Članek
Usposobljenost svobod-enega človeka
Objavljeno Dec 23, 2020

VELJAVNE PRAVNE MAKSIME KOT OSNOVA PRAVNIH PRAVIL

Pravno načelo je vrednostno merilo, ki določa v pravno pravilo kako naj ravnamo v pravnem prometu.

Pravno načelo ali pravna maksima razjasni ali razloži praven princip, trditev, zagotovilo ali koncept oz. splošno razumevanje. Obstaja veliko pravnih maksim, ki so v splošni rabi. S tem poskusimo ne le podati razumevanje pravnega načela ampak njegovo uporabo v sodni praksi v primerni situaciji.

Za državo velja, da pravna pravila v demokratičnihdružbah oblikuje ljudstvo, in sicer preko predstavniškega telesa (parlament). Temeljna pravila družbe so osnovana v ustavi, splošna v zakonih, podrobnosti pa v podzakonskih aktih. Posamezniku določajo, kaj je prepovedano, nadaljnja pravila pa v okviru tega oblikuje sam oz. v soglasju ssopogodbeniki(civilno pravo). Država nasprotno sme početi le tisto, kar ji je izrecno zapovedano (javno pravo). V demokratičnosti je temeljni element prava - omejevanje samovoljne vladarjeve oblasti.

Tukaj sem zbral in prevedel najpomembnejše, pa sami ocenite koliko je to pomembno za vaš boj za preživetje, glede na to, da so to osnove, ki jih morajo neizogibno upoštevati, ko to od njih zahtevate (sicer gredo mimo njih):

* Osnoven vir: Wikipedia; Legal terminologyhttps://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Latin_legal_terms

* Preverjeno v pravnem slovarjuhttps://legal-dictionary.thefreedictionary.com/sui+juris

* Preverjeno tudi na Meriam-Webster Dictionary in Oxford Dictionary

audialteram partem- prisluhni drugi strani

pacta sunt servanda- dogovorjeno je potrebno izpolnjevati (pogodbe je treba spoštovati)

mens rea- namen osebe izvesti zločin; ali zavedanje, da bo dejavnost ali nedejavnost pripeljala do zločina

actus reus- del, ki dokazuje odgovornost za kriminalno dejanje

ad coelum– okrajšava Cuius est solum eius est usque ad coelum et ad infernos - pomeni"kdor je lastnik prsti je njegovo vse gor do nebes in vse dol do pekla" – princip, da je lastnik parcele (paketa) dežele tudi lastnik zraka nad njo in zemlje pod njo.

ad colligenda bona– pobrati dobrine

ad idem– v dogovoru

ad infinitum– trajati za vedno

ad litem– opiše tiste, ki so imenovani da zastopajo stranke, ki štejejo za nesposobne zastopati same sebe – kot so otroci ali onesposobljeni odrasli.

ad quod damnum– uporabljeno v odškodninskem pravu. Podaja, da mora nadomestilo ali odškodnina ustrezati pretrpljeni ali storjeni/povzročeni škodi.

ad valorem– ustrezno vrednosti

amicus curiae– oseba, ki ponudi sodišču informacijo, ki se nanaša na predmet obravnave. amicus curiaeje nekdo, ki ni stranka / predmet obravnave, ki pomaga sodišču s tem, da ponudi informacijo, ekspertizo, ali poznavanje tega kar se nanaša n vprašanja v primeru. 

animus contrahendi– namen stopiti v pogodben odnos

animus nocendi– subjektivno stanje uma avtorja zločina, ki se nanaša na natančno poznavanje/vedenje nelegalnosti svojega početja in možnih posledic tega.

bona fide– pomeni/implicira iskreno dobre namene ne glede na končen izid. 

cadit quaestiokaže da je dosežena poravnava oz. je spora rešen.

casus belli –justifikacija vojnih dejanj. Pomeni "dejanje ali dogodek, ki izzove ali upravičuje vojno". casus bellivključuje neposredna kazniva dejanja ali grožnje napram narodu ali naciji-državi z razglasitvijo vojne, dočim casus foederisvključuje kazniva dejanja ali grožnje napram svojim zaveznikom. Oboje se smatra za vojno dejanje.

caveat emptor– splošno opozorilo, nanaša se tudi na pravno doktrino ko kupecu prodajalec ni nadoknadil škode na lastnini in je zaradi tega neprimerna za uporabo.

cessante ratione legis cessat ipsa lex– ko razlog/smisel za zakon preneha, preneha tudi zakon sam. Besedilo Herberta Brooma iz 1858 A.D. o pravnih načelih navaja to frazo pod naslovom ″Rules of logic″, kjer navaja: Razum/smisel je duša zakona in ko smisel/razumskost kateregakoli zakona preneha law ceases preneha tudi sam zakon.

compos mentis- obvladati um. Zdrave pameti.

condicio sine qua non– nepogrešljivo in nujno dejanje, pogoj ali sestaven del 

consensus ad idem– enako mnenje, obojestranska privolitev ali stekanje volje. Deležniki morajo biti enotnih misli in njihove obljube se morajo nanašati na isti predmet ali namen. Tudi konsenz videm– dogovoru.

contra legem– uporabljeno, ko razsodišče/tribunal predloži/izroči odločitev ki je v nasprotju z zakoni vladarja/države

contra proferentem– uporabljeno v pogodbenem pravu da se določi da bo dvoumen termin interpretiran v nasprotju z interesi deležnika, ki insistira, da se termin vključi. Preprečuje namerno dodajanje dvoumne terminologije, da bi jo izkoriščal deležnik, ki vztraja na njenem vključenju. 

coram non judice– se nanaša na praven postopek brez sodnika ali sodnika brez primerne pristojnosti/jurisdikcije. 

Corpus Juris– celotna zbirka zakonov, ki določa pristojnosti/jurisdikcije ali sodišče

corpus juris gentium- celotna zbirka zakonov mednarodnega prava

crimen falsi– zločin ponarejanja

de bonis asportatis– odnašanje dobrin/predmetov. Določa, da se je ob drugih zločinih zgodila tudi kraja. Npr.: "nepooblaščen vstop v zasebno de bonis asportatis".

de bonis non administratis– premoženje posestva preostala po smrti (ali odstranitvi) veljavnega/imenovanega administratorja/upravitelja posestva. Po tem se določi "administrator de bonis non administratis" da se znebi premoženja.

de integro– kot se nanaša na celoto 

de lege ferenda– po zakonu kot mora biti 

de lege lata– po obstoječem zakonu 

deorum injuriae diis curae– kar se tiče bogov se ne tiče sodišča (The gods take care of injuries to the gods).

dolus specialis- zlonamerna prevara. Škoda povzročena posebej z namenom povzročiti škodo. Pogosto uporabljeno v kontekstu genocida v mednarodnem pravu.

dramatis personae– udeleženci v insciniranem/režiranem dogodku

fructus industriales– sadež/plod kot pridelek iz ročnega dela,nasprotnofructus naturales

fructusnaturalesnastalo/zraslo samo iz narave,kot so drevesa(ki jih ni zasadil človek),aliminerali v zemljiin the ground. Se smatra za real property(nepremičnino!).Naravni sadeži,plodovi, ki rastejo po naravni poti.

erratum– storjeno po pomoti 

ex aequo et bono– od pravičnega in od dobrega. Običajno definirano kot "kar je dobro in prav" za opis vloge/zmožnosti sodnika ali arbitra da upošteva samo tisto kar je fair/pošteno in dobro za dotični primer in ne nujno kar zahteva zakon. Na sodiščih običajno le takrat ko se deležniki strinajo.

ex facie– ko je pogodba neposredno in očitno nepravilna ali nelegalna se jo lahko smatra neveljavno »void ex facie« brez nadalnje analize/preverjanja ali argumentov.

ex fida bona- princip Rimskega prava da bo sodnik podal njegovo sodbo po "good business norms" običajih dobrega poslovanja in da bodo deležniki pogodbe zadovoljili njihove pogodbene obveznosti na način, da si deležniki zaupajo. 

ex officio– nekaj narejeno ali opravljeno zaradi urada ali uradnega položaja. 

ex proprio motu– "po lastni volji".

factum– listina kot 1. izjava dejstev; 2. izpolnitev in uveljavitevoporoke; 3). knjiga dejstev in prava.



favor contractus- A concept in treaty law that prefers the maintaining of a contract over letting it expire for purely procedural reasons. Koncept v pogodbenem pravu preferiraohranjanjepogodbe namestopretekaizpostopkovnih razlogov.

ferae naturae- Divje živali prebivajočena nikogarjšnji posesti ne pripadajo nobeni strani v sporu o zemljišču.

fierifacias- Odredba (nalog/odločba) naroča lokalnemu organu pregona, da zagotovi pravilno izterjavo odškodnine, ki jo je dodelilo sodišče. Izvršilni nalog. 

fortis attachiamentum, validior praesumptionem- večjanavezanost, močnejši občutelsvojine.Tako sem navezan nase in na svojo svobodo, da se jima nisem pripravljen odpovedati.

forum non conveniens– nezaželeno mnenje. Koncept, pri katerem sodišče noče slišati določene zadeve in navajaprimernejšiforum/mnenjeza odločanje o zadevi.

fumus boni iuris- se nanaša na zadostno pravno podlago za začetekpravnega postopka.

Guardianad litem- neodvisna stranka, imenovana v družinskopravnih sporih, da zastopa stranke, ki se ne morejo zastopati same, kot so mladoletniki, razvojno ovirani ali starejši.

habeas corpus- Naj imaš telo. Odredba (nalog/odločba) uporabljena za izpodbijanje zakonitost pridržanja. Naroča pridržani stranki, da »pripelje telo« pridržanega pred sodišče, kjer se bo preiskovalo upravičenostpridržanja.Telo osebe je osebna izkaznica

hostis humani generis- sovražnik človeške rase. Deležnik, za kateregavelja, da je sovražnik vseh ljudi, kot so na primer pomorski pirati.

in esse– kar dejansko v resnici obstaja.

in forma pauperis- Nekdo, ki si ne more privoščiti stroškov, povezanih s pravnim postopkom. Ker to ne bo ovira za iskanje pravice, so takšne osebe podane kot »in forma pauperisstatus« (običajno okrajšano kot IFP– v obliki »reveža«), pri čemer se sodnestroškeopusti ali vsaj bistveno zmanjša.

in situ- Pogosto se uporablja vkontekstuodločitev ali razsodbo nepremičnini ali stvari, ki »se jo pusti kot je bila« po primeru.

indicia- Pogosta rabav obvestilih o avtorskih pravicah. Nanaša se na prepoznavne lastnosti dotičneintelektualne lastnine.

ipso facto- Uporablja se v kontekstu, da je en dogodek neposredna in vzročnaposledica drugega.

jus accrescendi- Pravica preživelega: Po premoženjski zakonodaji ob smrti enega najemnika interes tega samodejno preide na preživelega (-e) najemnika (-e), da ga družnoposeduje, dokler zapuščine nima edini najemnik. Edini način za preseganje pravice preživelega je prekinitev skupnega najemaza časa življenja obehstrank, pravica preživelega ima prednost pred oporoko ali meddržavnimi pristvojitvenimi pravili.

jus cogens- mednarodnosprejetizakoni, ki ne prenesejo odstopanj in ne potrebujejopogodb da bi veljali. Primer je zakon, ki prepoveduje genocid.

jus gentium- zakon narodov. Običajno pravo, ki ga upoštevajo vei nacije.Mirno sožitje narodovbrez da bi za to potrebovali dejansko veljavno mirovno pogodboje primer tega koncepta

jus naturale- Naravno pravo. Zakoni, ki so skupni vsem ljudem, kijihpovprečen človek (povprečnaoseba)doumeza razumne, ne glede na njegovo narodnost (državljanstvo). 

malum prohibitum- nekaj kar je narobe ali nelegalnokerje izrecno prepovedano, sicer morda ne bi bilotako.

Mandamus- Odločba višjega sodišča, ki nižjemu sodišču ali sodnim uradnikom nalaga, da opravijo neko upravno (administrativno) nalogo. Pogosto v okviru pravnega nadzora vladnih agencij. Je pravnosredstvo v obliki odredbe sodišča napramkateri koli oblasti, podrejenemu sodišču, korporaciji ali javnemu organu, da opravi nekodoločenodejanje, ki ga je ta organ po zakonu dolžan opraviti in je v smislujavne dolžnosti, in v nekaterih primerih eno od statutarnihobvez. Ne sme se izvajati, da bi organ prisilili, da stori nekaj v nasprotju sstatutarnimidoločbami. Na primer ni mogoče prisijevatii nižje sodišče, da zavrne ali odobri vloge, vendar če sodišče noče razsoditi, potem se lahko uporabi »mandamus«, da se naloži sodišču, da odloči o vlogah.

non est factum- To ni [moje] dejanje/listina. Metoda, s katero lahko podpisnik pogodbe razveljavi, tako da dokaže, da je bil njegov podpis pogodbe nenameren ali brez popolnega razumevanja posledic.

non obstante verdicto– navkljub sodbi. Okoliščine, ko sodnik lahko preglasi/zaibide sodbo porote in spreobrne ali spremeni odločitev.

novus actus interveniens– novo dejanje posreduje. Prekinitev vzročnosti (in s tem verjetno odgovornosti) ker se je zgodilo nekaj drugega za odvrne vzročno povezavo.

parens patriae– starš nacije. Se nanaša na vlogo/položaj/funkcijo države, da deluje kot starš otroku, ko so legalni starši nezmožni ali niso voljni opravljati te funkcije.

per se– nekaj kar je, stvar/predmet zakona.

prima facie– zadeva, ki izgleda da je utemeljena na zadostnih dokazih, da se jo smatra za resnično.

pro rata– izračun/kalkulacija prilagojena na osnovi proporcionalne vrednosti relevantne za kalkulacijo/izračun. Primer; najemnik plača del najemnine proporcionalno času kolikor je tam stanoval.

quantum valebant –pravno sredstvo v občem pravu za izračun razumnih odškodnin za kršenje pogodbenih obveznosti – implicirana/nakazana obljuba plačila razumne cene za blago. 
V pogodbenem pravu za potrebe upoštevanja razumne vrednosti dobavljenega blaga. Uporaba: quantum valebantje nadomestilquantum meruit – kar si zasluži. Pomeni nekako razumna vrednost storitve.

rationae soli– "gede a prst zemlje"ali"po razlogu lastništva prsti (– zemlje)".Določene pravice nastopijo po zaslugi lastništva prsti na kateri najtemo divje živali.V lastninskem zakonu je to utemeljitev za dodelitev lastninskih pravic posestnikom do virov na njihovi lastni zemlji.Tradicionalno/običajno/tipično doktrinaratione soliprispevaposestnikom/lastnikom zemlje"konstruktivnoposest naravnih virov na, nad in pod površino:cujus est solum, ejus est usque ad coelum etad infernoskdor ima v last prst je njihovo gor do ne nebes in dol do pekla 

res nullius- termin iz zasebnega Rimskega prava pri čemer resše ni predmet pravic nobenega točno določenega subjekta. Takšne predmete se smatra za neolastninjeno lastnino/dobrino. Takšni predmeti se lahko prosto pridobijo na način/potom occupatio - zasedbe. Uporaba tega legalnega koncepta se nadaljuje v sodobnem sistemu civilnega prava. 

respondeat superior– je doktrina da je deležnik odgovoren za dejanja svojih agentov v službi. To pravilo se imenuje tudi »the master-servant rule«, in je priznano v pristojnostih tako občega kot civilnega prava. 

scire feci– oznanil sem. Uraden odziv na uradne vročitve pisne odločbe scire facias, s katero se obvesti sodišče, da je bila pisna odločna pravillno dostavljena.

se defendendo- samoobramba. Dejanje obrambe sebe, svoje osebe ali posesti ali svoje dobrobiti ali svojega dobrega počutja ali lastnine ali česa drugega. Samoobramba je protiukrep, ki vključuje obrambo zdravja in dobrega počutja posameznika pred škodljivimi-vplivi/povzročanjem-škode. Uporaba pravice samoobrambe kort pravne upravičenosti uporabe sile v času ogroženosti je na razpolago v mnogih jurisdikcijah. 

suggestio falsi– lažna izjava podana v pogodbenih pogajanjih. To pomeni goljufijo kadarkoli je deležnik dolžan razkriti resnico.

sui juris– svoje-pravden. Pravno kompetenten posameznik samostojno upravlja svoje zadeve in poseduje vse socialne in civilne pravice. Tak ni podvržen nobeni pravni nesposobnosti ali oblasti drugega in ni v skrbništvu, ter ima sposobnost upravljati svoje zadeve in delovati v svojem interesu.

suppressio veri– zatiranje resnice.Zavestno prikrivanje resnice čeprav bi morala biti razkrita.suppressio verikot tudi suggestio falsista razlog za preklic pogodbe.

terra nullius– zemlja, ki ni bila nikoli del suverene države ali zemlja, ki se ji je suverena država odpovedala. Ja-sem za državoterra nullius!

ultra vires– onkraj oblasti. Dejanje, ki od oblasti zahteva dejanja brez predaje oblasti. Doktrina v pravu korporacij, ki podaja, da če korporacija vstopa v pogodbo izven njenega obsega korporativnih pooblasti je pogodba nelegalna.

uti possidetis– kot poseduješ. Starodaven koncept, ki se nanaša na konflikte pri čemer vsa lastnina v posesti deležnikov ko je konflikt končan ostane v lasti teh deležnikov razen če je izpogajano drugače. Uti possidetisje princip mednarodnega prava da ozemlje in lastnina ostane pri posedovalcu ob končanju spora. Izhajajoč iz Rimskega prava je ta latinska fraza okrajšava za uti possidetis, ita possideatis kar pomeni»še naprej poseduj kar poseduješ«. Ta princip omogoča vojskujočim deležnikom si lastiti osvojeno ozemlje. 

uti possidetis iuriskot zakonito poseduješ. To je princip mednarodnega prava, ki omogoča novo nastalim suverenim državam/politikam v samostojnem sistemu upravljanjada obdržijo kar je v notranjosti njihovih meja, ki so bile prej odvisne od druge oblasti. Uti possidetis jurisjemodificirana oblikauti possidetis;ustvarjena v izogib terra nullius.

Pravo

je mnoštvo pravil, ki urejajo najpomembnejše odnose v določeni družbi. Pravila so dolžni spoštovati vsi, ki so na območju njihove veljave, oz.teritorijudržave. Šteje se, da naslovljenci pravna pravila poznajo (nepoznavanje prava škodi), to pa se zagotavlja s predhodno objavo pravil v uradnem glasilu države, npr. v Uradnem listu. Učinkovitost pravil zagotavljata državain lokalna skupnosts svojimi institucijami. Tako država posameznikom prepove reševanje sporov z nasiljem (zakon močnejšega) in jo pridrži sebi (državna represija), v zameno pa posameznikom ponudi reševanje sporov v pravnem postopku.

Naravno pravo 

so razvijali že antični filozofiSokrat,PlatonAristotel. Od Grkov so te ideje prevzeli Latinci/Rimljani , kasneje so te ideje prevzeli in razvijali krščanskiin drugi filozofi v Evropi. Najbolj poznani filozofi , ki so se ukvarjali s to tematiko so bili sledeči:

Mednarodno zasebno pravo

obsega pravila, ki se uporabljajo v primerih, ko je pravnorazmerje povezano z dvema ali več pravnimi redi. V širšem smislu pojem mednarodno zasebno pravo zajema tudi pravila, ki se nanašajo na primere z mednarodno razsežnostjo.

Pravičnost

Pravičnostje težko oprimeljiva kategorija. Ljudje imamo svoje lastne, parcialne interese in gledanja, kaj je pravično. Kraja gotovo ni - ali pač? Interes večine, tj. javni interesje tisto, kar prevlada v demokraciji. Ene države so bolj liberarno usmerjene, druge bolj socialno - tak je tudi njihov pravni sistem. Eno pa je gotovo - določeni minimalni standardi pravičnosti (v zahodnem besednjaku: demokratičnosti) so skupni oz. naj bi bili skupni vsem deželam in pravnim ureditvam:

- spoštovanje človekovih pravic - temeljnih pravic, brez katerih ne gre;

- pravna enakost - enako obravnavanje posameznikov, ki so v bistvenih značilnostih enaki

- pravna predvidljivost (pravna varnost) - sigurnost, da bo pravilno, dospustno ravnanje tudi v prihodnosti tako in tako, in da se ne bo arbitrarno spreminjalo. Ima veliko upraviti z učinkovitostjo prava - tj. zaupanjem, da bodo sodišča in izvršilni organi hitro obravnavali zadevo;

- načelo zakonitosti in vladavine prava - da bo država (in predvsem država) sama spoštovala pravo in dosledno počela samo tisto, kar ji je zapovedano;

Znani so tudi pod imenom naravno pravo.

Obči državljanski zakonik,

s kratico ODZ (izvirno nemškoAllgemeines bürgerliches Gesetzbuch, ABGB), je kodifikacijasplošnega (občega) civilnega (državljanskega) pravaiz časov habsburške monarhije, kar pomeni, da je bil dolga leta pozitivno pravo tudi v slovenskih deželah. Z njim so le-te prvič prišle do sistematične zbirkecivilnopravnihpravil, ki jih je bilo pred tem treba črpati iz različnih virov, ki so segali vse nazaj do rimskega prava, hkrati pa so vključevala različna pravila historičnegain naravnega prava. Sistematika civilnega prava na naših tleh je bila v skladu s splošnim racionalističnimduhom tedanjega obdobja, ki je bolj ali manj vel po vseh evropskih deželah – tako je npr. najbolj znana kodifikacija civilnega prava iz tedanjega časa francoskiCode Civil(tudi Code Napoléon), sprejet leta 1804. Obči državljanski zakonik je bil razglašen 1. junija1811, v veljavo pa je stopil 1. januarja1812. VIlirskih provincahje bil uveden šele po odhodu Francozov, kjer je od ustanovitve Ilirskih provinc1809 veljal omenjeni Code Civil, in sicer: 1. maja1815naKranjskemin vBeljaškemokrožju, 1. oktobra1815 pa na Goriškemin v Istri.

Na splošno je Obči državljanski zakonik (podobno kot Code Civil) rezultat težnje po združitvi naravnegain historičnegaprava ob upoštevanju sodobnih potreb. Želja redaktorjev je bila kodificirati naravno pravo samo in po njihovem prepričanju jim je to tudi uspelo: Obči državljanski zakonik naj bi bil odraz samega naravnega prava, tj. na človeškemrazumuslonečega prava. Iz historične perspektive pa so v kodifikaciji povsem razpoznavni (racionalizirani) vplivi rimskegain kanonskegaprava ter raznovrstni fevdalnielementi (npr. še vedno vsebuje pojem delne lastnine). V zakonodajno-tehničnem pogledu je kodifikacija nedvomno zelo uspela in je prehitela svoj čas.

Vavstrijskem deluhabsburške monarhije so Zakonik novelirali (spremenili in dopolnili) v treh delnih novelah leta 1914,1915in 1916. Z nadaljnjimi spremembami je še vedno v veljavi v Avstrijiin Lihtenštajnu. Do nedavnega so se nekatera pravila Zakonika uporabljala tudi vSlovenijiin sicer glede darilne pogodbe, družbe civilnega pravater posodbene pogodbe– le-te sedaj ureja novi slovenski Obligacijski zakonik. Pri presoji razmerij, nastalih v času veljave ODZ, pa ga slovenska sodišča uporabljajo še danes.

*Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. p. z. v besedilu treh delovnih novelhttp://sistory.si/11686/36062

* Simpozij ob 200-letnici ODZ: Izvlečki referatov. Pravna fakulteta UL 19. in 20. januar 2012.

Veljavnost in uporaba avstrijskega prava po I. in II. svetovni vojni, zlasti še ODZ 

doc. dr. Marko Brus, Višje sodišče v Ljubljani 

Po koncu prve svetovne vojne je na temelju Manifesta Narodne vlade z dne 31. 10. 1918 avstrijsko pravo ostalo v veljavi; v letu 1919 je bila njegova veljavnost razširjena še na Prekmurje. Vse do uvedbe kraljeve diktature (6. 1. 1929) skoraj ni bilo nobenih novih jugoslovanskih zakonov s področja zasebnega prava, ki bi odpravili avstrijske. V času kraljeve diktature so bili v kratkem času sprejeti pomembni jugoslovanski zakoni, ki so uredili zemljiškoknjižno pravo, pravdni postopek, izvršbo, nepravdni postopek, stečaj in prisilno poravnavo. Ti zakoni so bili močno naslonjeni na avstrijsko zakonodajo in praviloma komaj kaj več kot njen prevod. Delna izjema je bilo le izvršilno pravo. ODZ je skoraj nespremenjen ostal v veljavi. Najprej z uredbo v letu 1945, in leta 1946 še Zakonom o razveljavljenju pravnih predpisov, so bili razveljavljeni vsi predpisi, ki so veljali na dan 6. 4. 1941. Smeli so se uporabljati le še kot pravno pravilo. Veljavnost jugoslovanskega prava je bila razširjena še na Primorsko, in sicer v letu 1957 in 1954. ODZ se je torej spet začel uporabljati na ozemlju, na katerem je bil že prej razveljavljen zaradi uveljavitve italijanskega prava. Do leta 1955 je bilo poenoteno jugoslovansko družinsko in dedno pravo, zato sta se družinsko in dedno pravo iz ODZ v celoti prenehala uporabljati. Kasneje je bilo sprejeto še novo jugoslovansko procesno pravo. Najdalj so se pravna pravila ODZ in nasploh avstrijsko pravo uporabljala na obveznostnem in stvarnopravnem področju. Obveznostno pravo iz ODZ se je v celoti uporabljalo do sprejetja ZOR, deloma pa do uveljavitve OZ, torej do leta 2002. Stvarno pravo iz ODZ se je uporabljalo v celoti še do uveljavitve ZTLR (v letu 1980), deloma pa do uveljavitve SPZ (v letu 2003). Nekaj drobcev ODZ se lahko uporablja še sedaj, vendar pa ne predstavljajo več nobenega kolikor toliko zaključenega sistema.

Napake volje pri sklepanju pogodb: ODZ in ZOR

dr. Mile Dolenc, Vrhovno sodišče Republike Slovenije 

Obči državljanski zakonik in Obligacijski zakonik se bistveno razlikujeta glede upoštevanja napak volje pri sklepanju pravnih poslov. ODZ je prevzel teorijo volje oziroma teorijo zaupanja in ju je logično izpeljal v določbah o zmoti. Ali je zmota zakrivljena ali nezakrivljena, ni pomembno. Na veljavnost pogodbe vpliva samo bistvena zmota, vendar tudi nebistvena zmota ni brez pravnih posledic. Poleg bistvenosti zmote mora biti izpolnjen vsaj še eden od nadaljnjih treh pogojev: da je zmoto povzročila druga stranka ali da je druga stranka očitno morala — 9 — opaziti zmoto ali da ji je bila zmota še pravočasno pojasnjena. OZ je tako kot ZOR v slovenski pravni red vnesel ureditev iz francoskega obligacijskega prava. Ta temelji na teoriji volje. Za nastanek pogodbe se zahteva soglasje prave volje pogodbenih strank in ne le izjav volje. Temu je prilagojena tudi ureditev zmote. Prevzeta ureditev je naletela na našem pravnem področju na različna tolmačenja in tudi na nerazumevanje. Ureditvi napak volje pri sklepanju pravnih poslov, kot se je uveljavila v znatnem delu literature in sodne prakse, je mogoče očitati predvsem pomanjkanje jasnega koncepta. Primeri uspešnega izpodbijanja pravnega posla zaradi napak volje, zlasti zmote, so skoraj povsem izginili iz sodne prakse. Pokazalo se je, da je francoska ureditev tuja našemu pravnemu razmišljanju in pravni tradiciji. Primernejša bi bila recepcija ureditve, kot jo pozna ODZ.

ODZ kot vir slovenskega odškodninskega prava

prof. dr. Ada Polajnar-Pavčnik, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani 

Pravila odškodninskega prava v ODZ so odraz naravnopravne šole, ki je vodila avtorje zakonika. Jugoslovanski zor je upošteval razvoj sodne prakse, ki je temeljila na pravnih pravilih ODZ, avtorji pa so se zgledovali tudi po švicarskem obligacijskem zakonu. Slovenski zakonik v glavnem povzema ureditev zor in praksa ga nadalje ustvarjalno razvija. Odškodninsko pravo je tipično judikatno pravo in sodna praksa včasih v breme povzročitelja preveč poudarja varstvo oškodovanca. Avtorica prikaže proces razvoja priznavanja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v nekdanji jugoslovanski praksi in se kritično opredeli do najnovejših teženj o kaznovalni odškodnini, ki se pojavljajo v slovenski strokovni literaturi.

Družbena pogodba civilnega prava v ODZ in OZ

zasl. prof. dr. Bojan Zabel, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Prispevek »Družbena pogodba civilnega prava v ODZ in OZ« zadeva dve vprašanji: prvič, družbena pogodba v Občem državljanskem zakoniku in njena uporaba na gospodarskem področju; ter drugič, družbena pogodba v Občem državljanskem zakoniku in njen vpliv na to pogodbo v Obligacijskem zakoniku.

ABGB kot kodifikacija in njegov pomen v Evropi

Univ.-Prof. ddr. Dr. J Michael Rainer, Pravna fakulteta Univerze v Salzburgu 

Obči državljanski zakonik kot ena najstarejših še veljavnih kodifikacij je imel izjemen vpliv tako na oblikovanje številnih drugih kodifikacij civilnega prava, pa tudi na razvoj civilnopravne misli na splošno.

ODZ in slovenska pravna kultura

prof. dr. Miha Juhart, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani 

ODZ je pomembno vplival na razvoj slovenskega sistema civilnega prava. Ne le kot formalni oziroma neformalni pravni vir, ampak predvsem pomeni začetek ustvarjanja slovenske pravne terminologije in pravne znanosti. Zanimiv je tudi njegov vpliv na oblikovanje predpisov. Zakon o obligacijskih razmerjih in Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih sta se pomembno odmaknila od pravne ureditve ODZ in sta uveljavila nekatere sodobnejše rešitve. Zakonodajne praznine, ki so ostale, so se zapolnjevale kasneje ob sprejemanju Obligacijskega in Stvarnopravnega zakonika. Tu pa lahko ponovno zaznamo močnejšo povezavo z ODZ. Na novo urejena pravna razmerja v veliki meri povzemajo ureditev, kar lahko razložimo s tem, da se je želelo uzakoniti pravo, ki se je uporabljalo. Dolga leta veljavnosti ODZ v slovenskem prostoru so pomembno vplivala na razvoj sodne prakse. Še zmeraj pa gre za živo pravo, na katerega se lahko sodišča neposredno sklicujejo v svojih odločbah.

Nekaj utrinkov iz zgodovine lastninske pravice na nepremičninah v luči ureditve po ODZ 

doc. dr. Marko Kambič, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani 

ODZ je poenotil pravo na takratnem državnem teritoriju in hkrati prekinil z občepravno tradicijo. Kljub temu je v veliki meri uzakonil rimsko pravo oziroma dosežke občepravne znanosti, kar se precej jasno zrcali tudi v mnogih stvarnopravnih določbah. Na Slovenskem je po drugi svetovni vojni tradicijo nasilno prekinila revolucija, ki je močno zaznamovala tudi področje stvarnega prava. Z osamosvojitvijo republike Slovenije pa je prišlo do restitucije vrednot meščanske družbe. Omenjene razvojne tendence nazorno ilustrira vpogled v zgodovinsko razsežnost recepcije rimskopravnega načela superficies solo cedit, ki predstavlja eno tradicionalnih stvarnopravnih načel, na katerih poleg ODZ temelji tudi večina ostalih evropskih kodifikacij. V slovenski — 13 — ureditvi po drugi svetovni vojni je omenjeni princip pri gradnji na tujem zemljišču postal izjema. Ko se je po osamosvojitvi slovensko pravo ponovno vrnilo h klasičnemu načelu, pa je vprašanje premoženjske izravnave v primeru dobroverne gradnje na tujem zemljišču ostalo bolj odprto kot po ureditvi v ODZ.

ODZ v praksi slovenskih sodišč

dr. Mateja Končina Peternel, Vrhovno sodišče Republike Slovenije 

Po drugi svetovni vojni so se za pravna razmerja, ki niso bila urejena z ZOR in ZTLR, uporabljala pravila ODZ, vendar le, kolikor niso bila v nasprotju s tedanjo ustavno ureditvijo. Ta omejena možnost uporabe pravil ODZ je imela za posledico kreativnost v sodni praksi, kar je privedlo tudi do nekaterih sodobnejših in ustreznejših rešitev, ki so bile prevzete tudi v OZ in SPZ. Predvsem je viden pozitiven vpliv sodne prakse pri ureditvi sosedskega prava in darilne pogodbe. Pravila ODZ se še vedno uporabljajo tudi pri odločanju o sporih v zvezi s pogodbami, ki so bile sklenjene v času veljavnosti ODZ, in stvarnimi pravicami, ki so nastale v času veljavnosti ODZ. Pri sodni praksi v zvezi z uporabo pravil ODZ o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem in gradnjo na tujem zemljišču je opazen vpliv sprememb v družbeno ekonomskem sistemu. Najprej uveljavitev družbene lastnine kot enega temeljev družbenoekonomske ureditve v Ustavi FLRJ iz leta 1946, nato pa ponovna zagotovitev lastninske pravice kot temeljne človekove pravice v Ustavi RS iz leta 1991 sta vplivali na povsem različno razlago istih določb ODZ v sodni praksi.

Pogodbena in nepogodbena odškodninska odgovornost: ODZ in Zakon o obligacijskih razmerjih

prof. dr. Damjan Možina, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani 

Avstrijski ODZ je, tako kot francoski Code civil, v duhu časa njegovega nastanka sprejel naravnopravne ideje o generalni klavzuli odškodninskega prava. Drugače kot v Code civil pa generalna klavzula § 1295 ODZ ni omejena na povrnitev škode, povzročene z nedovoljenim ravnanjem (delikt), ampak velja tudi za škodo, povzročeno s kršitvijo pogodbe. Določbe odškodninskega prava ODZ veljajo tudi za kršitve pogodbe, razen kjer pogodbeno pravo vsebuje specialne določbe. Razlikovanje med pogodbeno in deliktno škodo je tako v avstrijskem pravu bistveno manj poudarjeno kot v drugih pravnih redih. Jugoslovanski ZOR je sicer sprejel pristop ODZ in odškodninsko odgovornost uredil v osnovi na enak način, torej načeloma enotno, razen kjer so za pogodbeno pravo predvidene posebne določbe (čl. 269 ZOR). Vendar pa je teh posebnih določb precej, na njihovi podlagi pa je pogodbena odškodninska odgovornost v ZOR urejena bistveno drugače kot nepogodbena odškodninska odgovornost, pa tudi drugače kot je urejena pogodbena odgovornost v ODZ. Kljub temu pisci še vedno zastopajo stališča o enotnosti pogodbene in nepogodbene odškodninske odgovornosti v ZOR (OZ). Hipoteza prispevka je, da je mogoče ta stališča pripisati prav vplivu ODZ, ki traja tudi po sprejemu ZOR.

Joseph Krainz (Jožef Krajnc) in njegov Sistem splošnega zasebnega prava

prof. dr. Janez Kranjc, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani 

Prispevek skuša prikazati ozadje nastanka, avtorja in temeljne značilnosti 'Sistema splošnega zasebnega prava' (System des österreichischen allgemeinen Privatrechts) profesorja Jožefa Krajnca. Jožef Krajnc je po študiju v Gradcu in kratkem udejstvovanju v politiki leta 1849 prevzel slovenska predavanja civilnega prava na univerzi v Gradcu. Ko so zavrnili njegovo kandidaturo za profesorja in leta 1854 ukinili slovenska predavanja, se je neuspešno potegoval za mesto odvetnika v Celju, uspel pa je na razpisu za profesorja civilnega, trgovskega in meničnega prava na pravni akademiji v Sibiuju na Sedmograškem. Leta 1870 je bil imenovan za profesorja avstrijskega civilnega prava v Innsbrucku, leta 1872 pa je postal profesor v Pragi, kjer je februarja 1875 umrl. Krajnčev sistem je bil ohranjen le v rokopisu, pri čemer velik del besedila ni bil zrel za tisk. Z veliko požrtvovalnostjo ga je uredil in delno preoblikoval njegov kolega Leopold Pfaff, ki si je s svojo vestnostjo in korektnim priznavanjem Krajnčevega avtorstva postavil redek spomenik kolegialnosti in znanstvene poštenosti. Leta 1885 je pri založbi Manz na Dunaju izšel prvi, leta 1889 pa še drugi del Krajnčevega sistema pod naslovom „System des österreichischen allgemeinen Privatrechts (Grundriß und Ausführungen)«. Krajnčev Sistem je bil dolga desetletja temeljno delo na področju avstrijskega civilnega prava. S svojo izvirno in primerjalno predstavitvijo področja civilnega prava je presegal okvire domačega prava, ki ga je prikazal v širši perspektivi evropskega pravnega razvoja. Krajnčev Sistem je verjetno najpomembnejši, ne pa edini doprinos slovenskega pravnika k avstrijskemu civilnemu pravu. Že pri redakciji ODZ je sodeloval Tomaž Dolinar (Thomas Dolliner, 1760-1839), ki je bil profesor na Dunaju in član dvorne zakonodajne komisije (Hofcomission für Justizgesetzsachen), nekateri slovenski avtorji pa so sodelovali tudi pri znamenitem Klangovem komentarju ODZ.

Človekove pravice

Človekove praviceso pravice vseh ljudi. Zapisane so v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v različnih mednarodnih aktih, tudi konvencijah, lahko so in štejejo tudi za del same ustaveneke državne ureditve. Podane pa so lahko tudi v posameznih zakonih. Namen opredelitve človekovih pravic in svoboščin je omogočanje razvijanja in uporabe človeških kvalitet, inteligence, talentov in vesti ter zadovoljevanja duhovnih in drugih potreb, pa tudi omejevanje državnih moči pri uresničevanju državnih funkcij. V ustavnopravni teoriji so kot temeljne človekove pravice imenovane tiste pravice, ki so praviloma urejene z ustavo in ki so po vsebini temelj pravne ureditve družbe in države. Toda vse človekove pravice, ki jih določa ustava, niso temeljne pravice, niti niso urejene z ustavo. Po nosilcih (subjektih) delimo temeljne pravice predvsem na človekove in državljanske pravice. 

-Človekove so tiste, ki jih ima človek kot človek. Pravice človeka kot osebe, ki je to, kar je sam po sebi v razmerju do drugih ljudi, in kot osebnosti, ki je opredeljena po svoji celovitosti (volji,zavesti,aktivnosti...).

-Državljanske pa so tiste pravice, ki pripadajo človeku kor državljanuin ki jih izgubi z morebitno izgubo državljanstva.

Generacije pravic

Pravice so pravno nasledstvo mnogih prizadevanj najraznovrstnejših skupin in so pomembna civilizacijska dediščina pravnega razvoja sveta kot ga poznamo. Mnoge pravice so nastale evolutivno s časom in nujnimi posegi v ustavno ureditev, nekatere pa so posledica grozečih ali pretečih vojnih ali državljanskih spopadov ali revolucij. Človekove pravice so se porazdelile na tri generacije v evropski pravni teoriji:


Značilnosti človekovih pravic so: 

-visoko prednostne norme, saj so v osnovi civilizacijskenorme, ki skrbijo za ohranjanje miru, varnosti tako na ravni države kot v svetu 

- so priznane in uzakonjene kot pravne norme na mednarodnem, regionalnem in nacionalnem nivoju

-človekove pravice določajo minimalni standardza vse ljudi. Vsaka država in družba lahko opredeli in uveljavlja višje in bolj določne standarde.

- so neodtujljive, ni jih potrebno kupiti, si jih prislužiti, podedovati, ni si jim mogoče odpovedati in le v izjemnih vnaprej določenih primerih so lahko odvzete

- so nedeljive, medsebojno odvisne in medsebojno povezane, torej ne morejo biti obravnavane ločeno druga od druge ali razporejene po različnih vrednostih ali različni veljavi. Nekatere pravice obstajajo le, ker so seštevek drugih pravic.

Prva generacija pravicse navezuje na svobodo in vključujejo pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti, pravico do odsotnosti nasilja insuženjstva, pravico do političnega udejstvovanja, svobode prepričanja, izražanja, svoboda vesti in veroizpovedi ter pravico do združevanja in zborovanja. Prve pravice do političnega udejstvovanja so obstajale že z Magno Cartoin definirajo parlamentarno ureditev.

Pomembno pri tem pomaga tako Deklaracija o pravicah človeka in državljanakot prvi in najbolj izčiščen seznam takih pravic, ki so jih kasneje dodale kot prvih osem amendmajev tudi Združene države Amerike in še mnoge kasneje napisane ustave.

Temeljne pravice in svoboščine

Pravica do življenja

Prepovedmučenja

Prepovedsuženjstva, prisilnega dela

Svoboda gibanja

Svoboda izražanja

Nedotakljivost človekove zasebnosti

Državljanske in politične pravice

Svoboda zbiranja in združevanja

Pravica do poštenega sojenja

Volilna pravica

Pravica do enakopravnosti pred zakonom

Izjemni posegi države v takšne pravice

Solidarnostne in kolektivne pravice

Tretja generacija pravic vključujejo pravico razvoja, miru, zdravega okolja, uživanja in izkoriščanja skupne dediščine človeštva, pravica do komunikacije in pravica do humanitarne pomoči. Veljajo za "zelene pravice" in so posledica deklerativnega prava, ki je tako podlaga za mednarodno sodelovanje pri projektih financiranja mednarodnih ustanov, mednarodnih akcij in vzdrževanja kulturne, človeške, naravne dediščine onkraj prizadevanj na ravni države. Mnogi pravni teoretiki trdijo, da so te pravice komajda prave pravice, saj dejansko le ustvarjajo dolžnost države državljanom. Pravice tretje generacije so razmeroma mlade in obstajajo od 1970tih let, vsebuje jih na primer Afriška listina človekovih pravic in pravic ljudstev, kot jo je sprejela predhodnica Afriške unije, so tudi vsebina slovenske ustavein mnogih nedavno napisanih ustav.

Postindustrijske pravice

Pravica do zdravja

Pravica do zdravega življenskega okolja

Pravica do vode in drugih naravnih virov

Pravica do miru, odsotnosti vojne

Kulturne pravice

Pravice do kulturne istovetnosti

Pravice do udeležbe pri kulturnem življenju

Pravica do izobraževanja

Svoboda do izmenjave informacij

Pravica do sodelovanja pri kulturnih politikah

Pravice manjšin in narodov

Manjšinsko pravo

Uporabajezika

Uporabatopografije

Sodelovanje manjšin v lokalni samoupravi

Pravica do enakopravnosti narodov

Pravica naroda do samoodločbe, samoopredelitve

Pravica do miruin varnosti

Odgovornost za človekove pravice

Dokumenti o človekovih pravicah določajo, kdo je odgovoren za uresničevanje in spoštovanje pravic:

- Primarna odgovornost je na državah oziroma vladah, da zagotovijo spoštovanje človekovih pravic. Naslovniki primarne odgovornosti so države, vlade in mednarodne organizacije.

- Sekundarna odgovornost je na posameznikih, da spoštujejo človekove pravice drugih. Vsaka pravica se konča tam, kjer se začne pravica drugega. Naslovniki sekundarne odgovornosti so posamezniki in skupine ljudi. Sekundarna odgovornost naslavlja predvsem pripadnike oblasti in vodstva in postavlja okvirje na kakšen način jim je dovoljeno uveljavljati oblast. Kršitev nekaterih pravic lahko pomeni tudi prepoved družbe, ki takšne pravice omejujejo.

-Na ravni Združenih narodov obstaja Svet za zaščito človekovih pravicod leta 2006, ki deluje kot promotor in zaščitnik človekovih pravic na ravni Generalne skupščine Združenih narodov. Med članice sveta se izbere 47 držav po tajnih in neposrednih volitvah, članice pa so razpostavljene enakovredno po celem svetu glede na celine. Svet je razmeroma nov element OZN, ki je zamenjal prejšnjo Komisijo za človekove pravice pri OZN, ki je delovala od leta 1946 naprej in bila množično kritizirana zaradi medlega odziva glede Izraela,RuandeSudanain Bosne in Hercegovine.

-Ker so človekove pravice pravo, ki omejuje državo pri upravljanju z državljani in drugimi ljudmi, delujejo izključno na področju miru in regularnih razmer. Ob izrednem stanju ima država pravico do posebnih pooblastil, ki jih lahko preda tako vojski,policijiali drugim oblastem. V primeru konflikta veljajo posebne razmere, ki jih ureja vojno mednarodno pravo, določene človekove pravice pa se v takšnih primerih zagotovijo, kakor so posebej določene.

Za dosledno spoštovanje človekovih pravic skrbi urad Varuha človekovih pravic, sodno varstvo človekovih pravic ureja tudi ustavno sodišče ali najvišje sodišče, ki opravlja tudi varstvo ustave. Zunaj same države obstajajo organizacije, ki prav tako varujejo človekove pravice in svoboščine in tako tudi izvajajo politične pritiske na državo od zunaj. Nekatere mednarodne konvencije, na primer Evropska konvencija o človekovih pravicah, postavijo tudi mednarodno sodišče, ki varuje človekove pravice in skrbi za poenotenje prava človekovih pravic za vse podpisnice konvencije. Sodišče Afriške Unijeprevzema naloge varovanja človekovih pravic na področju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev. Podobno sodišče obstaja tudi na področju Azije in Amerike. 

- Svetovni dan človekovih pravic se praznuje vsak 10. december, to je tudi dan sprejetja Splošne dekleracije o človekovih pravicah. 

-V Sloveniji človekove pravice ureja Ustava republike Slovenije, zavezani pa smo tudi z Evropsko socialno listinoin Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Evropska unija pozna tudi Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Ob tem so države zavezane tudi z drugimi mednarodnimi pogodbami in akti.

Naj vam služi!

:boštjan