»Kaj gledate?« se je delovodja zadrl z gradbišča. »Morje,« sem odgovoril, »ga mar ne smem?« »Fotografirati ne smete ničesar!« »Fotografiram lahko prav vse, kar hočem, najprej pa morje,« sem pribil nazaj. Izmenjava parol, kot bi se takšnemu dialogu reklo, se je zgodila prejšnji četrtek na eni najlepših razglednih točk na slovenski obali. Bilo je v Parecagu, od koder se odpira čudovit pogled na akvatorij Piranskega zaliva.
A ni šlo za pogovor s kakšnim na novo nastavljenim hrvaškim varnostnikom, ki bi bil tam na nepričakovani misiji. Izmenjava ognjenih besed je sledila mojemu začudenju, ko sem v zaspani vasici opazil veliko gradbišče, na katerem so delavci ravnokar polagali betonsko ploščo nečesa, kar bo v nadaljevanju najverjetneje postalo dvorec ali kaj podobnega. Skozi zavest mi je šinil davni spomin, star skoraj tri desetletja in pol: tako so v Opatiji gradili vilo admiralu Mamuli! Tam se je začela Jugoslavija krhati. Čudovit razgled me je še kar naprej pritegoval, dokler nisem kljub svarilom pristopil globlje h gradbišču in si ogledal veliko tablo, ki je razodevala investitorja in namen gradnje. V trenutku je bilo, kot bi vame zasikala kača. Odstopil sem in globoko vdihnil. Tam je gradil človek, ki sem mu v zadnjem Reporterjuvnovič zastavil vprašanje, ali je v Novi Ljubljanski banki pred dobrimi desetimi leti dobil kredit za nakup plovila, velikega približno dvajsetih metrov. Kot že nekajkrat poprej tudi tokrat ni bilo odgovora. Na tabli pred gradbiščem, čisto ob cesti, se je namreč bohotil napis, ki je razodeval, kdo je pridobil pravico do gradnje: »Gradbeno dovoljenje št. 351-150/2014-4, izdala Tomažu in Darji Perovič (ulica Nade Ovčakove 24, 1000 Ljubljana) 11. 6. 2015, Upravna enota Piran«.
Tomaž Perovič je namreč ena najpomembnejših oseb v državi. Svojo kariero je začel v današnjem Studiu City, potem pa je bil dolga leta odgovorni urednik najvplivnejšega medija v državi, POP TV. Njegov aranžma predvolilnih soočenj strank in kandidatov 2014 je npr., povzročil tektonski premik v slovenski politiki. Janšo so poprej zaprli in ga umaknili iz igre. Ostala sta NSI in SLS. Ko je slednjo dal soočiti z Židanovo SD, je to povzročilo zdrs agro-komunističnih glasov k Židanu – s tem namenom je tudi postal predsednik SD – SLS pa potopilo. Na njeno mesto je stopila SD, na mesto slednje pa Združena levica. Dobili smo pokvečeno parlamentarno sliko, katere talec smo še danes (primerjaj za to odlične analize Rada Pezdirja na Portalu plus).
POP TV ni samo najvplivnejši medij v državi, njegova matica PRO Plus je tudi največji prejemnik denarja od oglasov. Številke gredo v desetine milijonov evrov na leto. Agencija za varstvo konkurence je PRO Plusu zaradi zlorabe monopolnega položaja nedavno naložila globo 4,9 milijona evrov, a jo je sodišče zadržalo. Govorimo o ogromnem denarju, takšni pa morajo biti tudi prihodki ljudi, ki informacijski portal upravljajo. V precej manjšem sistemu Planet TV ima Tomaž Perovič po javno dostopnih podatkih več kot deset tisoč evrov mesečne plače!
Večinski mediji v državi so sistematično cenzurirani. Ve se, o čem se sme poročati, kako in koliko časa. »Programska shema« se uredi v zakulisju, to kar vidimo pa niso TV-vsebine, temveč ekonomsko-propagandni material za ohranjanje oblasti tranzicijske levice. POP TV vselej poskrbi, da so na ekranu pravi obrazi, zlasti če so volitve blizu.
Aug 20, 2015