Članek
REINKARNACIJA CITRONKE
Objavljeno Apr 14, 2021

Citronko (Aloysia triphylla, Lippia citriodora) so nekateri hvalili, a nekako nisem imela odnosa do nje. Zgodilo se je pred štirimi leti z nakupom prvih desetih sadik. In res je, kot pravijo tisti, ki jo vzgajajo že leta: ko te enkrat dobi, si njen za zmeraj. Omamno diši in v katero koli čajno mešanico jo dodaš, povsod ji dvigne okus in seveda tudi vonj. Pomirja
Nenadoma spoznaš: citronka je zakon!
Ampak za vzgojo ni tako preprosta, kot je videti. Deklarativno je trajnica, a se pri nas obnaša kot enoletnica, če jo pa želiš ohraniti, jo je treba pred zimo presaditi v lonce.
Prvo leto si rečem: presajanje je najbrž pretiravanje, bom poenostavila in naredila miniaturne rastlinjake in jo pustila kar na njivi. Zima je bila kar mrzla in moje rastlinjakce je odpihnil veter in s sadikami ni bilo nič. Spomladi je bilo treba vajo ponoviti in kupiti nove sadike...
Tisto jesen nekako ni bilo časa ukvarjati se s citronko, jo izkopavati in presajati in je ostala kar na njivi in spomladi je bilo seveda spet kupiti spet nove sadike. No, lansko zimo sem si dala opraviti celo s tem, kako priti do semena, saj, kaj pa je to, mala malica, če vzgajam vsa druga zelišča, ki jih gojim, iz semen sama, da ne bi znala citronke?!
No, kako do semena, pa je cela znanost. Kar nekaj časa sem zapravila z iskanjem in končno seme našla v Kanadi in Indiji. Tisti kanadski prodajalec se niti na prvo in tudi na drugo moje pismo sploh ni odzval. Pisala sem mu še tretjič in nad njim obupala. Sem pa dobila odgovor iz Indije in to v nekaj dneh. Ampak... treba bi bilo kupiti vsaj 10 kg semena. Kaj bom pa z njim?!
In sem se, poražena sama pred seboj, odpravila K Damjani (Vrtnarstvo Napret) in kupila ducat sadik citronke. Poskušala sem iz nje izvleči, kdo pri nas citronko seje, če jo sploh, od kod sadike.. odgovori so bili konfekcijsko prijazni, a neuporabni.
»Pa saj lahko narediš potaknjence, to ni nobena umetnost,« me je prijazno učila in mi pokazala, kako se to naredi. Zato sem kupila še dve sadiki za počez, da bi ju razdelila v potaknjence in hura! rešila težave s to čarobno rastlino za zmeraj. No, poskus je propadel sto-odstotno. Še en poraz....
Sadike, ki sem jih posadila lani, sem res skrbno negovala, jih plela in jim privoščila vsake toliko koprivno prevrelko, obirala lističe in tako spodbujala rast. Pridelek je bil odličen! Jeseni pa sem le našla čas in vse sadike presadila na bolj toplo mesto v rastlinjaku. Vsem so listi odpadli in ostale so gola, olesenela debelca. Spet poraz, sem mislila. A nekaj me je gnalo, da sem jih skoraj vsak teden zalila, kar izdatno. In potem, sredi februarja že se je zbudila prva. »Vidim prav?« sem si rekla. Seveda sem videla prav, ker je čez dober teden začelo zeleneti še eno debelce in potem še eno. Tako neznansko vesela sem bila in se zahvaljevala Stvarniku, da me je končno nagradil. Še najbolj začudena pa sem bila, da je oživela tudi tista rastlinica, ki je bila zunaj, resda v zavetrju, a povsem nezaščitena. In tudi zadnji mraz je ni prizadel. Evreka!!!
In celo potaknjenci, ki sem jih zdaj naredila, so živi.
Kakšna bogata nagrada za mojo vztrajnost in – ponižnost. Letos mi citronke prvič po več letih truda ne bo treba kupovati. Pa sploh ne gre za tiste €, ker ima Damjana res prijazne cene. Gre za princip, da lahko kaj vzgojiš in pridelaš sam, le pomujati se moraš....