samega poteka kampanje.


Navedbe o neodpravljenih posledicah protiustavnosti oziroma nezakonitosti:

Sedanja zakonska ureditev referendumske kampanje v 6. členu ZRVK in 12. členu ZRTVS ne omogoča enakopravne udeležbe vseh organizatorjev referendumskih kampanj. Smiselno enako velja sicer tudi za volilne kampanje.

Zaradi tega v vsakokratni referendumski/volilni kampanji nastajajo nepopravljive in neodpravljive posledice glede neuravnotežene, pomanjkljive in neustrezne obveščenosti volilk in volilcev, kar neizogibno in bistveno vpliva na izid vsakokratnega referenduma/volitev.

Dodatno je tak referendumski izid veljaven najmanj eno leto, volilni pa kar štiri leta, in škodljive posledice izidov so praktično neizmerljive, saj ves ta čas prava volja ljudstva ne pride do svojega uzakonjenega izraza, v tem času pa se uveljavi tudi številna zakonodaja, ki s pravo voljo ljudstva ni usklajena.

Zato podajam pobudo za oceno ustavnosti skupaj z

zahtevo za prednostno in nujno obravnavo te pobude,

zahtevo za takojšnje zadržanje izvajanja
spornih 6. člena ZRVK in 12. člena ZRTVS,
do končne odločitve naslovnega sodišča,

zahtevo za preprečitev, zadržanje, oziroma prestavitev
referendumske kampanje o ZIUGDT,
ki se bi morala pričeti v začetku aprila 2018,

pri čemer predlagam naslovnemu sodišču,
da do končne odločitve o predmetni zadevi
s posebnim sklepom sámo odredi enakopravni način predstavitve
vseh prijavljenih organizatorjev referendumskih kampanj
v vseh TV in radijskih medijih, ki nameravajo pokrivati tematiko,
brez izjeme.

vse da se preprečijo protiustavne posledice diskriminatorne in neenakopravne
medijske/referendumske kampanje,

saj bi le-te lahko privedle tudi do nelegitimnosti in posledično razveljavitve celotnega postopka referenduma.


Navedbe o neskladju z ustavo oziroma Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah:

Členi Ustave Republike Slovenije, ki so napadeni, oziroma s katerimi je neusklajen 6. člen ZVRK, v povezavi z 12. členom ZRTVS:

1. člen, 2. člen, 3. člen, 5. člen, 8. člen, 14. člen, 15. člen, 22. člen, 26. člen, 39. člen, 44. člen, 63. člen, 67. člen, 74. člen, 153. člen, 161. člen           (skupaj 16 členov Ustave RS!)

1. člen Ustave RS (Slovenija je demokratična republika).

V kolikor na pravila in izvedbo referendumske kampanje pada sum diskriminacije, seveda o »demokratičnosti« le-te ne more biti več govora. Vsakršna izvedba poštene referendumske kampanje mora biti oprana vsakega suma, v njej je potrebno zagotoviti temeljno enakopravnost med različnimi predstavniki in njihovimi mnenji. Tako razumevanje je tudi v skladu z  Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, dne 16. decembra 1966, z resolucijo št. 2200 A (XXI).  V Sloveniji velja od 1. julija 1992 (Uradni list RS, št. 35/92 – MP, št. 9/92).

(http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/Mednarodnipakt_drzavljanskih_politicnih_pravicah.pdf).

2. člen

1. Države pogodbenice tega Pakta se zavezujejo, da bodo spoštovale in vsem ljudem, ki so na njihovem ozemlju in pod njihovo pristojnostjo, zagotovile v tem Paktu priznane pravice, brez razlikovanja glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.
2. Če to še ni določeno z ustreznimi zakoni ali drugimi ukrepi, je vsaka država pogodbenica Pakta dolžna sprejeti nujne ukrepe v skladu s svojimi ustavnimi postopki in določbami tega Pakta za sprejetje takih zakonskih ali drugih ukrepov, ki bi lahko bili potrebni za uresničevanje pravic, priznanih v tem Paktu.
3. Države pogodbenice tega Pakta se zavezujejo, da bodo
a) zagotovile vsakomur, ki so mu bile kršene v tem Paktu priznane pravice in svoboščine, učinkovito pravno sredstvo tudi tedaj, kadar je kršitev storila oseba, ki deluje v uradnem svojstvu;
b) zagotovile, da bodo pristojne sodne, upravne ali zakonodajne oblasti in katerikoli drugi pristojni organi odločali o pravicah osebe, ki vloži pritožbo, in razvili možnosti za sodno varstvo;
c) zagotovile, da bodo pristojni organi uveljavljali tako zagotovljena pravna sredstva.

19. člen
1. Nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojih mnenj. 
2. Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja; s to pravico je mišljeno svobodno iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej, ne glede na državne meje, v ustni, pisni, tiskani ali umetniški obliki ali na katerikoli drug svobodno izbran način.
3. Uveljavljanje svoboščin iz 2. točke tega člena obsega posebne dolžnosti in posebno odgovornost. Zato sme biti podvrženo določenim omejitvam, ki pa morajo biti izrecno določene z zakonom in potrebne:
a) zaradi spoštovanja pravic in ugleda drugih;
b) zaradi zaščite nacionalne varnosti ali javnega reda, javnega zdravja ali morale.

25. člen
Vsak državljan ima brez kakršnekoli v 2. členu omenjene diskriminacije in brez nerazumnih omejitev pravico in možnost:
a) sodelovati pri upravljanju javnih zadev, bodisi neposredno ali po svobodno izbranih predstavnikih;
b) voliti, biti voljen na periodičnih, resničnih, splošnih, enakopravnih in tajnih volitvah, ki zagotavljajo volilcem svobodno izražanje volje;
c) biti pod enakimi splošnimi pogoji sprejet v javne službe svoje države.

26. člen
Vsi so pred zakonom enaki in imajo brez kakršnekoli diskriminacije pravico do enakega zakonskega varstva. V tem smislu mora zakon prepovedovati sleherno diskriminacijo in zagotavljati vsem enako in učinkovito varstvo pred kakršnimkoli razlikovanjem, zlasti na podlagi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, rojstva ali kakršnekoli druge okoliščine.


Ob upoštevanju 8. člena Ustave RS (Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.), nam mora biti toliko bolj jasno, da je potrebno v zakonodaji, ki ureja referendumsko (oziroma volilno) kampanjo, postaviti taka pravila, da do diskriminacije ne bo moglo prihajati – tako, kot se to dogaja sedaj.

Če tega ne bi naredili, oziroma popravili spornih členov, bi še naprej kršili 2. člen Ustave RS (Slovenija je pravna in socialna država.), prav tako pa bi bilo onemogočeno pravilno udejanjenje 3. člena Ustave RS (Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami.).

Zato sta RS in z njo US to dolžna nemudoma ustrezno popraviti, saj po 5. členu Ustave RS »država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije«, katerega del je seveda tudi sama ljudovlada – zakonska in praktična izpeljava demokratičnega, pravičnega referenduma/volitev. Pri tem seveda brez transparentne, poštene in uravnotežene referendumske kampanje ne gre, kakor tudi ne brez enakovrstne kampanje pri volitvah.

Naj na tem mestu dodam še, da je temeljni element »pravne države« (2. člen URS) predvidljivost njenega pravnega sistema, torej da so predpisi, ukrepi in sankcije vnaprej jasni, predvideni in predvidljivi ter vsem razumljivi. V kolikor je izdajateljem medijev prepuščeno, da po lastni vesti, v skladu z lastnimi interesi in prepričanji pravila vsakokrat dobesedno določajo po svoje, o pravni državi dejansko sploh ne moremo govoriti, saj je to ustavno načelo poteptano že v samem svojem bistvu.

Temeljna neustavnost tako 6. člena ZVRK, kot 12. člena ZRTVS je v tem, da sistemsko kršita ustavno-varovano načelo enakosti pred zakonom, ki je zapisano v 14. členu Ustave RS (V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na politično prepričanje, gmotno stanje ali katerokoli drugo osebno okoliščino). Torej ne glede na to, kakšne argumente kateri od organizatorjev kampanje zagovarja, kakšen je finančni položaj organizatorja kampanje ali kakšen je politični status organizatorja (ali pripada elitnemu krožku parlamentarnih političnih strank, ali ne) – vsem morajo biti zagotovljene enake pravice do predstavljanja njihovih argumentov.

To, da je posameznim izdajateljem medijev prepuščeno urejanje tako pomembnega elementa ljudske suverenosti, je seveda v opreki tudi s 15. členom Ustave RS, ki določa, da »če se že človekove pravice in temeljne svoboščine ne uresničujejo neposredno na podlagi ustave”, potem je za njihovo ureditev potreben najmanj zakon – če je to seveda nujno zaradi same narave pravice – in volilna pravica je vsekakor ena izmed takšnih. Manj od zakona v tem primeru ne gre – zato odpadejo “pravilniki” zasebnih medijskih hiš ali tudi javne hiše (Zavoda RTVSLO) kot tisto orodje, ki bi resnično garantiralo kakršnokoli enakopravnost ali posledično demokratičnost. Le zakon, poleg seveda Ustave, je tisti hierarhični pravni akt, s katerim lahko v praksi država izvaja učinkovito varstvo tako pomembne pravice. Sedanja praksa to – več kot očitno – tudi dokazuje.

V postopku referenduma/volitev, ki se izvaja pred Državno volilno komisijo, tudi prek medijskih hiš in medijskih kampanj, je vsaki volilki in vsakemu volilcu, prav tako pa tudi vsem kandidatom in predstavnikom organizatorjev kampanj, v skladu z 22. členom URS zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic.

V kolikor bo ponovno izpeljana referendumska kampanja, v kateri bo enakopravnost praktično onemogočena, bo v skladu s 26. členom URS državni organ (Državni zbor) dolžan poravnati škodo vsem tistim organizatorjem kampanje, ki jim je bila zaradi sedanje zakonske ureditve, ki ne zapoveduje in ne omogoča enakopravnega obravnavanja, kršena temeljna človekova pravica iz naslednjega odstavka.

Vsakdo, ki je prijavljen v kampanjo kot organizator, ima po Ustavi svobodo širjenja vesti in mnenj, tako kot imajo vse ostale volilke in volilci svobodo zbiranja in sprejemanja le-teh (39. člen URS). Informacije, ki se navezujejo na argumentacijo v referendumski kampanji, imajo naravo prvovrstnih informacij javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Šele na podlagi enakopravne predstavitve mnenj namreč lahko v skladu s 44. členom URS državljani dejansko izvajamo svojo pravico, da v skladu z zakonom neposredno sodelujemo pri upravljanju javnih zadev. V kolikor prihaja zaradi protiustavnih zakonskih pravil do neenakopravnosti pri predstavitvi teh ali onih argumentov, gre za kršitev te temeljne ustavne pravice.

Še več, zakon, ki ne zapoveduje enakopravnosti oz. nediskriminacije, napeljuje in v praksi spodbuja izdajatelje medijev, da neenakopravno obravnavajo različne organizatorje kampanj, kar lahko vodi v razpihovanje politične nestrpnosti (63. člen URS). Dokazov za naraščanje le-te je v vsakdanjih medijih več kot dovolj.

Zakon torej, ki ne ureja medijske/referendumske/volilne kampanje tako, da bo zagotovljeno izvajanje 5. člena URS (“skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije“, torej tudi razvoj politične kulture, ki bo uravnotežena, nediskriminatorna, enakopravna), hkrati krši 67. člen URS, saj bi morali lastniki medijev svojo lastnino uživati (le) na način, da bi bila hkrati zagotovljena tudi njena socialna funkcija.

Podobno izhaja tudi iz 74. člena URS, saj se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo – kar pa uravnotežena, enakopravna in nediskiminatorna politična kampanja vsekakor tudi je. Javna korist. Isti člen Ustave bi lahko uporabili tudi analogno za področje političnega in privzeli, da so prepovedani zakoni, ki omogočajo nelojalno konkurenco med organizatorji referendumskih/volilnih kampanj.

Sporna zakona (6. člen ZVRK in 12. člen ZRTVS) sta tudi v nasprotju s 153. členom URS, saj nista usklajena z Ustavo, niti ne s prej navedenimi splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor. Pravilniki medijskih hiš dandanes tudi ne štejejo niti kot »podzakonski predpisi in drugi splošni akti«, da bi veljala ustavna obveza, da so usklajeni z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, Ustavo in zakoni.

Na podlagi vsega navedenega zato Ustavno sodišče pozivam, da v skladu s 161. členom URS nemudoma ugotovi protiustavnost spodbijanih členov in ju tudi razveljavi. Naslovnemu sodišču predlagam, da določi, da ta razveljavitev učinkuje takoj.

Prav tako predlagam, naj Ustavno sodišče do svoje končne odločitve o zadevi v celoti ali delno zadrži izvrševanje akta, katerega ustavnost ali zakonitost presoja.

*    *    *

V 1. odstavku 6. člena ZVRK je izdajateljem medijev, ki so lahko v zasebni ali v državni lasti, naročeno le to, da morajo pravila objaviti pravočasno. Ničesar v členu ni, kar bi izdajateljem medijev nalagalo obveznost izogibanja diskriminaciji oziroma nalagalo aktivno zagotavljanje enakopravnosti političnih strank, list ali organizatorjev referendumske kampanje pri predstavitvi mnenj.

V 2. odstavku istega 6. člena ZVRK je navedeno, da mora RTV SLO v času referendumske kampanje zagotavljati razdelitev programskega časa tako, da bodo pri tem upoštevana pravila ZRTVS, točneje predvsem 5. in 12. člena. Če pogledamo omenjena člena, lahko ugotovimo, da je predvsem 5. člen namenjen zagotavljanju enakopravnosti, oziroma nediskriminatornemu omogočanju predstavitev, medtem ko je v 12. členu istega zakona vse narobe.
 
V 12. členu ZRTVS je izhodiščno stanje protiustavno, saj zakon  določa, oziroma naravnost zapoveduje protiustavno razlikovanje, torej neenakopravnost, oziroma diskriminacijo med političnimi strankami glede na njihov status – neparlamentarne so namreč ločene od parlamentarnih. Nadaljnja analiza tega člena nam pokaže, da je sicer kar v treh odstavkih zapovedana enakopravnost nastopajočih:

- med samimi parlamentarnimi strankami,
- med neparlamentarnimi strankami,
- med predsedniškimi kandidati,

dodatno pa je razvidno tudi, da veljajo ena pravila za parlamentarne in druga pravila za neparlamentarne stranke, kar predstavlja očitno diskriminacijo oziroma neenakost pred zakonom. Torej imamo v 12. členu ZRTVS vgrajeno očitno diskriminacijo, navidezno prekrito s ponavljajočo se deklarativno enakopravnostjo.

Drugi odstavek namreč pravi:
Čas in pogoji so za vse (parlamentarne stranke) enaki.

Tretji odstavek pravi:
RTV SLO omogoči medsebojno enakopravno predstavitev (vsem neparlamentarnim strankam).

Četrti odstavek pravi:
Predsedniškim kandidatkam/kandidatom mora RTV SLO vsem zagotoviti enak čas in pogoje za predstavitev.

Samo RTV SLO mora torej tako »naporno« skrbeti za »enakopravnost in enakost« in potem noben drug medij v državi več ne …  Kaj pa STA, SiOL in Planet TV?

V duhu 5. in 12. člena RTV SLO torej razumem tudi 6. člen ZVRK in sicer, da je samo v 2. odstavku tega člena prikrito naložena naloga RTV SLO, da se izvede zakonsko zapovedana enakopravnost med nastopajočimi, v 1. odstavku 6. člena ZVRK pa te zapovedi ni – in je torej »izdajateljem medijev« naložena le dolžnost »določitve in objave pravil«, nikjer pa ni ne duha ne sluha o kakršnikoli nujnosti zagotavljanja enakopravnosti pri predstavitvah, oziroma zagotavljanju enakopravnih pogojev za predstavitev stališč različnih nosilcev kampanje.

Pri tem seveda ne govorim o tistih primerih, ko gre za politično propagando iz 10. člena ZRTVS, torej za oglase, spote, reklame, ki so vsi plačani in objavljeni pod enakimi pogoji. Govorim o tistih predstavitvah, ki jih vsi mediji, najsi bodo zasebni ali javni, izvedejo za svojo publiko, za svoje odjemalce, ki so v končni fazi referendumske kampanje seveda tudi volilke in volilci.

V tem pobudnik ustavne presoje opažam izredno nevarno ustavno-pravno praznino, ki jo lahko napolni le zasebni, ekonomsko-politični interes posameznih lastnikov medijev. V praksi to pomeni očitno diskriminacijo in neenakopravne pogoje za različne prijavljene organizatorje referendumske kampanje, kadar gre za referendume, oziroma politične stranke in liste, kadar gre za volitve.

Posledično ni možno govoriti o poštenih referendumih in poštenih volitvah, saj so pogoji različnih udeležencev oziroma deležnikov v obeh primerih neenakopravni in diskriminatorni.

*    *    *

V potrditev vseh dosedanjih navedb in z namenom kar najboljšega prikaza dejanskega stanja, sem lanskoletni pobudi (U-I-111/17) priložil »pravila izdajateljev medijev« (referendumska kampanja december 2015), v katerih je videti vse zatrjevane protiustavnosti. (PRILOGA 1)

Izpostavljam še posebej dva medija, Radio Ognjišče in Radio Študent, ki sta vnaprej izrazito diskriminatorno zastavila svoja pravila.

Pri Radiu Študent svojo »diskriminacijo drugačemislečih« paradoksalno utemeljujejo celo s promoviranjem vrednote »spoštovanja različnosti«, na Radiu Ognjišče pa onemogočajo predstavitev mnenj tistim, »ki v svojih programih in nastopih nasprotujejo (neposredno ali posredno) nauku Katoliške Cerkve in z njim povezanim krščanskim vrednotam«.

Poleg teh očitnih kršitev načela enakopravnosti in nediskriminatornosti, ki ga varuje 14. člen Ustave RS pa preglednica medijskih pravilnikov omogoča podrobnejšo analizo, s končnim rezultatom, da gre za pravni nered, oziroma kaos, da so pravila pri vseh medijih različna, ter da so vezana na vsakokratne arbitrarnosti uredniških politik, ali kakor pač se že danes reče tistemu, ki v rokah drži mošnjiček.

Druga vrsta kršitev prihaja iz medijskega sveta, konkretneje iz podjetja Media 24, oziroma njihovega podjetja SVET24, informativne vsebine d.o.o., Brnčičeva ulica 31, 1231 Ljubljana – Črnuče, ki je na svoji spletni strani objavilo prispevek, katerega dejansko moramo šteti kot prispevek organizatorja referendumske kampanje, kljub temu, da se to podjetje ni prijavilo kot organizator referendumske kampanje.

Vir:
http://svet24.si/clanek/novice/slovenija/565e1aca5e4ca/ne-pricaj-po-krivem


Preden zaključim z argumentacijo, sem dolžan še enkrat poudariti naslednja dejstva:

1. odstavek 6. člena ZVRK je protiustaven, ker izdajateljem medijem ne nalaga dolžnosti zagotavljanja enakopravnosti organizatorjem referendumske kampanje;

2. odstavek 6. člena ZVRK je protiustaven, saj je v prvi vrsti nejasen, nanaša pa se dejansko le na RTV SLO, ki kot medijska hiša skupaj ne pokriva več kot 12,58% medijskega prostora. Samo za 12,58% medijskega prostora torej velja zakonodaja, ki ureja navidezno enakopraven dostop do nastopa v javnosti med volitvami in referendumskimi kampanjami;

3. odstavek 6. člena ZVRK je protiustaven, saj – dejansko kar dvakrat grobo diskriminira, in sicer najprej med podjetji, ki so v večinski državni oziroma večinsko zasebni lasti, nato pa še – enako kot 12. člen ZRTVS – med parlamentarnimi in neparlamentarnimi strankami.

V času predsedniške kampanje 2017 se je prek Inšpektorata za kulturo in medije izčistilo tudi to, da so poleg RTV SLO mediji v večinski državni lasti še STA, Siol in Planet TV.

Viri za izračunavanje medijskega deleža:

Ministrstvo za kulturo, Medijska krajina v Sloveniji, spletni naslov:
http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/raziskave-analize/mediji/2014/medijska_krajina_v_sloveniji_16042014.pdf

in zasebni blog:
http://www.blog.uporabnastran.si/2015/02/24/gledanost-tv-programov-v-sloveniji-trzni-delez-q4-2014-pop-tv-kanal-a-planet-tv-slo-1-slo-2/


*    *    *

Zaključek

Ob koncu argumentacije pozivam vse bodoče organizatorje tokratne referendumske kampanje, ki jim je resnično za odpravo diskriminacije v slovenski družbi, da se mi pri vlaganju pobude pridružijo, hkrati pa tako Ustavnemu sodišču, kot širši strokovni in zainteresirani javnosti predlagam naslednje videnje 6. člena ZVRK, kot bi približno moral biti zapisan, v kolikor bi se želeli izogniti pobudam za oceno ustavnosti, kakršna je ta

Sedanje besedilo spornega člena:

6. člen
(neuradno prečiščeno besedilo)

(1) Izdajatelji medijev morajo najkasneje 45 dni pred dnem glasovanja na volitvah oziroma 25 dni pred dnem glasovanja na referendumu določiti in objaviti pravila (obseg, pogoje in način) za izrabo programskega časa oziroma časopisnega prostora za predstavitev kandidatov, političnih strank in njihovih programov oziroma predstavitev mnenj o referendumskem vprašanju.
(2) Radiotelevizija Slovenija v času volilne kampanje zagotavlja programski čas predstavitvi kandidatov oziroma mnenj o referendumskem vprašanju v skladu s tistimi določbami zakona, ki ureja Radiotelevizijo Slovenije, ki urejajo politično propagando v programih Radiotelevizije Slovenija.
(3) Izdajatelji drugih tiskanih in elektronskih medijev v neposredni ali posredni večinski javni lasti morajo zagotoviti vsem organizatorjem enake pogoje za objavljanje volilnih propagandnih sporočil, s pravili iz prvega odstavka tega člena pa morajo zagotoviti enakopravnost organizatorjem volilne kampanje pri predstavitvi kandidatov in njihovih programov, pri čemer se lahko predvidijo posebni termini ali prostor za politične stranke, ki so že zastopane v državnem zboru ali za politične stranke in kandidatne liste, ki so že zastopane v predstavniških organih lokalnih skupnosti, in posebni termin ali prostor za politične stranke in kandidatne liste, ki še niso zastopane v državnem zboru oziroma v predstavniških organih lokalnih skupnosti.

Besedilo spornega 6. člena, kot bi moralo biti, da bi bil le-ta usklajen z Ustavo RS:

6. člen
(enakopravnost organizatorjev kampanje - besedilo usklajeno z Ustavo RS)

(1) Izdajatelji medijev, ki objavljajo informativne vsebine, morajo najkasneje 45 dni pred dnem glasovanja na volitvah oziroma 25 dni pred dnem glasovanja na referendumu določiti in objaviti pravila (obseg, pogoje in način) za izrabo programskega časa oziroma medijskega prostora za predstavitev kandidatov, političnih strank in njihovih programov, oziroma za predstavitev mnenj o referendumskem vprašanju, s katerimi morajo zagotoviti enakopravnost organizatorjem kampanje.

(2) Izdajatelji medijev, ki objavljajo informativne vsebine, morajo zagotoviti vsem organizatorjem enake pogoje za objavljanje političnih propagandnih sporočil.

*    *    *

Na podlagi vsega navedenega Ustavno sodišče pozivam, da v skladu s 161. členom URS nemudoma ugotovi protiustavnost in nevzdržnost spodbijanih določb zakonov. Naslovnemu sodišču predlagam, da določi, da ta razveljavitev učinkuje takoj.

Prav tako predlagam, naj Ustavno sodišče do svoje končne odločitve o zadevi v celoti ali delno zadrži izvrševanje akta, katerega ustavnost presoja.

Z lepim pozdravom Osti jarej!

V Ljubljani, 28. sušec/marec 2018

                                        Blaž Babič

------------------------------------
Pobudo pošljite na naslov:
Ustavno sodišče Republike Slovenije, p. p. 1713, SI - 1001 Ljubljana

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Blaž Babič
Blaž Babič
Objavil/a 2018-03-28 18:21:11 (Mar 28, 2018)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Lažna svoboda Gibanja Svoboda, 2. del
Lažna svoboda Gibanja Svoboda (1. del)
Odprto pismo - #StoptheWHO #UstavimoSZO Poziv k ukrepanju: Maja 2022 nasprotujte spremembam mednarodnih zdravstvenih predpisov
Zakaj ne bom volil?
Volitve v DZ 2022 - seznam strank
Pismo Franca Majcna, z roba preživetja njegove družine
IZJAVA DELODAJALCA - COVID19
Kriminalna norost ihanovcev, slovenske epidemiološke stroke, na čelu z dr. Ihanom
COVID-19 pismo zaposlenih na slovenskih sodiščih
VSI MEDIJI SPREGLEDALI - tu je resnica o EU, cepivih in ivermectinu
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
ZVRK
(3)
ZRLI
(3)
sta
(2)
Siol
(2)
OPS
(2)
nlb
(2)
CETA
(1)
OVSE
(1)
OSCE
(1)
MOL
(1)
ZSi
(1)
delo
(1)
ZVDZ
(1)
ZVPR
(1)
IŠČI PO ARHIVU
Junij 2022
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj