V Sloveniji se v razmerah razpada države spričo zasedbe njenega jugo- in severovzhodnega dela z migranti uveljavlja t. i. druga faza revolucije. O zasedbi države govorimo zato, ker so odpovedali mehanizmi nadzorovanja meje: mejo je mogoče prestopiti, ker ni branjena tako rekoč vsakomur od stotisočev vsiljivcev, ki si utirajo pot proti Nemčiji. Država, ki ne nadzoruje svojih meja, ni več država. Druga faza revolucije pomeni – tako kot v razmerah enobeja po Dolomitski izjavi,da je vsakršno mišljenje ali delovanje zunaj partijskega vzorca obsojeno na vnaprejšnje uničenje. Vojna sta razdejanje in nered, ta dva pa pomenita »revolucionarni položaj«, v katerem je po Trockem šele mogoča revolucija.
Niti najmanj ni presenetljivo, da je falanga partijskih ideologov kar najbolj zagreta za čim večji vstop migrantov v državo. Več kot je kaosa, bolje je za nas. V tem smislu je pomemben programski »tekst«, s katerim so vojščaki revolucije, kot imenujemo novinarsko večino v medijih, pozdravili prihod migrantskih izgrednikov. Društvo novinarjev Slovenije je te dni pripravilo izjavo. Zelo je dolga in velja jo navesti čim obširneje. Vsaj njen bistveni del: »In prav zato moramo vsi, ki živimo v tej državi, najprej reči odločen »ne« vsem vrstam sovražnega in nestrpnega govora, ki ustvarja umetne delitve in piha na dušo najbolj primitivnim (ne)človeškim vzgibom. Ker gre za močvirje, iz katerega se rojeva nasilje. Ker je namenjen manipulacijam, političnim in družbenim interesom. Ker je kazanje s prstom na zunanjega, ‘tujega’ sovražnika metoda, s katero so vplivneži v zgodovini odvračali pozornost od lastnih namer in napak. Ker smo ljudje«. Gorjupovo društvo govori partijski jezik naobrnjenih pomenov. Hočejo povedati: Delo, Dnevnik in Večer, v katerih smo večinoma dejavni (tudi nekaj PRO Plusa in RTV SLO je vmes), ustvarjajo umetne delitve in vsak dan pihajo na dušo najbolj primitivnim nečloveškim vzgibom (v odnosu do Cerkve, Janše, Evrope, ZDA in civiliziranega sveta). Z njimi manipulirajo tranzicijski in družbeni interesi Kučana in stricev, sporočajo na koncu. Partija je vselej tisto, kar je sama počela, pripisovala drugim. Ljudje pa morajo migrante pozdravljati z »nasmehom na ustnicah«, kajti prav ti prinašajo tako želeno končno destabilizacijo države, v kateri bo šele mogoč popoln prevzem oblasti.
Totalitarni jezik se uveljavlja na vseh področjih javnega življenja: postaja osrednji organ izražanja »mišljenja ljudstva«, čisto tako kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dovoljen ni en sam odklon od »uradne linije«, vse je sankcionirano. Cenzura seže tako daleč, da na Radiu 1 Penis Davtić (Denis Avdić, kot se v šali imenuje) izvaja za nič hudega sluteče državljana veličastno pranje možganov. Vse, kar slednji pove, je v funkciji ustvarjanja revolucionarnega položaja. Trenutno smeši osamosvojitelje, češ da so se pijani lotili veličastne vojske, JLA. Tako želi nagovoriti najbolj mobilizacijski del naroda, mladino. Spomnimo se samo, kako so isti ljudje tik pred zadnjimi volitvami pozivali na množično udeležbo, in to z »brainstormingom«, ki je meril predvsem na aktivacijo mladih za Združeno levico.
V takšni atmosferi se je pojavila tudi kritika obsežne enciklopedije slovenskih pisateljic in pisateljev Literarni atlas Ljubljane Marjana Dolgana z ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Marjan Dolgan je eden največjih poznavalcev slovenske književnosti: postaja mu usojeno, da prevzame križ prav tako eminentnega raziskovalca Antona Slodnjaka, ki so ga bíli, ker je povedal literarno in zgodovinsko resnico. Npr. v petdesetih letih prejšnjega stoletja si je upal zapisati, da je bil France Balantič slovenski pesnik. Balantič bi moral namreč biti obsojen na večni molk. Prav pogrom na Marjana Dolgana ima podobno »biblično razsežnost«, kot se je kazala pri Slodnjaku. Namreč: najprej je svetnica Jankovićeve ljubljanske liste Blažičeva, skupaj z nekaj revolucionarnimi elementi mlajše generacije, ki jih kot n-to instanco napajamo davkoplačevalci, Dolgana obtožila seksizma. On sam naj bi žalil ženske, česar ni tega v ničemer mogoče dokazati. Temu so posvetili celo oddajo Prevejeno na A-kanalizaciji POP TV.
Ko so videli, da so udarili mimo, so najeli Jožico Grgič, diplomantko visokega uslužbenca Ozne, in Kučanovega prvega svetovalca, Zdenka Roterja. Ta se je lotila ljubljanske univerze in njene filozofske fakultete in primis. Razpisala se je o mistiki in stvareh, o katerih ne ve veliko. Motijo pa jo, ker se mistika ne vklaplja v dialekt njenega diamanta. Kot bi motile tudi Staneta Dolanca. A v primerjavi z ljudmi s filozofske fakultete, na katere naslavlja svoje očitke, je polpismen osebek po vseh objektivnih kriterijih. Vendar je glavni udarec veljal objektivni resničnosti analiz Marjana Dolgana. Komunisti so vselej razumeli resnico »po svoje« in jim je bila kartezijanska resničnost prej ko slej tabula rasa, tako kot Grgičevi, najsi si še tako prizadeva, da »izpade« pametna. V sintezi Grgičeva namreč »ugotavlja«: »Dr. Dolgan je zlorabil literate za to, da je dal duška svoji politični frustraciji. Komunizem je, kajpak v negativnih konotacijah, omenjen neštetokrat, neštetokrat stavek: »največje oblastniško nasilje v zgodovini slovenske književnosti (1964–65), Tito je diktator, OF je trojanski konj komunistične partije pri izvedbi njene revolucije, časopis Jutro je samo Jutro, Slovenski poročevalec pa je ljubljanski režimski časopis. Dolgan izumi tudi termin kolaboriranje s komunisti.« (Jožica Grgič, Delo, 28. 10. 2015). Vse, kar je napisal Marjan Dolgan, je resnično. In vse, kar je napisala Roterjeva diplomantka, je neresnično.
Nov 07, 2015