Pa da ne bo pomote. Moja kritična ost tu ni oprta v način razprave, kajti tudi v navzven najbolje vzgojenih družinah se (lahko) zgodijo hude zlorabe. Moja kritika se napaja iz vsebine. Namreč, če in ko oblasti dopustimo, da v javnem prostoru razpravlja, tako da v bistvu ne razpravlja, temveč v post-modernističnem duhu forsira nesmisel s posiljenimi kmetavzarskimi pojmi, tedaj smo izgubili temeljno orodje in orožje demokracije.

Demokracija se, tako smo vsaj mislili, napaja iz argumentirane javne razprave in jo obenem poganja, v njej, če ostanemo zvesti razsvetljenskemu racionalizmu, naj zmaga tisti, ki je boljši, ki je prepričljivejši. Tisti, ki je najprepričljivejši, ima tudi prav in zato uživa legitimnost, demokratično zaupanje pri svojih odločitvah, ki jih ljudstvo, ker jih šteje za prepričljive, prav tako ponotranji in v sržu demokratičnega bistva posvoji. Tedaj, in šele tedaj, lahko rečemo, da ljudstvo vlada samo sebi in da v neki skupnosti obstaja demokracija.

Kjer tega ni, ni demokracije. Namesto nje imamo lahko totalitarizem. Toda to ni Slovenija. Lahko imamo avtoritarizem, pa tudi to ni Slovenija. Lahko pa imamo brezmiselni, brezintegritetni, argumentativno ne le prazen, ampak naravnost bizaren oblastni sistem, v katerem, ne vem po kakšni logiki, prosperirajo oni, ki znajo in zmorejo manj. In ko jim še tega zmanjka: smo pri krofih in klobasah.

(več ...)