Zgodba o bodeči neži za leto 2020 se je zaključila. Z »zmago« dr. Žige Turka za tvit, ki s seksizmom nima prav veliko. Seksizem večina novejše literature opredeljuje kot predsodek ali diskriminacijo (razlikovanje) na podlagi spola (pri čemer poudarjam, da angleščina pomen spola razlikuje na »sex«, ki je biološki spol, in »gender«, ki naj bi nakazoval na družbeno vlogo). V tvitu sam ne najdem niti predsodka, niti diskriminacije – razen, če so bili podeljevalci mnenja, da so storilci posilstva lahko samo moški, žrtve pa samo ženske. Če to drži, potem lahko podeljevalci naslednje leto bodečo nežo podelijo kar sami sebi.

Med nominiranimi tviti se je pojavil tudi moj. Mojca Dobnikar ga je pospremila z besedami: »avtor koprni po svetu, v katerem bi tako ženske kot moški vedele/i, kje je njihovo »naravno«, s spolom določeno mesto.«. Večina medijev je kot razlog zanj navajala jezo ob utopitvi dečka v Soči lansko leto.  Če gre medije zaradi časovnega sovpadanja še nekako razumeti, pa je Dobnikarjeva s svojo oceno popolnoma brcnila v temo.

Moj tvit namreč ni imel popolnoma ničesar z vlogo spolov v družbi. Lahko mu rečemo, da je bil stereotipen, a hkrati poudarjam, da tudi ocenjevalka v javnosti rada operira s stereotipi. Dvomim, da se je zaradi spodnjega zapisa samonominirala za bodečo nežo.

Vir: 24ur.com[1]

V mojem tvitu je bilo zgolj veliko jeze ob ravnanjih centrov za socialno delo, katerih delo – večinoma po službeni dolžnosti – spremljam dolgo časa. Ena mojih prvih izkušenj sega v prva leta tega tisočletja, ko sta delavki lokalnega centra za socialno delo pripravili seminar, ki ga težko ocenim drugače, kot politično ali ideološko predavanje. Rdeča nit seminarja, ki sta ga odpredavali ženski težko opredeljivih let, z zamaščenimi lasmi, umazanimi in strganimi oblačili in vonjem, ki bi ga najlažje opisal kot mešanico med pokvarjenim zeljem in neumitostjo, je bila krivda moških. Za vse, brez izjem. Skupino kakšnih 80 policistov sta želeli prepričati, da je treba na vsaki intervenciji, ne glede na dogajanje, moškega zapreti, za vse težave v družini pa so krivi izključno moški. Z družinskim nasiljem sem se po službeni dolžnosti sicer redno srečeval, izredno dobro sem sodeloval z lokalno varno hišo, žrtvam sem vedno poskušal pomagati po najboljših močeh. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da niti fizično nasilje ni bilo izključna domena moških, psihično – ki se veliko, veliko premalo poudarja – pa še toliko manj. Poudariti pa moram, da sem z nekaterimi socialnimi delavci in delavkami (npr. s psihologom Muncem), korektno sodeloval.

Da je v centrih za socialno delo že dolgo nekaj gnilega, je precej jasno. Naj spomnim na nekaj večjih afer:

- leta 2014 se je v Radovljici zgodil odvzem otrok, pri katerem je socialna inšpekcija ugotovila vrsto strokovnih napak, zaradi katerih je odstopila takratna direktorica Ana Koren; glavna inšpektorica je po nadzoru povedala: »Neposredno je za strokovne napake odgovorna strokovna delavka, ki je vodila obravnavo obeh družin.«[2].

- leta 2016 je CSD Ilirska Bistrica po mnenju Varuha človekovih pravic »nedopustno posegel v pravico očeta do enakosti pred zakonom, kot izhaja iz 14. člena Ustave RS, saj je v postopku zaščite žrtve zaradi domnevnega nasilja ob primerljivih navedbah obeh strani obravnaval moža na bistveno drugačen način kot njegovo ženo, zaradi česar je imel oče prekinjene stike z otrokom. Odvzeta pa mu je bila tudi možnost izvajanja varstva in vzgoje mladoletnega otroka.«[3].

- istega leta se je zgodila javnosti znana afera »Koroška dečka«,  v katerem je upravna inšpekcija  ugotovila nezakonito ravnanje Centra za socialno delo (CSD) Slovenj Gradec pri obravnavi vloge, ki so jo podali stari starši dečkov iz Velenja za izdajo dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti[4]. Center za socialno delo je s tem nezakonito posegel v pravice starih staršev do družinskega življenja in številne druge ustavne in človekove pravice[5].

Ne gre pozabiti niti na slavno »prijateljico« bivše ministrice, Anjo Osojnik, ki kot direktorica Regijskega centra ni vedela, kar je sploh njeno delo.

Vir: Politikis[6]

Če se vrnem na stereotipnost mojega tvita: da so bile besede neprimerne, sem priznal in se za njih opravičil. Za vsebino se nisem in se tudi ne bom. Trdno namreč verjamem, da za strokovnimi napakami, neenako obravnavo in aferami stojita ideologija in latentno sovraštvo do moških. Razlogov, zakaj tako mislim (in zakaj sem to izrazil na tako grob način), je več.

Marija Snežna Novak je verjetno ime, ki večini javnosti ni znano. Gre za dolgoletno sodnico na ljubljanskem delovnem in socialnem sodišču, trenutno pa mediatorko pri istem sodišču. Že leta 2009 je opozorila, kako se (lažne) prijave nasilja ali celo pedofilije izrabljajo v postopkih dodelitve otrok. O tem je razpravljal celo Državni zbor leta 2017[7].

Vir: Dnevnik[8]

O lažnih ovadbah je govoril tudi odvetnik Boštjan Verstovšek, ki ocenjuje, da je lažnih ovadb mater zaradi spolnih zlorab ali nasilja kar 95 do 99 odstotkov[9], Komisija za preprečevanje korupcije pa je leta 2009 ugotovila: »Ravnanje uradnih oseb centrov za socialno delo, ki pri opravljanju strokovnih nalog za ureditev izvrševanja roditeljske pravice in stikov z otroci s pristransko obravnavo enemu od staršev omogočijo neupravičeno prednost v nadaljnjih postopkih, ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor.«[10].

Navsezadnje o sistemski neenaki obravnavi zgovorno pričajo številke: leta 2016 se je v povprečju ločilo okoli 2000 parov; med njimi se jih okoli 20 odstotkov (torej okoli 400) dogovori za sporazumno razvezo in stike z otroki. Pri preostalih (1.600) se otroki dodelijo v razmerju 9:1, seveda v korist mater[11]. Zgodb, v katerih centri za socialno delo moške sistemsko izločajo iz družinske vloge, je nešteto.

Vir: Panorama

Pri tej sistemski različni obravnavi, če ne že kar zlorabi, na tak in drugačen način sodelujejo tudi različni izvedenci, na kar je opozoril sodni psiholog dr. Igor Areh[12]. Ne gre pozabiti niti na dejstvo, da so sodišča, ki odločajo o skrbništvu, večinoma v ženski domeni.

Vir: Spletni časopis EU[13]

Žal sem bil neenake obravnave na CSD deležen tudi sam. Kljub dokazom o psihični, pa tudi fizični zlorabi otroka (izjavo prič hranim pri sebi, objavil pa je ne bom zaradi spoštovanja zasebnosti prič), CSD več kot po leta ni naredil prav ničesar - z izgovorom, da niso pristojni. Odtujevanje otroka – s katerim sem bil sicer po razvezi v odličnih odnosih – je bilo sistemsko, ob podpori CSD je prišlo do točke, ko svojega otroka ne vidim več. CSD se je zadovoljil s pol strani dolgim mnenjem, da sem jaz kriv vsega, delavka centra za socialno delo pa si mi je v postopku celo drznila reči, naj se zavoljo hitrejšega reševanja postopka odpovem vsemu skupnemu premoženju. Ne v korist otroka, ampak v korist bivše partnerke. Stiki so formalno sicer določeni, je pa že sodnica ob podpisu sporazuma jasno povedala, naj v primeru neizvajanja stikov sploh ne razmišljam o tožbi, ker tako ali tako ne bom nič dosegel.

Po zloglasnem tvitu se mi je oglasilo veliko očetov, deležnih podobne obravnave, kar je še utrdilo moje stališče, da sistemske neenake obravnave moških v postopkih na CSD niso izmišljene, ampak huda in gnila resničnost. Podeljevalcev Rdeče zore in Spol.si to sicer ne zanima, saj ne spada v njihovo ozko agendo domnevnega seksizma.

Vir: Red dawns[14]

Žal tudi od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kljub dolgoletnim opozorilom ni pričakovati, da bodo kaj spremenili. Svetujem jim, naj iz imena ministrstva vsaj izbrišejo besedno zvezo »enake možnosti«, ali pa na koncu dodajo besedo »žensk« - to bo namreč bolj ustrezalo dejanskemu stanju.

Če povzamem: razlog za moj zloglasni tvit ni bil dogodek na Soči (lahko pa rečem, da je bil to povod). Razlog je bil dolgoletno neposredno in posredno prisostvovanje sistemskim zlorabam in neenakim obravnavam, ki se kljub aferam, srce parajočim zgodbam očetov in dokazanim zlorabam še vedno dogajajo. Sodišča, v katerih je 84% žensk, ob podpori CSD, v katerih je najmanj 90% žensk, v 90% primerov odloči, da je za vzgojo otroka ženska bolj primerna od moškega, Spol in Rdeče zore pa kot seksistično nominirata izjavo, ki na to - sicer res na grob in nedopusten način - opozori, zaradi domnevnega "koprnenja po naravni vlogi spola". Razumi, kdor more.

Borut Jakopin