Ko že nabijamo o sodstvu ; včeraj smo doživel prvo, skoraj zgodovinsko obsodbo dosmrtnega zapora, kateri verjetno ne oporeka nihče. Niti ni nikakršne možnosti, da bi se skozi pritožbo spremenila. Trojni morilec pač ne more več na svobodo in se vključiti v to družbo. Ni teorije. Mene je zbodlo nekaj drugega. Privoščljiva in primitivna drhal, ki se je drla in razgrajala pred sodiščem, ploskala in primitivno vreščala ob izreku sodbe nekomu, v katerih očeh sem zaznal žalost, kesanje in prošnjo po odpuščanju. Ta drhal, kdorkoli že so, se s svojim vedenjem izkazuje slabša od morilca. Verjetno bi ga potolkli in raztrgali kot stekli psi, če bi ga ne varovali pravosodni policisti. Nobena obsodba ne bo povrnila umorjenih in nastale škode. On bo do smrti sedel, da ne bi še koga umoril. Ljudje, četudi priče tragediji in oškodovanju, pa bi vseeno morali ohraniti dostojanstvo in človečnost. Drhal pred sodiščem se mi je zdela slabša od živali.