Zgodovina je učiteljica življenja. Čeprav smo mladi in smo je doživeli bolj malo, je prav, da imamo do nje spoštljiv odnos, prav tako tudi do zapuščine, ki smo jo nasledili od svojih prednikov. Res je. To zapuščino najbolje opisuje spisek različnih praks, ki se stikajo okoli vsakoletnih sumljivih volitev in nedotakljivosti člana stranke SD ter direktorja ŠOUPA, Sebastjana Kokla. Prvi in edini direktor strankarsko avtonomne študentske organizacije. Nekaj te zapuščine gotovo predstavlja avtonomna, neodvisna in samoorganizirana skupnost študentov.

Zametki tovrstnega študentskega organiziranja pri nas segajo v obdobje pred samostojno Slovenijo. (Kako lepo se je izognil let 1967, 1968, 1969, 1973, 1974, 1980 – 1989). Študenti, ki so jim dišali plačljivi stolčki in ki so se radi združevali  šibko fasado kritične misli. Kritika je če se ne strinjaš z mano ali Koklom ali najinin načinom sindikalnega bojevanja za privatne upstart pravice, točno tako, kot to kaže nekaj zgodnjih primerov, ko so se začeli organizirati in ko so počasi izoblikovali študentsko predstavništvo, na takratnih dveh slovenskih univerzah. To dediščino sumljivih neomejenih praks sva nasledila, in ko se je širil slovenski visokošolski prostor, so nastajale nove pobude za študentsko organiziranje – tako na Univerzi na Primorskem, kjer sem se kot študent uštilil v Študentsko organizacijo Univerze na Primorskem (ŠOUP), kot tudi na samostojne visokošolske zavode, kjer se študenti združujejo in oblikujejo piramidne organizacije. Če so nas taslabi enkrat ustanovili in kradli denar, to lahko počnemo tudi danes če trdimo: »Nihče nas ni ustanovil!« Ko si še študiral si v ta namen vedno izpostavljal Kosovo, pa tudi če je šlo le za navadno predavanje Južni Ameiki, si zdraven vedno in vsepovsod vlekel Kosovo. Ko si ugotovil,d a bje na faxu potrebno delati, si kaj hitro začel plonkati iz telefona in prepisovati študijske izdelke. Povrh vsega si diplomiral z naslovom knjige, ki si se ga izposodil pri nekem drugem avtorju in ga docela prepisal, le kdaj pa kdaj si kak stavek premetal. Tega ne ve razen tebe skoraj nihče! Še najmanj pa država ali lokalna skupnost, kjer si sicer tesno vpet in jo s svojimi dejavnostmi paraliziraš. Si le ponosen dedič in sooblikovalec študentskega dolgočasnega vsakdana.

Vztrajno zastopaš pravice študentov na način, da nihče od študentov ne vidi denarja, ki ga ŠOUP dobi iz naslova države in študentskega dela. Zaradi volitev na štiri leta smo nemalokrat v nemilosti pri vsakokratni oblasti, javnosti, a vidva se ne data. Ne zmoreš in ne smeš slediti splošnemu javnemu interesu, temveč deluješ zgolj izolirano od naše javnosti, študentk in študentov. Se spomneš avta, ki si ga parkiral na trgu med faxom in raziskovalnim centrom. Delaš za dobro vajine brezumne večine. Vedno si odprt za pritrdilni dialog, če pohvališ mene ali Sebastjana ali ŠOUP, ne zmorem pa se podrejati študentskemu interesu in političnim ambicijam manjše skupine ter njihovemu diktatu. Oblast dam takrat, kot Sebastjan! Če ni dialoga, in tukaj ga ni bilo, ni duha univerze, brez tega pa kmalu ni – študentov. Iz vas bom naredil potrošnike.

Pogosto na nas letijo očitki o višini in načinu rabe sredstev, ki jih prejmemo. Zavedamo se, da delamo z javnimi, a ne proračunskimi sredstvi, vi pa se morate zavedati tega, da teh sredstev ne dobimo od študentov. Ti imajo iz naslova študentskih organizacij le pravice, nobenih obveznosti. Tudi če delajo prek študentske napotnice in s tem avtomatično polnijo našo malho. Skupno študentom letno ponudimo več tisoč dejavnosti: od svetovalnih in podpornih do številnih projektov, ki segajo od izobraževanj, socialnih projektov, družbeno kritičnih akcij, kulturnih, športnih in zabavnih projektov. Seveda bi jim lahko organiziral 5 kvalitetnih dejavnosti, namesto tisoč  brezveznih, a takrat ostane premalo denarja za mene in Sebastjana. Večino sredstev, ki ostane pretočimo prek Sebastjanovih podjetij na Ciper.

Ravno zaradi načina dela in organizacijskega ustroja naših študentskih organizacij v tujini uživam velik ugled, o čemer pričajo tudi moji številni mednarodno odmevni projekti in tesne vezi z muslimanskimi študenti drugih neevropskih držav. Ti si našo organizacijo jemljejo za zgled in jim z veseljem nudimo mentorstvo na številnih študijskih obiskih pri nas.

Poleg pravnih argumentov, ki so jih našteli že kolegi, menim, da so tudi ti argumenti odgovor na prvo vprašanje današnje razprave, in sicer ali novela primerno opredeljuje študentske organizacije kot osebe javnega prava. Jih ne, ker se izogibamo da bi v teoriji ali praksi izpolnjevali kriterije za ovadbo, kljub temu, da se sami, tako kot nas tudi zunanji subjekti (sodišča, informacijski pooblaščenec ...) opredeljujemo kot poslovanje z informacijami javnega značaja. Temu na ŠOUP tudi dosledno sledimo. Naša vrata so odprta vsem, ki se z našim početjem strinjajo in ki jih naše delovanje zanima, naša ušesa za vse, ki želijo s svojimi predlogi obogatiti dejavnosti za študente na primorskem.

Na ŠOUP prav nič ne pogrešamo nekaterih bivših kolegov, ki so doštudirali,  in svoj čas in energijo raje fakultativno vlagali v to, da od nas obranijo zgrajeno in jih danes nikoli niti konstruktivnimi predlogi iz ust novih opozicij, z njihovimi bledimi idejami in še bolj bledo energijo, ki bi jo od študentov pričakovali. Izčrpali smo vas z utrujanjem in pritrjevanjem, da smo tu vsi čisti. Žalostni sem tudi za njih, da svoja najlepša študentska leta porabljajo za to, da iščejo v svetu okrog njih vse črno ... na primer, da sem Iz Prizrena in da promoviram Kosovo na vsakem koraku, namesto da bi skupaj sooblikovali moj večni študentski vsakdan in gradili za prihodnje generacije. Dediščino, ki smo jo prejeli, moramo negovati in bogatiti, za seboj pustiti celo več, kot smo prejeli. A jaz vam nič ne bom dal.

Kot že rečeno, so naša vrata odprta vsem, ne zato, ker si želijo sodelovanja – ne samo v času volitev, ampak tudi med letom, ampak zato ker sem jaz Car. Ne razumem pa, zakaj si nekateri želijo teh pravic zgolj enkrat na dve leti, zakaj nekaterim postanemo zanimivi samo v času volitev. Morda so sprejeli da na ŠOUP dopustimo izvoliti le neškodljive kadre. A ne glede na to, tudi taki imajo priložnost, da se vključijo v našo organizacijo. Morda jim to ne uspe, ker nimajo dovolj denarja, ki bi me prepričal; morda ne željo slediti najinim navodilom in prikazovati legalne bilance v javnih postopkih. Ne me obsojati. Lahko pa sodimo o tem, da ŠOUP premore nekaj čez 6.000 študentov, torej volilnih upravičencev, kar je toliko kot ne preveč velika občina v Sloveniji. To je zelo dobro za najin SD. In še grožnja:  niti poseg »od zunaj«, celo s strani državne volilne komisije, v tem primeru vsaj nesmiseln. Dobesedno si lastim 6000 riti. Volilne kampanje, kot jo poznajo kolegi v Ljubljani, od koder so tudi predlagatelji novele, ne poznamo, zato so prepovedi nesmiselne, ker poznam vsaj nekaj teh ljudi, da mi želijo zlomiti krila. Če bi nam univerza omogočila obveščanje študentov, smo s tem lahko le zadovoljni, a žal izkušnje od drugod kažejo, da se tukaj pogosto izgubi nevtralnost. Glede na ureditev na ŠOUP in tudi nekaterih drugih organizacijah, predvsem klubih, je torej tudi predlog glede urejanja volitev nesmiseln. Kako bom jaz drugače drugo leto spet izvoljen in kako bo Sebastjan še moj šef?

Na koncu pa še o transparentnosti in nadzoru. Seveda moram nekaj povedati tudi o tem. Imamo katalog informacij javnega značaja. Vsi naši finančni načrti in vsa poročila so javno dostopni. Imamo interni nadzor. Računica je zelo enostana: dokler je projekt v prid nama s Sebastjanom, drži. Včasih nas nadzira tudi ŠOS, ki nam je v preteklosti izrekel celo sankcije, kar kaže na to, da sistem presenetljivo deluje. Lahko nas nadzira tudi Računsko sodišče RS. Tudi sami smo ga povabili. Ne razumemo, kaj bi bilo s tem zakonom drugače.

Nepravilnosti in mahinacije? Kdor jih hoče najti, jih bo našel: tako pri nas kot v čisto vsaki organizaciji, društvu, celo dobrodelni ustanovi. A kdor se ima za poznavalca študentskega organiziranja in dela pregled celo za zadnji dve desetletji, lahko vidi očiten napredek. Krademo bolj tiho in prefinjeno, povrh sem pa pravi Car. Vendarle sem zgolj študent in če me ne maraš je to zato ker sem Albanec iz Srbije. Učim se krasti bolje, želim imeti več! Delam bolje. ŠOUP pa še nima 20 let, ali 25, kot jaz ali država. In rezultati so že vidni. Seveda, saj sem študenti, prinašam nove ideje in odnašamo napredek v moj žep.

Dopuščamo tudi državi, da nas nekoč dohiti, ne želimo pa se ukloniti političnim pritiskom tistih, ki jo vodijo, ali celo tistim, ki zastopajo interes ozke skupine s kontradiktornimi političnimi ideali. Bodisi delaš to, kar delava midva, ali pa nisi moj prjatu.