Sem poslušal včeraj Goloba na srečanju z OZS. Pohvalil se je, da so lansko leto bili problemi z evidencami delavcev, ki pa so zdaj uspešno rešeni. Mož je najprej zakuhal problem potem ga je, ko je prihajalo do kritik, delno poizkušal rešiti in se s tem še hvali. In tako naprej, kar je modus operandi te neumne oblasti.
Za novinarje nikoli ni prijetno, če sami postanejo zgodba, čeprav vemo, da so tožbe in sodni postopki žal del medijskega posla. In to je ena takšnih zgodb.
Po skoraj šestih letih se je namreč včeraj na Okrožnem sodišču v Ljubljani vendarle končal kazenski postopek zoper avtorja teh vrstic, na podlagi zasebne kazenske tožbe, ki jo je vložil znani poslovnež Andrej Vizjak, ki po lastnih navedbah sicer že nekaj časa živi v Dubaju.
Tožba je bila vložena zaradi serije člankov, objavljenih julija in avgusta 2019, ko se je Vizjak, med vlado Marjana Šarca, menda po nasvetu razvpitega ljubljanskega odvetnika Mira Senice, ki naj bi zanj takrat tudi zakulisno lobiral, nenadoma potegoval za člana nadzornega sveta Telekoma Slovenije, in to z ambicijo, da po izvolitvi postane tudi predsednik NS.
Vizjak je na sodišču potožil, da so mu eksplicitno Požarjevi inkriminirani članki preprečili njegov vzpon na vrh državnega Telekoma, samo ti članki in nič drugega, to naj bi mu - tako je na sodišču izpovedal Vi
Čakš dokazuje, da si je Janša sam kriv. Še več, moral bi skloniti glavo in potrpeti, da bodo sodbo, kakršnokoli že, napisati strokovni, ideološko okusni, zgledni, nepristranski sodniki, ki opravljajo svoje "poslanstvo". Bravo Čakš, ničesar ne razumeš.
"Krivosodje" Janšo oprostilo. Je Mahnič našel devico v kurbišču?
Piše: Rok Čakš*
Zdaj je velika noč, za kristjane dan radosti in veselja ob vstalemu Zveličarju. Letošnja je še posebno vesela za pravkar oproščene obtožence v zadevi Trenta. Ta ne bi pritegnila niti pičice širše pozornosti javnosti, če v njej ne bi bil soobtožen eden najpomembnejših politikov (post)osamosvojitvenega obdobja, dolgoletni predsednik največje opozicijske stranke in enkrat že po krivem obsojeni Janez Janša.
V sodni zadevi, ki se je vse od začetka zdela privlečena za lase, so mnogi potegnili analogijo ravno s procesom Patria in na tej premisi je Janša tudi postavil politično strategijo SDS. Svojo volilno bazo je mesece vnaprej pripravljal na obsodilno sodbo, pri čemer v SDS niso varčevali z zmerljivkami in poniževanji na račun pravosodnega sistema, ki so ga preimenovali v "krivosodje". "Danes smo se zbrali pred to izpostavo udbomafije, da jim jasno in glasno povemo, kljub že vnaprej napisani sodbi - dovolj je," j
Čakša poznamo. Misli, da bi svet bil boljši brez Janše, ki je, po njegovem, edina zavora in prepreka slovenske demokracije. Kot politični komentator (analitik?) v vsakem svojem zapisu argumentira, brez argumentov ali z napačnimi argumenti ( primer Viranta ali Logarja*) da nas čaka svetla bodočnost le, če v njej ne bo sodeloval Janša. *Čakš laže, da Janša ne želi sodelovati na desnici medtem, ko sta Tonin in Logar javno in večkrat napovedala: z Janšo ne gremo več.
Volitve v Sloveniji že dolgo niso utemeljene na racionalnem.
Piše: Rok Čakš*
"Zdaj pa bo," bi lahko s ščepcem cinizma povzeli zadnji, skupno osmi vrh koalicijskih strank, odkar je 1. junija 2022 prisegla vlada Roberta Goloba. Na prvih dveh so Sloveniji vračali "mir, dostojanstvo in spoštovanje do vsakega človeka" (kajne Lindav, Bobnarjeva, Šetinc Paškova in ostali), že na tretjem januarja 2023 sta bila na mizi zdravstvena reforma (!) in napoved, da bo to "leto reform, s katerimi se je odlašalo 30 let". Ko iz tega ni bilo nič, so na naslednjih vrhih "utrjevali koalicijo" in še malo "reševali demokracijo". Nato jim je vendarle uspelo spraviti pod streho eno, plačno reformo. A s spremenljivim učinkom, saj se je izkazalo, da ravno skupine najslabše plačanih niso profitirale kaj dosti ali pa se jim je neto celo zmanjšal.
Kakorkoli že. Če v čem, so bili minula tri leta učinkoviti pri "odpravljanju škodljivih posledic Janševe vlade", kot je razveljavitev davčne reforme, kar je Slovencem učinkov
Kdor misli in pridiga, da je Rusijo mogoče poraziti, je prej vojni hujskač, kot politični analitik. Lahko je s tujimi jajci po koprivah.
Odlična analiza in za deževno nedeljsko jutro optimističen (kar potrebujemo) zaključek: Tja sodimo in tja bomo nekoč tudi dospeli, v to kar najbolj verjamemo.
"Spričo družbenih omrežij je resnico resda nemogoče skriti, a če si človek pogleda medije od Portugalske do Švedske, pa od Grčije do Velike Britanije, bo kmalu opazil, da večinski mediji promovirajo stvari, ki so enako neresnične, kot je bilo tisto, kar je sporočala realsocialistična propaganda."
Piše: Boštjan M. Turk*
Po svetu je zaorala sila, ki ji ni bilo primere že desetletja. V mislih imamo politiko novega predsednika Združenih držav Amerike. Donald Trump je z Elonom Muskom in njegovim občim pozivom zoper vsemogoči imperij birokracije udaril plat zvona celemu svetu. Vse več ljudi se namreč zaveda, da je njegova tehnološka ekipa sprostila podatkovne brskalnike kot informacijske sisteme agencije za mednarodni razvoj Usaid (in ministrstva za finance) in tako pridobila dokaze o kaznivih dejanjih demokratov. Sodni nalogi, ki blokirajo nadaljnji dostop, sploh niso več pomembni. Vse bolj radikalizirana levica v ZDA je bila ujeta pri serijah hudih kaznivih dejanj. Vsaj za dva mandata jadra
Kocbek je zagotovo bil žrtev komunistov. Je pa k temu s svojo razumsko naivnostjo precej sam prispeval. Vprašanja si je sam zastavil in na njih sam odgovarjal. Zato so pogosto tudi opravičevanja svojega ravnanja. Glede vloge cerkve kot institucije in duhovnikov ter pojava domobrancev je precej opravičevanja svoje vloge. Kocbek žal ni razumel (je pa za to plačal visoko ceno!) terorizma komunistov (socialistov).
Pol stoletja od Kocbekove tržaške eksplozije ali zakaj Sinja knjiga ostaja edinstvena in zgodovinska slovenska listina.
Piše: Igor Omerza*
Julij Cezar je bil zaklan 15. marca, 44 let pred našim štetjem, torej na marčeve ide po rimskem koledarju. Dobrih dva tisoč let pozneje sta v Trstu zamejska pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula 18. marca 1975, trije dnevi so minili od marčevih id, na svetlo spravila znamenito knjižico (Udba jo večkrat imenuje brošura) z naslovom Edvard Kocbek - pričevalec našega časa. Pahor in Rebula sta jo zaradi sinjih platnic (resnici na ljubo, barva vleče precej na zeleno) ljubkovalno poimenovala Sinja knjiga. Kakorkoli že, v počastitev tega velepomembnega jubileja sem napisal knjižico Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba* (moje platnice so sinje sinje!), ki bo premierno predstavljena točno na petdesetletnico izida pričevanja, torej 18. marca 2025 ob 11. uri na Slovenski matici (Kongresni trg 8 v Ljubljani).
Najpomembnejši del Sinje knjižice je samointervju Edvar
Merše, ni zamera Janše do Logarja. Logar je v SDS imel dolgo let udoben položaj. Volitve za predsednika države so mu stopile v glavo in je šel svojo pot. SDS je ustrezno politično odreagirala, Logar pa zatrdil, da ne bo šel v vlado, ki bi jo vodil Janša. Na sestanku s predsednico DZ je s svojim ravnanjem to tudi potrdil. Za uspeh NSI, SLS, Demokratov, SDS so zaslužne ali krive!) vedno stranke same in politiki, ki jih vodijo.
"Skratka, volivcem je treba vtepsti v glavo, da je za nizke pokojnine v tej državi, tako kot za vse drugo slabo, kar se nam dogaja, kriv Janez Janša. Da ne bi morda kak upokojenec, potem ko so pred zadnjimi volitvami uničili dolgoletno anomalijo slovenskega političnega prostora - stranko upokojencev Desus, zdaj volil Janše ali Ruparja."
Piše: Peter Merše*
Ko sem bil poleti leta 2012 prvič v ZDA, sem se čudil, kako to, da se zdi, da je volilna kampanja za novembrske predsedniške volitve že v polnem zamahu. Zdelo se je, da bodo volitve zdaj, zdaj. To je Amerika, tukaj so malo nori, smo si mislili s kolegi in bili po svoje hvaležni, da imamo v Sloveniji običajno dober mesec ali največ tri predvolilne kampanje, saj bi ob ameriškem tempu težko ohranili zdravo pamet. Tako se nam je zdelo tedaj, "davnih" 13 let nazaj, ko sta bila tako svet kot domovina videti precej drugače.
Danes imam občutek, da smo v Sloveniji sredi volilne kampanje, manjkajo zgolj še jumbo plakati. Pa vendar, če bi moral st
Sem prebral samo naslov, zaustavil me je podnapis: Ironija je, da bo Janša potreboval Logarja in Tonina. Čakš, saj ni Janša tisti, ki izključuje, oba druga sta tista, ki pravita, da ne bosta (celo nikoli več) v vladi Janše. Če si spremljal zadnje veliko srečanje SDS si lahko opazil v nagovoru Janše (ponavljane) besede o sodelovanju, ne o izključevanju.
... Anže Logar ...
... in Matej Tonin. (foto: Bobo)
Ironija je, da bo Janša čez dobro leto za "absolutno večino" potreboval enega in drugega, Anžeta Logarja in Mateja Tonina.
Piše: Rok Čakš*
"Potrebujemo koalicijo razuma, ki bo imela v državnem zboru najmanj 60 glasov. Na volitvah bo treba zbrati ustavno večino razuma, da se bo dalo nadgraditi ustavo, zaščititi zdravo pamet, svobodo govora in vaše denarnice." Tako je predsednik najmočnejše opozicijske stranke Janez Janša nagovoril sedemtisočglavo množico na sredinem upokojenskem protestu.
Težko bi oporekali besedam izkušenega politika, ki je v vlogi opozicijskega poslanca dal skozi že osem vlad, od Drnovškovih, Ropove, Pahorjeve, Bratuškove, Cerarjeve, Šarčeve in zdaj Golobove. Čeprav se njegova retorika, ko gre za kritiko vladajočih, skozi desetletja opozicijskega delovanja ni bistveno spremenila, pa mu lahko pritrdimo, da je Sloveniji šlo z vsako levo vlado na slabše. In v tem kontekstu tudi termin "čedalje bolj nora oblast", ki ga je up
Dajte no, a res ne morete ne, da bi omenili (primerjali, dokazovali, ocenjevali...) Janše. Vam leži na duši ali v želodcu?
V luči najnovejših dogajanj, povezanih z agencijo Pristop in "zaplezanjem" njegovega večinskega lastnika Primoža Pusarja z nepremičninskimi posli, kar naj bi zdaj poskušali izkoristiti smetarsko-medijski tajkun Martin Odlazek in tako imenovani "Golobovi operativci", da poceni prevzamejo Pristop, je fantastično pomenljiva manj znana okoliščina, ki celotni zadevi, ki itak že dobiva podobo poslovno-političnega in medijskega trilerja, dodaja še bolj intrigantno dinamiko:
Predsednik vlade Golob namreč še do danes ni pojasnil, ali je bil 16. oktobra lani (2024) res v Situli, kjer domuje tudi - agencija Pristop?
(Spomnimo. Naše vprašanje, ki smo ga kabinetu predsednika vlade poslali 17. oktobra, žal še vedno ostaja brez odgovora: Ali držijo informacije "očividcev", ki se pojavljajo na spletu, da je bil PV opažen v znani ljubljanski stolpnici Situla, včeraj (16. 10.), ob 7. uri zjutraj, ko naj bi zapuščal Situlo, torej slabi dve uri pred TK* v državnem zboru, in to sam, brez varnostnikov. Če to
In, kaj je tu narobe! Dr. Premk, rojen, ko so slovenski udbovci pretepali in morili, še danes na RTV razlaga, da so komunisti zapirali in ubijali, ker je komunizem napredna ideologija. Oni morijo (kolikor hočejo in kadar hočejo) v imenu "napredka",
"Izmišljene osamosvojitvene potence propadlega komunističnega kongresa in pol stoletja od ugrabitve Bate Todorovića!"
Piše: Igor Omerza*
Nedavno je TV Slovenija predvajala dokumentarec o zadnjem in propadlem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije (Beograd, 20. do 22. januarja 1990). Iz (v današnjem času) posnetih izjav takratnih slovenskih delegatov dobi gledalec občutek, da je njihov odhod in s tem povzročen propad kongresa pomenil tudi konec Jugoslavije oz. odprtje osamosvojitvene alternative. Pri tem je kristalno jasen predvsem takratni šef slovenskih komunistov Milan Kučan, ki je v svoji izjavi povedal, da je bilo v tisti situaciji "treba začeti razmišljati o alternativah … preveriti, ali je bilo mogoče oditi iz te države …"
Tu je Kučan trkal na že dolgo odprta vrata. Ta alternativa je bila odprta že desetletja. Prvi, ki je samostojni Sloveniji zarisal meje, je bil profesor in duhovnik Lambert Ehrlich. To je storil že davnega novembra 1941. Ker je bil po naročilu Edvarda Kardelja umor
