Primer Moskva

Dr. Božo Repe

Ko politiki žrtvujejo spomine in zgodovinska dejstva za današnjo politično preračunljivost Osvoboditelji Berlina: Vojak Rdeče armade z zastavo na strehi Reichstaga v Berlinu 1. maja 1945 © Profimedia S približevanjem obletnice konca druge svetovne vojne se vedno jasneje oblikuje tudi odnos posameznih držav in političnih elit do zaznamovanja te obletnice. Načini praznovanja, manifestativnost teh praznovanj, udeležba na njih in zanimanje medijev zanje pa s tem hkrati izostrijo tudi aktualni pogled na vojno samo in na njene posledice. Ne gre za nekaj novega, to smo v spremenjenih geostrateških razmerjih po koncu hladne vojne doživeli že večkrat, najbolj pozornost zbujajoče leta 1995 in leta 2005. Proslave so v obeh primerih za silo še zdržale zgodovinsko bistvo samega dogajanja, to sta osvoboditev Evrope in zmaga nad fašizmom in nacizmom, ki je bila mogoča zgolj zaradi zavezništva v protifašistični koaliciji. Najprej med komunistično Sovjetsko zvezo in kapitalistično Veliko Britanijo, potem pa še z ZDA (in seveda s številnimi drugimi, tudi slovenskim in jugoslovanskim odporniškim gibanjem). Slovesnosti v preteklosti so pripeljale do načeloma pozitivnega dejanja, da se nanje vabijo tudi poraženke. A so bile zapeljane v cinične absurde, kakršna je bila komemoracija v koncentracijskem taborišču Auschwitz, kjer so bili navzoči predstavniki države, ki je zločine zagrešila, predstavniki države, ki je taboriščnike osvobodila, pa ne. Takšne zamisli navadno najprej nastanejo v Washingtonu, potem pa za izvršitev v evropskih državah poskrbijo ameriški veleposlaniki. No, zaradi videza »odločitev« sprejme tudi kakšen bruseljski ministrski ali podoben zbor, ki bolj kot na odgovorne politike spominja na scenariste oddaje Monty Python. Le da se, žal, zadeve ne končajo s tem, da ugasnete televizor. Odnos do druge svetovne vojne se oblikuje skozi dve prizmi: geostrateško in politično na eni ter zgodovinopisno na drugi strani. Med obema je ogromna siva cona. So mediji, ki večinoma služijo politiki, včasih pa s kakšnim dokumentarcem, reportažo ali člankom storijo tudi kaj koristnega. So razne civilnodružbene in »civilnodružbene« in druge organizacije, ki se ukvarjajo z zgodovino, spravo in še čim. So razna medmrežja ali vodene spletne strani, s katerimi se oblikuje javno mnenje in ki so bolj ali manj namenjene predvsem ustvarjanju zmede in brisanju zgodovinskega spomina. V tej vmesni sivi coni potekajo lokalne in globalne psihološke (včasih je bil v modi izraz »specialne«) vojne, ki politiki nato brez večjih protestov javnosti omogočajo prilagajanje zgodovinskega dogajanja trenutnim potrebam. Pomembno vlogo pri reviziji ima »salamska taktika« razlaganja zgodovine, ko se zgodovinski procesi »razrežejo« na koščke in posamično ravnanje opravičuje zunaj celotnega konteksta. Zgodovinopisje je ambivalentno. Izhajala so in izhajajo vrhunska dela, ki razkrivajo eksistenčne in civilizacijske razsežnosti tedanjega dogajanja in dno zgodovine, do katerega sta evropsko civilizacijo pripeljala nacizem in fašizem (ne samo nemški, tudi številne lokalne različice!). Hkrati pa je zgodovinopisje namenjeno reviziji. Tu gre za dolg proces, ki se je začel v devetdesetih letih, deloma pa že prej. Revizija je nastala iz mešanice različnih, načeloma nezdružljivih stvari, ki pa so jih mediji in politika pregnetli v eno, za večino ljudi nerazločljivo gmoto. Revizija izhaja iz novih odkritij in spoznanj zgodovinopisja, ideoloških prevrednotenj, spremenjenih geostrateških razmerij v svetu in Evropi in še številnih drugih dejavnikov. Zagon in splošno evropsko dimenzijo je dobila po razširitvi EU, ko so nove članice iz Vzhodne Evrope vanjo vnesle svoje travme, skupaj z rehabilitacijo kolaboracije in izenačevanjem nacizma in komunizma, holokavsta in drugih nacističnih zločinov s stalinističnimi zločini. Domačijske desne, nekatere tudi odkrito profašistične ideologije so se uspešno prilepile na prevladujočo desno »evropsko« in jo pomagale sooblikovati. V Sloveniji na primer se med drugim dogajanje med vojno in po njej skuša izenačiti z dogajanjem v vzhodnoevropskih državah. Seveda v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, a dejstva je – če že ne večinsko v zgodovinopisju, pa vsaj v politiki in v »sivi coni« – vedno mogoče relativizirati. Pomembno vlogo pri reviziji ima »salamska taktika« razlaganja zgodovinskega dogajanja, ko se zgodovinski procesi »razrežejo« na koščke in nato posamično ravnanje opravičuje ločeno in zunaj celotnega konteksta. Številni zgodovinarji so se temu iz oportunizma ali drugih razlogov preprosto prilagodili, nekateri tudi diametralno spremenili mnenja. Tako so se po letu 1990 razširile kritike politike zahodnih zaveznikov, da so po drugi vojni upoštevali kratkoročne, ne pa dolgoročne interese in so vojno s kapitulacijo Nemčije kar končali. V ideološkem in geostrateškem smislu zmage nad Hitlerjem niso hoteli povezati z zmago še nad komunizmom. Niso nadaljevali vojne proti Sovjetski zvezi in komunizmu, pač pa so se sprijaznili le s »hladno« vojno. In seveda vrnili kolaboracioniste. Zato je bila »druga zmaga« mogoča šele v letih 1989 in 1990. Glede na to »drugo zmago« je nujen drugačen pogled tudi na drugo svetovno vojno, med drugim je treba rehabilitirati razna kolaboracionistična ravnanja, ki so izhajala iz protikomunizma, saj so bili njihovi nosilci veliko daljnovidnejši od pragmatičnih zahodnih zaveznikov. Kolaboracionistične vojaške formacije pa naj bi tako vsaj moralno zmagale in priznanje dobile »za nazaj«. Politična in geostrateška razmerja na svetovni ravni še vedno izhajajo iz druge svetovne vojne, svet ureja Varnostni svet OZN z zmagovalkami druge svetovne vojne, ki imajo pravico do veta. »Komunistična« Rdeča armada, ki je štiri leta nosila težo kopenskega bojevanja v Evropi in z milijonskimi žrtvami v resnici rešila evropsko civilizacijo, je tako v novodobni interpretaciji postala okupacijska in ne osvobodilna. Je evropska civilizacija to rešitev v resnici sploh zaslužila!? Vsi ti preprosti, mladi fantje z vseh koncev neskončne Sovjetske zveze, ki so v stotisočih in milijonih padali pri Moskvi, v Stalingradu, pri Kursku, v Beogradu, Murski Soboti, na Dunaju, v Berlinu in na brezštevilnih drugih bojiščih, danes v očeh rešene civilizacije niso vredni niti spomina. Pieteta je sedaj, v domnevno demokratični Evropi in Sloveniji, namenjena tistim drugim, poraženim. Rdečearmejci so postavljeni na raven nacističnih okupacijskih armad ali pa še nižje. Ali pa so, kot je to interpretiral poljski zunanji minister Schetyna razglašeni za »Ukrajince« (nekdo je vendarle moral osvoboditi Auschwitz, mar ne?). »Ukrajince«, ki jim bodo sedaj hvaležni Poljaki in drugi v Evropi združeni bratski narodi uslugo vrnili in jim pomagali, da se ubranijo Rusije. (Kar zadeva Poljake, takole mimogrede: potem ko sta Velika Britanija in Francija z danes pozabljenim münchenskim sporazumom, ki je v resnici odprl vrata v vojno, prodali Češkoslovaško Hitlerju za prazno obljubo o miru, so si tudi Poljaki vzeli svoj delež v češki Šleziji. Da v druge njihove aspiracije med obema vojnama tudi v zvezi z Ukrajino in drugimi sosednjimi ozemlji niti ne zahajam.) Pahorjev obrat: Vladimir Putin, leta 2011 (na Brdu) še zaveznik, danes nasprotnik © Borut Krajnc Politična in geostrateška razmerja na svetovni ravni sicer vsaj formalno še vedno izhajajo iz druge svetovne vojne, svet ureja Varnostni svet OZN z zmagovalkami druge svetovne vojne, ki imajo pravico do veta. A v praksi ZDA in združena Evropa ravnajo, kot da so ob koncu hladne vojne v resnici dosegle »zmago«, ki je hkrati obrnila tudi izide druge svetovne vojne. In ki ni le ideološka zmaga kapitalizma nad socializmom, ampak tudi zmaga nad Rusijo kot državo. Zato se politiki ob sedanji obletnici na »zgodovinsko« posteljo, ki je nastajala od leta 1990, lahko zelo udobno zleknejo. Nemčija po združitvi spet dominira v Evropi, a to je seveda druga Nemčija. Tokrat želi le finančni in ne nacistični red. Res ostajajo nekatere malenkosti nerešene, recimo milijardne odškodnine Grkom, Slovencem in drugim okupiranim narodom. A saj smo se po nemški združitvi dogovorili, da tega ne bomo načenjali. Bomo raje vojne odškodnine plačevali kar sami sebi. Si lahko izmislite še večji izraz servilnosti do nekdanjih okupatorjev, kot ga vidimo v Sloveniji? Sploh pa je že ZRN odrinila nekaj posojil in gospodarske pomoči in zadeva je poravnana. Zakaj bi kvarili dobre odnose z Nemčijo, ko pa tako lepo poslujemo? Res je Zahod Rusom obljubil, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, a to je bilo v nekih drugih, Jelcinovih časih, ko je Rusija še ponižno sprejemala »poraz«. Sploh pa gre za nedemokratičen režim in zato tu upoštevanje geostrateških interesov, sicer samoumevnih za ameriško »širjenje demokracije«, ne pride v poštev. Če bi Rusija ostala na podrejeni (resda prav tako nedemokratični in koruptivni) Jelcinovi ravni, bi bilo to seveda nekaj čisto drugega. Potem ne bi bilo treba organizirati puča v Ukrajini in vse bi lahko mirno uredili. V resnici seveda ne gre za ogroženost, gre za posrečeno simbiozo ameriških interesov in kompleksov malih državic, ki bi rade vsaj malo poračunale zgodovinske račune z Rusijo. Tudi na lokalni ravni je politični odnos do praznovanja zmage v drugi svetovni vojni postal »montypythonovski«. Za večino vzhodnoevropskih držav je jasno. V Moskvo na proslavo obletnice zmage ne gredo (razen morda kakšne husitske uporniške Češke – pa še tu ni prav jasno). Rusija je sovražna država. Pod krinko domnevne ogroženosti bodo v državah, ki mejijo z njo, nastali ali pa že nastajajo novi obrambni sistemi, ki naj bi rešili Evropo. V resnici seveda ne gre za ogroženost, gre za posrečeno simbiozo ameriških interesov in kompleksov malih državic, ki bi rade v (domnevno) varni senci natovskega dežnika vsaj malo poračunale zgodovinske račune z Rusijo. Pa čeprav v lastno gospodarsko škodo. In čeprav zgolj demonstrativno in po naročilu (pardon, »priporočilu«). Tudi to je nekaj. Pri malo večji Poljski gre poleg tega morda še za večno željo, da bi postala regionalna sila, kar stisnjena med Nemčijo in Rusijo nikoli ni mogla postati. In najbrž tudi ne bo. Grozeči razkroj EU bi vse te države (s Slovenijo, Avstrijo in tako naprej vred) potopil v reprizo tridesetih let 20. stoletja. V avtokratske, poldemokratične ali fašistične sisteme, v ozemeljske revizije in medsebojne teritorialne aspiracije in obračune, ki bi se nazadnje spet končali kot vedno. Tako, kot bi odločilo nekaj velikih sil glede na svoj trenutni interes in razmerje moči. Ampak ta trenutek za te državice ni lepšega kot skupaj pokazati nekdanjim sovjetskim »okupatorjem«, kaj si mislijo o njihovi »osvoboditvi« v letih 1944–1945. In Slovenija, ena od evropskih »pupet states«, tokrat s temu statusu tudi več kot primernim predsednikom? Pravzaprav je jasno. Predsednik je (verjetno na podlagi globokih analiz Sove, geostrateških svetov in podobnih organizacij, ki mu služijo, ali pač po lastni nezmotljivi intuiciji) že ugotovil, da je država resno ogrožena od Rusije. In izjavil, da jo bo pogumno in odločno branil. Nekako tako kot Tito Jugoslavijo leta 1948. V takih razmerah bi bilo nekorektno pričakovati, da bi šel v sovražno državo na nekakšno proslavo. To bi bilo vsaj neprijetno, če že ne nevarno. Se je pa, preden bo to javno povedal (no, morda je medtem že, tole pišem v nedeljo), še posvetoval. Okoliščinam povsem primerno, nekako na ravni Leona Rupnika, prezidenta t. i. Ljubljanske pokrajine iz časa druge svetovne vojne. Posvetoval se je s predsednikom države, ki je na anšlusu leta 1938 več kot 99-odstotno glasovala za priključitev k Nemčiji, kot del nacističnega rajha pa nato okupirala Slovenijo. Pri čemer so dejavno pomagali domači folksdojčerji. Države, ki je za okupacijski aparat na slovenskem ozemlju prispevala največ nacističnih zločincev in ki ni v resnici nikoli opravila s svojim nacizmom. Države, ki je bila po vojni obnovljena (tudi, če ne predvsem) zato, ker je bil pogoj zaveznikov protifašistični odpor, tega pa je lahko dokazovala le z bojem slovenskih partizanov na avstrijskem Koroškem. Slovenski predsednik se je o udeležbi na proslavi zmagovalcev, ki so osvobodili tudi kar spodoben del slovenskega, hrvaškega in avstrijskega ozemlja, hkrati posvetoval tudi s predsednico države, ki je bila med vojno nemški fašistični protektorat, eden najkrutejših v Evropi. Tako krut, da je bilo to nevzdržno celo za naciste, če si to sploh lahko predstavljate. Politična opcija, ki ji pripada sedanja predsednica, pa se še od Tuđmanovih časov neprikrito spogleduje s tedanjo ustaško »državnostjo«. Ampak saj boste razumeli. Zavezništva so zdaj drugačna. Če jim preteklost ne ustreza, jo je pač treba spremeniti in prilagoditi. To vas danes ja naučijo na vsakem seminarju za perspektivne mlade evropske politike. Tisti iz srednje generacije pa so se tako ali tako naučili kar sami.

Okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt (intervju)

Dr. Božo Repe

piše Maja Lazar Jančič Zgodovinar Božo Repe.Arhiv STA. Ljubljana, (STA) - Slovensko ozemlje je bilo med drugo svetovno vojno razkosano med tri okupatorje, ki so Slovence kot narod obsodili na smrt, je za STA dejal zgodovinar Božo Repe. A če so Slovenci po prvi vojni obveljali za nezgodovinski narod, so bili v drugi svetovni vojni med zmagovalci, je dodal. Repe: Okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt (intervju) piše Maja Lazar Jančič Bi se svet lahko izognil drugi svetovni vojni? Teoretično se je seveda možno izogniti vsaki vojni. Letos, ko je obletnica začetka prve svetovne vojne, je bilo po Evropi na desetine posvetov o tem, kako je do nje prišlo. Pa ni pravega odgovora. Druga svetovna vojna je otrok prve, bolj daljnovidni politiki so jo napovedovali že na pariški mirovni konferenci. Ta je Nemčijo ponižala čez razumno mejo, liberalni politični modeli so zatajili, niso znali najti odgovora na ekonomsko krizo in naraščajoči fašizem. Pogosto se pozablja, da je Hitler prišel na oblast z volitvami. A tudi Hitler ni računal, da bo prišlo do vojne takih razsežnosti. Nasprotnike je izbiral selektivno, v ocenah, kdo bo šel v vojno proti njemu, se je uštel, najbolj usodno pri ZDA. Povsem napačno je ocenil moč Sovjetske zveze. Zahodne države niso želele vojne, spomin na prvo je bil preveč boleč. Podoben proces se je dogajal v azijsko-pacifiškem prostoru, le da je odločilno vlogo imela Japonska. Kaj druga svetovna vojna pomeni za današnje slovensko ozemlje? Slovensko ozemlje je bilo razkosano med tri okupatorje, nekaj pa ga je dobila tudi ustaška Neodvisna država Hrvaška. Nemški in madžarski okupator sta zasedeno ozemlje imela za svoje nacionalno ozemlje. Nemci so imeli načrt, da bo slovensko ozemlje južna meja nemškega rajha. Madžari so zasedbo Prekmurja imeli za povrnitev ene od krivic iz trianonske pogodbe po prvi svetovni vojni. Italijani svoje okupacijske cone, ki so jo poimenovali Ljubljanska pokrajina in jo vključili v Italijo, niso šteli za svoje nacionalno ozemlje. NDH je dobila nekaj obmejnih vasi. Vsi trije okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt, torej na etnocid. Pri nemških okupacijskih metodah lahko že od začetka okupacije govorimo tudi o genocidu, podobno pri italijanskih od poletja 1942 dalje. Madžarski okupacijski sistem je bil nekje vmes med nemškim in prvotnim italijanskim. Hrvaška ustaška politika v zasedenih vaseh je bila enaka nemški ali še hujša. Slovenci niso izkusili samo nemških, madžarskih in italijanskih koncentracijskih taborišč, pač pa tudi ustaški Jasenovac. Po kapitulaciji Italije so Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci, ki so tam, drugače kot na prvotno zasedenih ozemljih, dovolili politično in vojaško kolaboracijo. Leon Rupnik je postal nekakšen prezident Ljubljanske pokrajine, ozemlje pa je bilo sicer del t. i. operacijske cone za Jadransko Primorje s sedežem v Trstu. Efektivno je slovensko ozemlje uspelo ponovno združiti partizansko gibanje, ki se je sčasoma razvilo na celotnem slovenskem etničnem ozemlju in ni priznavalo ne razkosanja ne predvojnih meja. Vendar je bil na koncu program združitve vseh Slovencev v eni državi uspešen le deloma s spremembo zahodne meje, ostale meje so zaradi geostrateških razmerij v času hladne vojne ostale nespremenjene. Posledica osvobodilnega boja je bila ustanovitev slovenske republike znotraj federalne Jugoslavije, prvič s svojim parlamentom in ustavo ter z v jugoslovanski ustavi uradno priznano pravico do samoodločbe. Drugače kot po prvi svetovni vojni, ko so Slovence šteli za "nezgodovinski" narod, ki se ni sposoben postaviti zase, so bili Slovenci po drugi vojni med zmagovalci. Se je na današnjem slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno odvijala tudi državljanska vojna? Kdaj se je začela? Danes v dojemanju javnosti velja splošno prepričanje, da je med drugo svetovno vojno šlo tudi ali celo zgolj za državljansko vojno. Večinoma je tezo o državljanski vojni v takšni ali drugačni formulaciji sprejela tudi zgodovinska stroka sedanje generacije. Med vojno je nedvomno potekal tudi oborožen spopad me Slovenci samimi. Na eni strani je šlo za kolaboracionistične enote, sprva t. i. vaške straže, ki so jih Italijani legalizirali, oborožili in plačevali za boj proti partizanom. Po kapitulaciji Italije pa je kot njihov naslednik v Ljubljanski pokrajini nastalo Slovensko domobranstvo z izpostavama primorskega in gorenjskega domobranstva. Na tej strani so bili tudi sicer maloštevilni slovenski četniki. Na drugi strani je šlo za slovensko partizansko vojsko kot del jugoslovanske partizanske vojske, ki je bila od pomladi 1943 tudi uradno del protifašistične koalicije. Vrstni red dogajanja in vzročno-posledična odvisnost sta jasna: najprej je bila okupacija, sledila je kolaboracija, šele nato odpor in v njegovem kontekstu tudi revolucija. Razmerja med kolaboracijo, odporom in revolucijo med drugo svetovno vojno še danes usodno zaznamujejo slovensko javnost, še posebej politično predvsem zaradi povojnih pobojev. Zgodovinsko gledano pa je v osnovi vendarle šlo za to, da se je slovenski narod bojeval za obstoj in preživetje in v tem boju je ena stran objektivno pomagala okupatorjem pri uresničitvi njihovih ciljev, druga pa se je bojevala za svobodo. Gre torej za kompleksno vprašanje in precej edinstveno situacijo. Ali je stara celina povezana z dediščino druge svetovne vojne še danes. Bi lahko rekli, da so tudi konflikti, kot je ukrajinski, na nek način posledica druge svetovne vojne? Po koncu hladne vojne so nastala povsem nova razmerja, vstop vzhodnoevropskih držav v EU je vnesel tudi njihove travme, relativizacijo kolaboracije in preusmeritev ideološkega boja s fašizma in neofašizma na mrtev komunizem. To je značilno tudi za Slovenijo. Neoliberalizem je, potem ko ni imel več nasprotnika, podivjal. Svet je za dve desetletji postal unilateralen. Zahodne države so ponovile napako iz časa po prvi svetovni vojni. Na enak način kot Nemčijo so skušale po letu 1991 stisniti Rusijo. Dokler je bil na oblasti Boris Jelcin, jim je to uspevalo, s Putinom jim precej manj. Očitno je, da smo v novi hladni vojni, z (zaenkrat) omejenimi oboroženimi konflikti. Vprašanje je, komu to ustreza. Menim, da EU še najmanj. Ukrajinska kriza je le deloma posledica druge svetovne vojne, ukrajinsko ozemlje je bilo vedno del različnih držav, paradoksalno je bilo združeno šele v Sovjetski zvezi. Kar zadeva spor med EU in Rusijo ima ta nekakšno reminiscenco na obdobje pred drugo svetovno vojno, saj gre za podobno kalkulacijo ZDA kot pri tedanji Nemčiji in Sovjetski zvezi, seveda v drugačnem kontekstu. Vloga druge svetovne vojne v aktualni politiki je pomembnejša v Aziji.