JOSIP KAJFEŽ  (1881-1944)

Rodil se  je v  Novih selih (tedaj št. 2) v Kostelu na Kočevskem leta 1881. Izhajal je iz premožne in napredne podeželske  družine. Čebelarstvo je prevzel od očeta in čebelaril z nad 100 čebeljimi družinami pred prvo svetovno vojno in po njej. . Leta 1920 je čebelaril s 100 AŽ panji, bil med prvimi, ki je namesto kranjičev uporabljal AŽ panj ter istega leta uredil plemenilno postajo za vzrejo matic na Stružnici, kjer je odbiral najboljše rodove kranjske sivke.

 Štejemo ga za čebelarskega mecena tistega časa na našem področju. To mu je uspelo predvsem z njegovo vztrajnostjo, razumom, inteligenco in plemenitostjo. Iz njega je izžarevala velika življenjska moč in ustvarjalnost. Čebelarstvu se je predal z vso vnemo in ljubeznijo. Kljub ogromnim problemom in padcem, ki jih je podoživljal v svojem čebelarstvu, ni odnehal ( bolezni čebel – nosema, huda gniloba, pršica; nekdo mu je požgal čebelnjak s čebelami); Vedno je začel znova in znova ter še povečeval svoje čebelarstvo.

  Objavljal je številne članke in strokovne razprave o tehnologiji čebelarjenja in zatiranju čebeljih bolezni v reviji Slovenski ćebelar; pokazal je izredno znanje, čut in bogat besedni zaklad.

  V letu 1921 je bil pobudnik ustanovitve Čebelarske podružnice Kostel, njen prvi in dolgoletni predsednik, čebelarski mentor in večletni delegat Čebelarskega društva za Slovenijo. Tesno je sodeloval z urednikom SČ Bukovcem, enako z naprednimi čebelarji širom Slovenije, Avstrije in Češke. Čebelariti je začel s kranjiči, nato z ostalimi vrsta mi panjev. Z uveljavitvijo AŽ je čebelaril z njim, preizkušal pa je tudi ameriške LR panje.

  Poleg čebelarjenja je bil lastnik zasebne pošte. Pred prvo svetovno vojno jo je prevažal od Kočevja do Delnic na Hrvaškem in nazaj.

 Od 29. 09. 1925 je delal tudi kot član Slovenske čitalnice v Kočevju, kjer so ga v pristopnem dokumentu opredelili kot bankirja.  Imel je lepo urejeno knjižnico Čebelarske domače in tuje (nemške) literature in natančne zapiske o svojem čebelarjenju. Žal je po njegovi smrti to skoraj vse propadlo.

Nekaj objavljenih  člankov v Slovenskem čebelarju:

                   Ali je rojenje res kvarno donosu medu?

 Kajfež Josip — Nova sela

 O tem sem že pisal v 10. štev. lanskega čebelarja in obljubil, da bom svoja tozadevna opazovanja objavil. Sicer ni za mojo obljubo nihče vedel, ker jo je g. urednik izpustil. V Jugovi knjigi in v Čebelarju čitam slične tozadevne obravnave, ki me pa ne zadovoljujejo tako kot način, ki sem ga opisal, zato smatram za dolžnost, da svoje delo temeljito nadaljujem. Daleč sem od tega, da bi trdil, da je »moj« način najboljši, če hočemo ohraniti panju moč, vendar jeenostaven, zanesljiv in ne povzroča mnogo posla. A ko primerjam zabranjevanje rojev s pomočjo izrezovanja matičnikov, ki je pri naših čebelarjih najbolj v navadi, moram reči, da je moje delo mnogo enostavnejše in da ga je tudi manj. Vsaj meni se rado dogodi, da prezrem matičnik. Poleg tega je izrezovanje teh neko nasilje. Iz prvega članka je izpuščeno tudi mesto, kjer priporočam skrbno pregrajevanje obeh prostorov panja. Dobro je celo, da tudi mrežo na okencih prekrijemo s papirjem ali, kar je še bolje, z lepenko. Panji št. 11, 13, 17 in 19 so tudi svoj vrstni red v množini donosa popravili. Nazadoval je navidezno le panj 16. Ne ocenjujem ga pa kot nazadujočega, ampak obratne. Letošnjo pomlad je bil moj najmočnejši panj. Brž za njim bo št. 19 in ne ravno daleč tudi ostali štirje. To dejstvo razločno potrjuje moja prejšnja izvajanja, da so panji z vrnjenimi roji po opisanem načinu v bodočem letu med najmočnejšimi. To je pač lahko mogoče, zlasti še zaradi mladih matic, ki jih imajo.

Omeniti moram, da je najbolje poseči po lani opisanem načinu vračanja rojev takoj ob prvem roju in ne morda šele, ko dobimo drugega, ali pa ko druge metode odpovejo. Vešč čebelar lahko ves postopek celo skrajša, da mu potem ni treba ogrebati roja, marveč prenese vsebino plodišča v medišče že pred rojem in pusti matico na praznem ali medenem satu v plodišču. Poudarjam pa, da sem sam bolj naklonjen delu z naravnim rojem, ker se operacija vse lepše posreči. Narejanje rojev tudi ni za neveščaka in za splošnost. V slabih in prav slabih letinah je vsak roj, tudi vrnjeni po zgornjem načinu, nepopravljiva izguba. V takih časih le dober panj pri nas nabere zimsko hrano, oni pa, ki količkaj poškili na svatbeno veseljačenje, postane čebelarju v breme. Prav v takih okoliščinah je vrnitev roja na mestu in škoda kar najbolj mogoče popravljena. Če ni rojenje kvarno donosu medu, čemu potem odbira manj rojivih družin, ki jo toliko čislajo in priporočajo po vsem čebelarskem svetu. Pa utegne kdo reči; »Prav tako, je že res, da je rojenje kvarno, zlasti če si ne znamo pomagati drugače kot da vsak roj raje vsadimo.« S svojim člankom sem hotel povedati, da se da ta škoda popraviti ali omiliti in da največkrat nima kvarnih sledov. Napačno pa me razume tisti, ki misli, da hočem trditi, da je bolje, če panj roji, kot da ne bi. Med tistimi, ki zatirajo rojivost v plemenu, sem tudi jaz. Vendar imam priliko opazovati, da nekateri čebelarji vobče ne pridejo nekaj let do roja v A - Ž panjih, da si niti ne predstavljajo, niti ne silijo panjev na rojenje. Nekemu takemu znancu sem dal lani matico iz svojega rekorderja v rojivosti, ki je dal drugca, da si ni niti plodišča povsem napolnil. Še drug znak skrajne rojivosti je pokazal: nastavil je nekaj nad 60 matičnikov, V panju s to enoletno matico, ki sem jo vzel roju, je moj znanec dosegel najlepši uspeh izmed 16 A - Ž panjev in je ta panj sedaj njegov najboljši. Tako je z mojim izobčencem. Meja, do kod smemo iti pri odbiri matic pri kaki drugi stvari, je umetnost in umetnik je tisti, ki mejo pozna; kdor jo samo zadene, je pač tudi samo srečnik.

Izdelovanje satnic v moji praksi

Josip Kajfež, Nova Sela.

Takoj v začetku mojega čebelarjenja se me je oprijelo stremljenje po satnicah iz lastnega voska in mi ostalo vse do danes. Nekajkrat sem poizkusil dati drugim satnice v izdelavo. Bile so res lepše od mojih. Imele so vsaj lepše in globokejše celice, vendar nisem bil nikoli ž njimi prav zadovoljen. Zato sem ostal pristaš lastne izdelave.

Ne morem pa tudi trditi, da bi bil kdaj popolnoma zadovoljen s svojimi satnicami, vedno me je begala še kakšna pomanjkljivost, zlasti me je dražila zavest, da ne morem priti do popolnejših celic. Napredoval sem šele v zadnjih letih, ko sem se ponovno z vnemo poprijel čebelarstva in tudi izdelovanja satnic. Dobro ločilo in pravilno kuhan vosek sta pri meni glavna napredka v tem ozira.

Sicer vsaka novejša knjiga poudarja, da je treba varčevati z ognjem pri kuhanju voska, le verjeti nisem mogel, da je treba res tolike previdnosti. Preden stresemo voščine v krop, moramo zdrobiti sleherno kepo na prav male koščke, tako da se tako rekoč takoj raztopijo, čim pridejo v krop. Čim manj vosek segrevamo, tem prožnejše so potem satnice. Znano je namreč, da so domače satnice mnogo bolj krhke, ko tovarniške, so pa zato stanovitnejše proti bušenju. Meni je izbuhnjena satnica prav za prav neznan pojav.

Pred ulivanjem satnic razbijem hlebce na čim manjše kose. Opozarjam, da je mrzel vosek mnogo laže razsekati ko toplega. Te male kose raztopim v 2—3 litrski, dobro emajlirani posodi in segrevam polagoma pri enakomernem ognju, dokler se na vrhu ne pričenjajo delati mali mehurčki. Ko se ti pojavijo, odstavim posodo, ali pa clodenem nove kose voska in mešam. Preden zajamem vosek, da začnem vlivati satnice, počakam, recimo deset sekund, da se premešani vosek nekoliko umiri. Če ti je do lepih satnic, moraš imeti tudi dobro očiščen vosek, za kar je treba skrbeti že pri kuhi. Znana skrivnost za to tiči v tem, da moraš vroči lonec z voskom dobro oviti s cunjami, da se vosek prav počasi ohlaja in se vsa nesnaga usede na dno. Kalež moramo dobro odstrgati s hlebca. Če še skrbno poberemo peno z vročega voska, ima blago znatno svetlejšo barvo.

Da je treba pri izdelovanju dobrih satnic tudi dobrega ločila, sem vedel že davno. Toda, ko sem prišel na novo ločilo, sem resničnost te trditve šele prav za prav spoznal.

Iz raznih vzrokov sem uporabljal zelo različna ločila. Najbolj priporočajo špirit, med in vodo, toda ta zmes je najdražja. Največkrat sem uporabljal sadjevec ali vino, ki pa vplivata na barvo voska. Krompirjeva voda in mleko se primeta satnic, da dobe plesnivo zunanjost. Tudi nobeno drugo ločilo me ni zadovoljilo. Po daljših izkušnjah sem zasledil, da je prav dobro ločilo mešanica škroba in medu posebno še, če je mešano pravilno in je dodatek vode pravi. Na 1l vode moramo vzeti 100 g medu in 22 g škroba, kakršnega rabijo perice. Označena količina se nanaša na rižev škrob, kako je s pšeničnim, ne vem, mislim pa da bo enako. Škrob raztopimo v mlačni vodi, pristavimo k ognju in neprestano mešamo, da zavre. Nato dodamo določeno količino medu in zmes kuhamo še 10—15 minut. Za izdelavo 5 kg satnic je treba 2K 1 takega ločila, pri večji količini še razmeroma manj, tako da stane za 1 kg satnic 1 Din.

Po raznih listih opozorjen sem opazil, da izdelujejo podjetja satnice z različno velikimi celicami. Da tudi to stvar preizkusim, sem čital razne tozadevne razprave. Pričel sem celo primerjati razne satnice z naravnim satjem. Prišel sem na neverjetne razlike. Rezultat mojega raziskovanja je bil, da sem se odločil za celice, ki so najbližje naravnim, oziroma za take, ki so celo malo večje. Naročil sem nekaj satnic z zaželenimi celicami in si vlil lastno stiskalnico. To je bilo najcenejše in najenostavnejše. Moja stiskalnica ima bakren okvir, ki je pokositren, in je prav slična Rietschejevi ter me stane okrog 300 Din. Kar se tiče ročnosti moram priznati, da je težja od originalne, vendar smo lani napravili v enem dnevu ž njo okrog 200 satnic, letos pa menda še precej več. V izdelovanje stiskalnic me je uvedel naš tovariš Tomaž Bambič iz Čušperka, ki mi je tudi vlil prvo, kar bo rad storil tudi drugim tovarišem proti mali odškodnini. Stiskalnico z lesenim obodom bi naredil najbrž ceneje kot stane moja. 

V  sedanji stiski za denar je na mestu, da si podeželski čebelar napravi kar največ orodja sam. Opozarjati pa moram, da se naj loti dela le oni, ki čuti v sebi primerno sposobnost in nekaj izurjenosti v dotični stroki. Prav tako priporočam, da se ravna točno po tovarniških in obrtniških vzorcih, ki si naj jih prej ogleda ali izposodi pri svojih tovariših. Ravno pri čebelarjih opažam, da krenejo radi na stran-pota in se oddaljujejo od pravilnega čebelarstva ter trpe pri tem občutno škodo.

Satnice s povečanimi celicami sem lani preizkusil in so se obnesle čisto dobro. Če se mi bo pa zahotelo drugih, si bom napravil za 10—20 Din zopet novo stiskalnico za satnike. Toda na to sedaj še zdaleka ne mislim, ker sem z dosedanjimi zelo zadovoljen.

Leta 1927 v aprilski številki Slovenskega čebelarja opisujejo:

   Prvi glasovi o nosemi v Sloveniji so nastali nekako pred desetimi leti. Gospod Kajfež iz Novih Sel, ki si je baš postavil velik vzoren čebelnjak, je začel tožiti o neki novi bolezni, ki je bila našim čebelarjem takrat tudi po imenu še neznana. Na podlagi spisa dr. Zandra je sklepal, da bolezen ni nič drugega nego nosema. Po njegovi izjavi so bili pojavi pri poteku bolezni tako značilni, da ni bilo mogoče misliti na kako drugo bolezen. Pomrlo mu je mnogo panjev, in mlademu čebelarstvu, ki si ga je komaj ustvaril z velikimi žrtvami, je grozila nagla propast. V čebelnjaku pa je nato nastal ogenj. Zgorelo je vse do tal s panji in orodjem vred. Gospod Kajfež potem ni izkušal obnoviti čebelarstva.

Za nas ta primer »noseme« nima nikakega pomena več. Ostal bo za vselej nepojasnjen, ker razen lastnika čebel nihče ni videl obolelih čebel in nihče ni poizkušal končnoveljavno ugotoviti, ali so bile čebele resnično bolne za nosemo. Zato danes nihče trditi ne more, niti da je bila v čebelnjaku g. Kajfeža nosema niti da je ni bilo.

Važno pa je, da omenimo, da leže Nova Sela v neposredni bližini mogočnih jelovih gozdov in da so čebele g. Kajfeža prezimovale tudi na jelkovem medu, ki — kakor znano rad provzroča hudo in dolgotrajno grižavost panjev z mnogimi znaki obolenja za nosemo. Ne smemo pozabiti, da so v Novih Selih, oziroma v bližnji okolici obolele le čebele g. Kajfeža. Znano pa je, da se nosema naglo širi od čebelnjaka do čebelnjaka in iz kraja v kraj. Končno omenjamo še, da je g. K. prepe-ljaval bolne čebele v ajdovo pašo v te-meniško dolino, a se bolezen po tistih krajih ni razpasla. Ali je to mogoče pričakovati od tako zelo kužne bolezni, kakor je nosema?

O nosemi

J. Kajfež — Nova sela.

V predlanski deveti in letošnji drugi številki SČ poziva g. urednik, naj bi čebelarji preskusili zdravilo Neotektin, kako učinkuje proti nosemi. Čim sem čital ta poziv, že sem se domislil nekega znanca na Češkem — v sili je človek iznajdljiv in mu pisal, naj mi pošlje steklenico Neotektina. Prišla je ravno takrat, ko sem zazimljal čebele. Vsakemu osumljencu sem popršil satovje in dodal nekaj zdravila še sladkorni raztopini za zimsko hrano. Spomladi sem dozdevnim bolnikom ponovno napršil satovje s sladkorno vodo in Neotektinom. Od tega časa dalje nisem mogel nikjer več opaziti znakov nosemavosti, da si je to pot v mojem čebelnjaku 4 ali 5 let kruto gospodarila. Da, še več kot kruto gospodarila, kajti pobrala mi je dve tretjini panjev in me tako spravila skoraj ob čebele in veselje. Žali bog ni bil to njen prvi obisk pri meni. Že kot novinec sem moral pred kakimi 50 leti okusiti vso grenkobo čebelarja, ki mu v čebelnjaku gospodari ne le nosemavost, marveč tudi gniloba.

Kakor pravijo strokovna glasila, je bila nosemavost v bivši Jugoslaviji najprej pri meni ugotovljena. Takrat sem se je iznebil že v nekaj letih, le gniloba se je dalj časa v presledkih ponavljala, toda le v posameznih primerih, tako da je včasih kako leto preskočila in se zopet

povrnila. To je trajalo nekako do konca svetovne vojne. Da bi bil križev pot popoln, mi je tri ali štiri leta nato neka hudobna roka zažgala nanovo zgrajen, res lep moderen čebelnjak s 160 družinami. Rešili so le nekaj orodja. Škode sem imel nad 50.000 dinarjev. Požigalec se je zmotil, ni mi vzel veselja do čebelic. Bolj kot to vas utegne zanimati, kako sem zdravil svoje čebele in odganjal to grdo morilko. Kar sem kje čital in menil, da bi bilo lahko tudi koristno, sem storil. Nisem se zbal ne dela ne stroškov, da si nabavim sleherno zahoteno sredstvo. Slednjič sem prišel do zaključka, osobito še po dobri letini, da je dobra paša najboljše

zdravilo za nosemavost. Ker pa na obilnost paše nimamo vpliva, sem posegel po nadomestku paše, t. j. krmljenju; uspeh je bil kmalu viden. Torej ne zdravilo v krmi.

temveč krmilo samo je zdravilni činitelj. O nosemavosti pišejo, da je po značaju dvojna: huda in pohlevna. Moje mnenje se obrača k drugi skupini poznavalcev bolezni, ki pravijo, da so nekatere družine manj odporne, druge bolj. Hudo obolelih družin nisem zdravil nikoli, temveč jih takoj uničil. Kdor ne dela tako, se bo kesal. Zdraviti se izplača le take družine, ki so

šele v začetnem stanju bolezni, n. pr., če čebele pozimi čezmerno šumijo in odletavajo

iz panja navzlic mrazu — že pri -0°C so to delale pri meni — imajo spomladi lahno grižo ter je ob čebelnih dneh nekaj čebel skakalk ali plesalk po tleh pred čebelnjakom.

   Posebno važna je tudi lega čebelnjaka, kar sem ugotovil sam, čim sem prestavil čebelnjak s »soja in prepiha v zatišje. Obrnil sem ga proti jugu, da čebele lahko izletavajo tudi ob manj ugodnem vremenu pozimi. Vem, da se tu ne strinjam z marsikaterim tovarišem, toda to je edino pravilno za enake primere. Če izletavajo čebele, ne da bi se tudi vračale, so to le bolnice, ki se jih želimo iznebiti. Ako naj povem na kratko kaj iz svojih opazovanj, lahko rečem tole: zavezniki noseinatoze so vlaga, prepih, gozdni in strjen med pozimi, griža, druge bolezni, slabiči in pomanjkanje. Nasprotniki nosematoze: dobra paša, dobra zimska hrana, zdrav in odporen rod, čebelnjak v zatišju in na soncu.

   S čim sem prav za prav zatrl nosematozo ne morem povedati, rad pa verjamem, da so kisline hud sovražnik noseme. Svoječasno sem se na moč bal, devati v sladkorno raztopino n. pr. vinsko ali citronovo kislino, ker sem često čital, da je zelo škodljiva. Toda to ni res, nasprotno; dasi je v Neotektinu ocetna kislina, ki jo farmacevti štejejo med ostre kisline, so čebele ob njenem dodatku k zimski hrani prezimile povsem dobro.

  Čital sem še o drugih zdravilih za nosematozo, n. pr. koloidno žveplo in acetilna saharoza. Kako jih danes dobiti? In če bi se mi to posrečilo, ali ne bi bila medtem bolezen že v polnem razmahu? „Takoj je mož," pravi pregovor, kar je pri zdravljen ju bolezni še posebno na mestu. Nagovarjal sem namreč lekarnarje in kemike, da bi napravili tako zdravilo doma, pa zastonj. Morda se bo med nami čebelarji našel kdo, ki bo sestavil kako „acetilsaharozo" ali kako drugo zdravilo in ga dal na razpolago zaradi poizkušnje. Škoda, da nisem kemik! Boj z nosemavostjo se mi je zdel v začetku brezuspešen in neploden. Toda čim dalje se bavim z njo, tem več imam upanja. Kako tudi ne, saj sem prav za prav že dvakrat „zmagal". Nosemavost je nesporno izredno nevarna bolezen. Ni pa njena ost taka, da bi se je ne dalo odrobiti. Nosemavosti je treba stopiti odločno na pot, polovičarstvo ni na mestu. Predvsem je treba poznati prve znake bolezni in se cesto pomuditi pred čebelnjakom ob točnem opazovanju posameznih panjev. Dalje moramo poznati njenoslabo stran — njena ranljiva mesta, kako se ji pride do živega. Potem šele se smerno nadejati, da jo spravimo iz čebelnjaka.

  Znano nam je, da trosi nosemavosti niso bog ve kaj odporni proti toploti. Američani pravijo, da poginejo v 10 minutah pri 56° C, dr. Borchert pa navaja, da niso poginili v 21 urah pri 38° C, pač pa v 28 urah. Iz tega bi se dalo še marsikaj sklepati in marsikaj doseči v konstrukciji praktičnih in cenenih naprav za zatiranje nosemavosti in razkuževanja sumljivega in okuženega orodja, panjev in še posebno satovja. Ni namreč malenkost pretapljati satovje vsaki dve leti, kakor to predpisuje sedanja praksa. Menim, da nosematozo mnogo premalo zasledujemo in preganjamo. Marsikatera naš član nima pojma, da ima okužen čebelnjak. Malo se mi čebele včasih „frišajo" pozimi ali spomladi, mi je pravil tovariš, ki sem ga opozoril na nosemavost. Tako ne sme iti dalje, treba je malo več luči v ta temni kot čebelarstva.**

Opombe uredništva.

* Pri nas so nekateri kraji, kjer je premalo sonca, zlasti pozimi in spomladi. Tam je brez dvoma bolj pravilno, če je čebelnjak obrnjen proti jugu.

** Pri zatiranju bolezni mora sodelovati vse. Čebelarska organizacija daje pobudo, posamezni čebelarji pa morajo podpirati stremljenje strokovnjakov s tem, da vsak v svojem čebelnjaku stori vse, kar more, da ostanejo čebele zdrave oziroma da ozdravijo. SČD je že mnogo storilo za zdravje čebel. Organiziralo je tečaje za bolezenske strokovnjake, priredilo mnogo predavajo o čebeljih boleznih, potrošilo mnogo tisočev dinarjev za zatiranje kuge čebelje zalege, založilo brošuro „Čebelje bolezni" od prof. Verbiča in Jugovo knjigo „Praktični čebelar",kjer dobi ukaželjni čebelar vsa navodila, ki so mu potrebna v borbi z ¡boleznimi. Res pa je, da čebelarji pri zatiranju bolezni mnogo premalo sodelujejo. Dokler ne bo v nas vseh trdna zavest, da je zdravje čebel prvi pogojza uspešno čebelarjenje in da moramo vsi pomagati pri zatiranju bolezni, vsak v svojem okolišu, bodo naši uspehi le krajevnega značaja, ne pa splošnega. Nosemavost je pri nas marsikje že epidemična in mnogo bolj nevarna kot kuga čebelje zalege. Zato naj se nihče ne čudi, če toliko pišemo in govorimo o tej nadlogi. Nekaterim to že preseda, pa jim bo še bolj, ker smo šele v začetku boja s to zahrbtno boleznijo.

Prezimovanje čebel v kleti.

J. K a j f e ž

  Kakih osem let se že bavim s prezimovanjem v kleti in reči moram, da sem z uspehi prav zadovoljen. Vsako leto sem prezimil nekaj panjev v kleti, največkrat je bil vzrok pomanjkanje živeža, Amerikancj in kranjiči, ki niso v glavnem čebelnjaku in niso vedno pod nadzorstvom, kaj lahko v jeseni ostanejo brez dovoljenega živeža; zato hajd v klet ž njimi! Uporabljal sem razne svoje in sosedove kleti, mnogo razločka nisem našel.

  Prijatelju, ki tudi ni imel sladkorja, da bi napital v jeseni, sem svetoval, naj dene panj v klet. Pravil mi je, da je bil popolnoma lahek, in ni imel prav nič upanja, da bi preživel zimo. Kako se je čudil, ko je o sv. Jožefu privlekel svoj zaklad na solnce in je bilo vse živo. Ves nor od veselja mi je prišel povedat to novico več kot 3 km daleč prav nalašč. Imel ga je v kleti, kamor so hodili vsak dan po krompir. Tudi drugi, ki sem jim svetoval prezimljevanje v kleti, so mi poročali o prav povoljnih uspehih. Edino v eni moji kleti so prezimile - Nova Sela. slabo. Na eni strani so često prihajali vozovi, na drugi ljudje. Tik ob kleti je bil vodnjak. Sesalka je menda s svojim rezkim, zvonkim glasom še najbolj čebele vznemirjala. Bilo jih je že mnogo po tleh in dokaj mrtvih na dnu panja. Prezimovanje v kleteh in v prostorih, koder ne zmrzuje, ni menda nič novega za nas Slovence. Vsaj pri nas sem videl, da so nosili v jeseni čebele pod streho, ali v kakšno kaščo, v kleti so jih menda manj spravljali; videl sem to le pri mojem dedu. Del je čebele tja radi pomanjkanja drugega primernega prostora, klet pa je bila prav suha.

Poglavitni stvari za dobro prezimovanje sta mir in enakomerna temperatura. Če ima shramba te dve lastnosti, popolnoma odgovarja zahtevam. .Manjše važnosti je vlaga in višina toplote kleti. Amerikanci celo ljubijo nekoliko vlažne kleti, jaz bi jih ne priporočal, ker satovje rado splesni in panji se uničujejo v vlagi, Osobito, če so limani, se kar razlezejo. Okna naj bodo zaprta in zastrta, da se ne čuti vrenoskih izprememb in da je popolnoma temno. Priporočljivo je vsak teden ob večerih ali slabem, ne mrzlem vremenu, po 10—15 minut zračiti kleti. Kdor bi v kleti vzimljene panje toplo odeval, bi si občutno škodil. Kakršen je bil panj celo poletje, takega odnesimo v klet, kadar zapade prvi sneg ali nastane mrzilo vreme, navadno sredi ali koncem novembra. Dobro je žrela zavarovati pred miši in tudi mišolovke nastaviti po kleti. Ob času, ko čebele prenašamo, jih zamašimo, toda Bog varuj pozabiti odmašiti jih, čim se malo pomirijo. Kadar so čebele v miru, rabijo res zelo zelo malo zraka, toda bolje je preveč zraka kot premalo, osobito v kleti. Imel sem slučaj, da sem v jeseni dal zaprtega kranjiča v klet in sem ga spomladi odnesel zdravega v čebelnjak. Bil je slabič in zraven slabo zbit panj, ravno vsled tega je menda romal v klet. Slabiči in matični oddelki so najbolje spravljeni čez zimo v kleti. Kaj lahko podleže taka mala družinica na prostem roparicam, pticam in velikim vremenskimi zpremembam. Prihranki pri prezimovanju v kleti so tako očitni, da vzbujajo posebno pozornost Jaz sicer nisem (meril) tehtal, ampak sem skoraj vselej le slabiče deval v klet in skoraj vse ohranil pri življenju. Prepričan sem, da mi sicer niti polovica ne bi ostala živa na prostem. Amerikanci in Nemci, ki se bavijo s čebelarstvom intenzivneje, so dognali, da uporabijo še manj, če se jih nakrmi s sladkorjem kot z medom.Tehtanja so dognala, da so bili iz kleti vzeti panji povprečno komaj za 2 in pol kg lažji nego v jeseni in v drugem sluča'u povprečno 3 in pol kg. Panji na prostem so uporabili več nego polovico več, oni na medu v kleti vzimljeni po 1 kg več od onih na sladkorju. Če imajo čebele v kleti mir, je prav malo mrtvic in čebele se čutijo prav dobro, ko pridejo na prosto ter le redko je najti zalego. Le nekako medle so iz kleti prinesene čebele. Treba jim je dati priliko, da se okrepijo, preden začnejo letati. Že ob toplem deževnem dnevu, ali vsaj pozno popoldne, ko več ne letajo, jih prinesemo na določeno mesto. Rado se zgodi, da roparice napadejo tak panj, preden pride k zavesti, kaj se ž njim godi. Saj ni čuda, da se zgodi kaj takega zaspancu, ki je 4—5 mesecev spal v kleti in kar naenkrat zagleda svit solnca in krasoto pomladanske narave. Kdor se ne ustraši prenašanja panjev, osobito če ima male panje, naj poskusi vzimiti v mirne prostore z enakomerno toploto in ne bo se kesal.

IVAN GRAJŠ (1917-1993)

Ivan Grajš se je rodil 12. 9. 1917, umrl pa je v Dolgi vasi pri Kočevju dne 10. 5. 1993. Svojo mladost je preživel  v vasi Novi kot pri Dragi na Kočevskem. Ivan je sodeloval v NOB od začetka leta 1942 pa vse do osvoboditve. Po vojni je opravljal številne vidne dolžnosti v gospodarstvu in državni upravi. Poleg tega, da je bil čebelar je iz njega vrela inovatorska žilica, saj je iz 11 satnega AŽ panja izdelal svoj panj na 28 AŽ satov, katerega je tudi patentiral kot " G " panj in ga predstavil na več predstavitvah. Naj naštejem le nekatere: Cankarjev dom in na tedanji JRT v Beogradu.  Izdeloval jih je v Dolgi vasi in jih prodajal po Sloveniji in Hrvaški. Skice "G" panja kot se tudi imenuje so objavljene v 5. št. SČ iz leta 1984.

Poleg tega  je bil tudi izvrstni raziskovalec, napovedovalec gozdnega medenja.  Po poklicu je bil državni lovec, ki je med drugimi tedanjimi pomembnimi ljudmi gostil tudi maršala Tita. Od leta 1980-1982 je bil tudi predsednik ČD Kočevje, vseskozi je sodeloval v vseh organih Čebelarskega društva. Objavljal je najrazličnejše članke tudi v Slovenskem čebelarju. S svojo živo in pisno besedo je 40 let pritegoval pozornost tudi širše javnosti. Predaval je v mnogih krajih Slovenije, Hrvaške, Bosne in Srbije. Svoje čebele je prevažal s kamionom TAM 5000 , ki ga je sodobno opremil po svojih zamislih v različne kraje v Sloveniji in Hrvaški.

G. Ivan je dobitnik plakete ČD Kočevje, dobitnik reda Antona Janše I, II, in III stopnje ter dobitnik zlate plakete Čebelarske zveze Slovenije. Maja, leta 1993 ga je iz naših vrst iztrgala zahrbtna bolezen.

JURIJ JONKE  (1777 - 1864)

   Za razvoj čebelarstva na Kočevskem ima veliko zaslug tedanji župnik in sodnik Jurij Jonke (1777-1864). Rojen je bil v Gorenje pri Kočevju. Solali se je v Novem mestu, Grazu in Ljubljani. 8. septembra 1803 je bil posvečen za župnika. V Črmošnjicah je služboval od 25. junija 1808 pa do upokojitve 1834. Čebelaril je od mladih nog do pozne starosti. Med drugim je bil tudi član Kranjske kmetijske zadruge, v okviru katere je s konkretnimi predlogi prispeval k pospeševanju čebelarstva. Leta 1836 je izdal praktičen priročnik, ki naj bi pomagal kmetom pri uspešnejšem čebelarjenju. Skupaj je izdal štiri priročnike dva v slovenskem in dva v nemškem jeziku. Jurij Jonke je bil v prvi polovici 19 stol. eden največjih čebelarjev na Dolenjskem, Kočevskem, Koroškem in Goriško- kobariškem področju na katerem teritoriju so se tedaj nahajali in živeli Slovenci. Čebelaril je s 300-500 panji na področju Črmošnjic pod Kočevskim Rogom kjer je služboval od leta 1811. Imel je po več čebelnjakov v katerih je bilo po 50 in več panjev. Njegovi panji so bili še večji od A. Janše. Panj je imel po 65,5 l prostornine. Zanimivost njegovih panjev je bila ta, da so bile stene (debelo obtesani hlodi) z obeh strani zavarovani z debelim apnenim ometom.

   Po Janezu Goličniku 1792, je bil JONKE prvi, ki je začel po dolgem času
spet pisati čebelarsko knjižico o čebelarjenju. Pred njim je bil le
Dajnko, ki je pa pisal prekmurski dialekt in je bila sila nerazumljiva
za Slovence , še bolj in posebno težka za Nemce. Torej Jonke je bil za
Glavarjem drugi človek, ki je bil zapolnil vrzel na čebelarskem področju, da se ni prekinila nit. Po vsej verjetnosti sta se Jonke in PP Glavar poznala.

    Jurij Jonke  je bil  tisti, ki je Napoleonovega maršala ( okoli leta 1805) prosil in prepričal, da ni zravnal Kočevja.

Umrl je zelo ubog in zapuščen od kolegov. Na žalost pa o njem ni veliko podatkov. Pokopan je na pokopališču Novi Tabor pri Črmošnjicah.

Veliko zaslug o zapisih o Juriju Jonkeju gre prof. dr. Andreju Šaleharju, ki je zbral zapise bogate zgodovine o Juriju Jonkeju ter jih s pomočjo sodelavcev zbral v knjigi :

Georg/Jurij Jonke - Črmošnjiški Župnik in kranjski čebelar.      

JOŽE MARINCELJ 1898 - 1970

     Jože Marincelj je bil rojen leta 1898 v vasi Banja loka v Kostelu. Od tu so se preselili v Kočevsko Reko in tam začel leta 1932 čebelariti.

  Bil je poštni uradnik. Pri opravljanju svojega dela se je seznanil z naprednimi čebelarji. Za čebelarjenje sta ga navdušila čebelarja Kajfež Josip iz Novih sel in Bartol iz Kočevske Reke.

  Leta 1942 se je z družino preselil v Kočevje in nadaljeval s čebelarjenjem. Kljub težavam tistega časa (vojna) je vztrajal in obdržal čebele. Bil je razgledan, vesten in napreden čebelar.

  Čebelaril je v različnih panjih od kranjičev exportovcev do dunajčanov in nazadnje v AŽ panjih z največ 30 družinami. Takoj po končani II. Svetovni vojni je bil soustanovitelj Čebelarske podružnice Kočevje in v njej aktivno sodeloval.

  Čebelaril je skoraj štirideset let. Po njegovi smrti je čebelarstvo prevzel sin Ivo, ki čebelari še danes. Tudi Ivo ima že naslednika Matjaža, ki ima svoj čebelnjak v Krkovem v Kostelu.

                                                                                                                Po pripovedovanji sina Iva