danes praznuješ svoj 32. rojstni dan. Ob Tvojem prazniku bi se spodobilo napisati Ti kaj vznesenih besed o Tvoji neizmerni lepoti, lepoti Tvojih pokrajin, združenih na tako majhnem koščku sveta. Spodobilo bi se napisati, kako premalo sveta je nam, tvojim prebivalcem ta Tvoja lepota, kako do bolečin in joka jo doživlja tujec, ki sem stopi prvič. Res, kako premalo je mar zate nam, Tvojim prebivalcem.
Ljuba domovina, Ti si rezultat dolgoletnih sanj in hotenj naših prednikov, rezultat poguma številnih generacij, tistih iz začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so drugi še mislili, da je skupna država nekaj samoumevnega – in pogumnih dejanj konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, tistih, ki so slišali klic in se niso ustrašili, vedoč, da hodijo po robu, z glavo v torbi.
Čudež, pravijo tisti, ki so osamosvojitev soustvarjali in res splet srečnih naključij vsega, kar se je dogajalo v svetu, zlasti v utrdbi komunizma na vzhodu. In pozivajo, da bi bilo treba kaj narediti, a, ne vedo ali pa vsaj ne povedo, kaj.
Ljuba domovina, včasih se mi zdiš, kot da ne bi vedela, kaj s svojo odraslostjo, s svojimi sposobnimi ljudmi, ki imajo znanje, delovno vnemo in strast početi tisto, kar delajo. Takšna si, vem, zato, ker s Teboj upravljajo tisti, ki nimajo čuta odgovornosti, ki se ne ozirajo okrog in ne vidijo razen svojih, nikogar. Drugače misleči ne obstajajo, pravzaprav so zlo, ki ga je treba, če že likvidirati, vsaj ingorirati in sovražiti v dno duše. Izročiti osami in javno osramotiti. Imovino pa si prisvojiti kot plen sredi savane, do katerega imajo dostop le izbranci.
Tvoji trenutni oblastniki imajo moč, popolno oblast, blagajne in vse časti. Lahko delijo drobtinice tistim, ki jim še sledijo, in vedno tanjši košček kruha vsem tistim, ki so si to zaslužili. Zato pa debele, slastne in mastne pogače pripadajo tistim, ki so tem Tvojim trenutnim oblastnikom pomagali zlesti na oblast. Prenasičeno se ozirajo okrog sebe, češ, kaj pa komu manjka.
Ti prenasiteži se čudijo, kako je lahko kdo lačen, ko je vendar kruha na pretek. Če ga že ni iz uradnih virov, ga delijo dobrodelneži. Pa je prav, da stika konec s koncem nekdo, ki je v potu svojega obraza za ljubi kruhek garal polna štiri desetletja? Hkrati pa na kavču, doma, pri starših, poležavajo od dolgočasja zdravi, mladi ljudje ker jim ni treba delati, saj jim država da skoraj toliko, kot bi dobili, če bi se potili na delovnem mestu?
Saj ni čisto tako, ne bodi malenkosten, bi zavzdihnila Ti, saj vsi pa niste in niso takšni črno belo naslikani iz pravljic. Nismo, bi pribil ti. Res nismo. In to ni pravljica, to je življenje, danes, v tvojih nedrjih, domovina. Ljude smo obrnili na glavo, kaj je prav in kaj narobe. Narobe je postalo prav in prav narobe.
Najprej so mi vzeli Zdravljico. Prav, gre za višje cilje, si mislim. In je ne smem več prepevati v družbi, ko slavimo kaj veselega. Sprejmem.
Potem so mi vzeli ples. Ni mi bilo vseeno, pač ne plešem več v družbi ljudi. Ne znam plesati, ko mi žvižgajo pravi, naši. Plešem le še le z vetrom in pticami, v travah, ko ni blizu nikogar.
In beseda svoboda je postala nekaj povsem drugega, kot o njej govori pravopis in SSKJ.
Svoboda je stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji - če je naš; dobi vrnjeno poplačano kazen, če so ga ravno ujeli pri nečednem rušenju pravil, ko je med epidemijo ogrožal druge in se rogal takratni oblasti, jo rušil na vse načine, na ulici kričal, pozival k linču in umorom. Zdaj je nagrajen, saj so mu kazni, ki jih morda celo ni plačal, vrnili. Lahko prečka cesto pri rdeči luči, izsiljuje prednost, prezirljivo tepta pravice drugih, zatira, če še ima, zadnje trohice empatije. Pomemben in imeniten je, če je egoist, influencer, če veže otrobe in prazno slamo. Takemu vsi ploskajo in ga občudujejo. Da je le lepo opravljen, stresa bedaste vice, objavlja neumnosti. Množica drvi za njim.
Intima, pravo, svoboda, je rekla pred Tvojim današnjim praznikom aktualna slovenska predsednica. Intima? Pravo? Svoboda? Kaj pa odgovornost? O tem pa nič? Človek sam sredi vesolja in veselja? Nobene etike, norm, pravil, pravo pa tako, kot ga vidijo odvetniki, tožilci, sodniki?
O svoji smrti lahko odločaš izključno sam, da ne trpiš? A ko izgubiš zavest in o tvoji usodi odločajo drugi, pa je še vedno tvoja volja, tvoja svoboda, tvoja odločitev?
In, depolitizacija osrednjega RTV zavoda, to je dosežek, ki ga je v potu svojega početja komajda in mukoma, dosegla aktualna politika. Ki očitni ni politična, je depolitizirana, saj je na oblast prišla z (ne)političnimi sredstvi.
S propagando, ki je izpričano nepolitično sredstvo. Od kdaj je že to tako? Reikarnirana, že od nekdaj. Odkar je novinarska stroka pri nas izgubila kompas in svojo lastno držo posebej izrazito v zadnjih dveh desetletjih. Ko je navija in ne obvešča, še manj odpira oči. Kot je povedal Orwell: štiri noge dobro, dve nogi slabo in čez nekaj časa, ko je bilo treba: dve nogi dobro, štiri slabo.
Medijski linč nameri in ubija. Le tiste najbolj pokončne ošvrkne in utrdi, marsikdo pa pod težo klone in se umakne.
Politika je nekaj grdega in nagnusnega, treba se je je ogibati v velikem loku. Zato da o ključnih rečeh, o upravljanju države, gospodarstva in vseh podsistemov, odloča peščica izbrancev, seveda nepolitično.
In, ljuba domovina, res je pri nas, kot je zapisal svetopisemski pričevalec: da bodo prvi zadnji in zadnji prvi. Najimenitnejši so dandanes reinterpreti, izboljševalci vsega. Podob okrog nas, resnice, kaj je prav in kaj ne. Tisočkrat prepete pesmi, z lastno predelavo, oh, kako imenitno.. Stotisočič zaigrane skladbe, ampak, tokrat zaigrana tako doživeto, tako tačible za umret. Predelano, pravzaprav izboljšano. In vsi ti performansi, s toliko dodane vrednosti, da se avtor sploh ne spomni več, kaj je že mislil povedati, oh, res neverjetno, bi rekel Momo Kapor, ...
Včeraj še novičarji v prvih vrstah, so se morali truditi krajšati novice, slediti toku dogodka.. danes, dobivajo cele prispevke že izdelane, lektorirane, z vejicami na pravih mestih – copy in paste, in delo je opravljeno. Pa te vsebine niso rezultat chatgpt-ja, ampak zanje poskrbijo prišepetovalci. Slediti je treba le e-pošto, da česa ne prezreš in pozabiš objaviti. Opomnijo te morda enkrat, dvakrat, izjemoma še tretjič, potem izpadeš iz igre. Adijo, dobra služba, ali vsaj masten honorar.
Zastonj bo potem huronsko ploskanje, diskretno muzanje, ko oblast strelja kozle, potem bo prepozno.
In, če si naš, če znaš v ključnem trenutku priti na pravo mesto, zaploskati takrat, ko se pričakuje, ali se vsaj nasmejati vicu, če je še tako bedast, o pravem trenutku, te čaka dobro plačano delo, služba ali kar ti je ljubše. Četudi si še včeraj na izpitu ugibal, kaj je pravilen odgovor in so drugi volontirali za isto delo še preden si se rodil ali celo plačevali, da so lahko delali zastonj; ki imajo kilometrine pri delu toliko, kot si ti še predstavljati ne moreš... Ti si boljši, ker imaš občutek za lojalnost in znaš prikimati, ko je treba. Predvsem pa ne težiš z resnico in dejstvi, kako da je cesar gol.
Le kdo ti daje pravico, boš zavzdihnila, ljuba domovina, da utrihaš levo in desno, tudi po vseh, ki si pošteno služijo kruh?
 Res, moram dodati, marsikdo si celo pošteno služi kruh. Koliko je takšnih, ki si jim ga sploh ni treba, ker se jim kruh sam poleže pred nogami, da se jim še skloniti ni treba. Le z roko sežejo, pa ga imajo, belega, na pretek.
 Ampak ti, ki si tako popisano služijo kruh, dobijo zato možnost, koliko je takšnih ki bi to radi počeli, pa te možnosti nimajo. Kot v tistem vicu: koliko je na pokopališču takih, ki bi radi kašljali, pa ne morejo več...
Vprašaš me, domovina, kdo mi daje pravico, da tako brezsrčno udriham levo in desno? Le moja lastna vest, ki me vsak dan opominja, da naj se zganem, kaj naredim, vsaj kaj rečem, pa sem tiho.  Preganja me moja lastna vest, ki je imela do zdaj vedno prav...Zato, ljuba domovina. Rečem res ne kaj prida, tiho pa tudi ne bom...