Zgodba o bodeči neži za leto 2020 se je zaključila. Z »zmago« dr. Žige Turka za tvit, ki s seksizmom nima prav veliko. Seksizem večina novejše literature opredeljuje kot predsodek ali diskriminacijo (razlikovanje) na podlagi spola (pri čemer poudarjam, da angleščina pomen spola razlikuje na »sex«, ki je biološki spol, in »gender«, ki naj bi nakazoval na družbeno vlogo). V tvitu sam ne najdem niti predsodka, niti diskriminacije – razen, če so bili podeljevalci mnenja, da so storilci posilstva lahko samo moški, žrtve pa samo ženske. Če to drži, potem lahko podeljevalci naslednje leto bodečo nežo podelijo kar sami sebi.

Med nominiranimi tviti se je pojavil tudi moj. Mojca Dobnikar ga je pospremila z besedami: »avtor koprni po svetu, v katerem bi tako ženske kot moški vedele/i, kje je njihovo »naravno«, s spolom določeno mesto.«. Večina medijev je kot razlog zanj navajala jezo ob utopitvi dečka v Soči lansko leto.  Če gre medije zaradi časovnega sovpadanja še nekako razumeti, pa je Dobnikarjeva s svojo oceno popolnoma brcnila v temo.

Moj tvit namreč ni imel popolnoma ničesar z vlogo spolov v družbi. Lahko mu rečemo, da je bil stereotipen, a hkrati poudarjam, da tudi ocenjevalka v javnosti rada operira s stereotipi. Dvomim, da se je zaradi spodnjega zapisa samonominirala za bodečo nežo.

Vir: 24ur.com[1]

V mojem tvitu je bilo zgolj veliko jeze ob ravnanjih centrov za socialno delo, katerih delo – večinoma po službeni dolžnosti – spremljam dolgo časa. Ena mojih prvih izkušenj leta v prva leta tega tisočletja, ko sta delavki lokalnega centra za socialno delo pripravili seminar, ki ga težko ocenim drugače, kot politično ali ideološko predavanje. Rdeča nit seminarja, ki sta ga odpredavali ženski težko opredeljivih let, z zamaščenimi lasmi, umazanimi in strganimi oblačili in vonjem, ki bi ga najlažje opisal kot mešanico med pokvarjenim zeljem in neumitostjo, je bila krivda moških. Za vse, brez izjem. Skupino kakšnih 80 policistov sta želeli prepričati, da je treba na vsaki intervenciji, ne glede na dogajanje, moškega zapreti, za vse težave v družini pa so krivi izključno očetje. Z družinskim nasiljem sem se po službeni dolžnosti sicer redno srečeval, izredno dobro sem sodeloval z lokalno varno hišo, žrtvam sem vedno poskušal pomagati po najboljših močeh. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da niti fizično nasilje ni bilo izključna domena moških, psihično – ki se veliko, veliko premalo poudarja – pa še toliko manj. Poudariti pa moram, da sem z nekaterimi socialnimi delavci in delavkami (npr. s psihologom Muncem), korektno sodeloval.

Da je v centrih za socialno delo že dolgo nekaj gnilega, je precej jasno. Naj spomnim na nekaj večjih afer:

- leta 2014 se je v Radovljici zgodil odvzem otrok, pri katerem je socialna inšpekcija ugotovila vrsto strokovnih napak, zaradi katerih je odstopila takratna direktorica Ana Koren; glavna inšpektorica je po nadzoru povedala: »Neposredno je za strokovne napake odgovorna strokovna delavka, ki je vodila obravnavo obeh družin.«[2].

- leta 2016 je CSD Ilirska Bistrica po mnenju Varuha človekovih pravic »nedopustno posegel v pravico očeta do enakosti pred zakonom, kot izhaja iz 14. člena Ustave RS, saj je v postopku zaščite žrtve zaradi domnevnega nasilja ob primerljivih navedbah obeh strani obravnaval moža na bistveno drugačen način kot njegovo ženo, zaradi česar je imel oče prekinjene stike z otrokom. Odvzeta pa mu je bila tudi možnost izvajanja varstva in vzgoje mladoletnega otroka.«[3].

-istega leta se je zgodila javnosti znana afera »Koroška dečka«,  v katerem je upravna inšpekcija  ugotovila nezakonito ravnanje Centra za socialno delo (CSD) Slovenj Gradec pri obravnavi vloge, ki so jo podali stari starši dečkov iz Velenja za izdajo dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti[4]. Center za socialno delo je s tem nezakonito posegel v pravice starih staršev do družinskega življenja in številne druge ustavne in človekove pravice[5].

Ne gre pozabiti niti na slavno »prijateljico« bivše ministrice, Anjo Osojnik, ki kot direktorica Regijskega centra ni vedela, kar je sploh njeno delo.