Na Slovenskem ima čebelarstvo bogato tradicijo, ki se že več stoletij prenaša iz roda v rod. Že v 18 stoletju sta naša tedanja čebelarska strokovnjaka Anton Janša in Peter Pavel Glavar dvignila sloves našega čebelarstva v vsem evropskem prostoru. V tem času je bil med zelo cenjeno sladilo. Čebelji roji in vosek pa so predstavljali pomembno gospodarsko dejavnost.

V tem obdobju se je med čebelarji pojavila potreba po organiziranosti in skupnem delovanju. Leta 1873 je bilo ustanovljeno Kranjsko čebelarsko društvo za umno čebelarstvo, katerega predsednik je postal E. Rothschütz Istega leta je začela izhajati revija Slovenska čebela (izhajala do 1882), vzporedno pa tudi njena nemška inačica Krainer Biene (izhajala do konca 1775). Leta 1875 se je društvo preimenovalo v Slovensko društvo za umno čebelarstvo, vendar je leta 1882 prenehalo delovati. Naslednje leto je bilo ustanovljeno Čebelarsko in sadjarsko društvo za Kranjsko na Jesenicah, ki je začelo izdajati list Slovenski čebelar in sadjerejec. Oba sta ugasnila leta 1889. Novo obdobje se začne z letom 1898, ko je bilo ustanovljeno Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. Izdajati je začelo glasilo Slovenski čebelar, ki izhaja še danes. V tej organiziranosti čebelarjev so sodelovali tudi metliški čebelarji. V reviji Slovenski čebelar, v letniku 1898 v prvi številki, na drugi strani v Imeniku udov Slovenskega čebelarskega društva za leto 1898, se tako iz metlišega sodnega okraja omenja Frana Zupančiča, učitelja na Radovici.

Prvi pisni dokument o poizkusu organiziranja čebelarjev na območju tedanjega metliškega sodnega okraja predstavlja zapis v Slovenskem čebelarju iz leta 1907. Po tem zapisu je bil za 1. september 1907 sklican v Metliki ustanovni čebelarski shod s predavanjem nadučitelja g. Antona Likozarja. Iz kasnejših zapisov je razvidno, da ta čebelarski ustanovni shod ni uspel.

Drugi pisni dokument je zapis v Slovenskem čebelarju iz leta 1908, ki dokazuje, da je Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Korošo in Primorsko v Metliki postavila opazovalno postajo. Bila je ena od šestih delujočihna območju Kranjske. Vodil jo je nadučitelj v Metliki g. Konrad Barle, ki je ob tej priliki napisal prvo slikovito poročilo o stanju čebelarstva v naših krajih.

Že 11. leto izhaja »Slovenski Čebelar", a niti enkrat nismo čitali najmanjšega poročila o belokranjskih čebelcah. Kaj je pač temu krivo? Belokranjski čebelarji smo spali, in šele vrlo čebelarsko društvo nas je zbudilo, ko nam je ustanovilo opazovalnico. Hvala srčna za trud! Za danes le toliko: Belokranjci so skoraj popolnoma opustili čebelarstvo. Čebelnjaki stoje prazni, napol podrti, V vsej Belokrajini ne najdeš čebelarja, ki bi čebelaril s premakljivim delom; sami starokopitneži. Jubilejno leto bodi naše vstajenje? Požuriti se hočemo, da bodemo kmalu za vami, napredni čebelarji, in v to pomozi Bog in sv. Ambrož.

Tretji najpomembnejši pisni dokument pa je zapis v Slovenskem čebelarju iz leta 1913, ki dokazuje, da je bila čebelarska podružnica za sodni okraj Metlika ustanovljena 5. julija leta 1912. Tega leta je metliško društvo štelo 28 članov, imelo svojo čebelarsko opazovalnico in bilo eno od 23 društev, ki so bile ustanovljene do tega leta na območju današnje Slovenije.

Do začetka I. svetovne vojne so metliški čebelarji gojili čebele v slamnatih koših in v lesenih zabojih – kranjičih. Zaradi tega je g. Barle v metliške čebelnjake poskušal počasi uvajati AŽ panje, ki so bili tisti čas najnaprednejši tipi panjev.

3. decembra 1922 je čebelarsko društvo ob svoji 10 letnici priredilo čebelarsko veselico in bivšemu društvenemu predsedniku Konradu Barletuizročilo častno diplomo. Upravni odbor društva so v tem letu sestavljali: predsednik Ferdo Kobal; tajnik Ferdo Habjan; blagajnik Zdravko Novak; odbornika: dr. Ivan Širko, Ivan Guštin. Po tem letu pa se delo čebelarskega društva Metlika pogrezne spet v sladko spanje in š;ele zapisi v »Slovenskem čebelarju« iz leta 1935 pa dokazujejo, da je tedaj g. Konrad Barle ponovno zbral čebelarje iz metliškega okoliša in obnovil delovanje društva. Prav leto 1935 pa je dolga leta veljaloza »rojstni dan« čebelarskega društva Metlika. Tega leta je podružnica v Metliki štela 14 članov, v letu 1936 pa že 26.

Da so naši čebelarji začeli z resnim delom in da so vedeli, da je potrebno ljudi prosvetliti, priča zapis o dvodnevnem čebelarskem tečaju v Metliki v Slovenskem čebelarju avgusta 1937.

Gonilna moč v društvu so bili gospodje Barle, Zajc, Križan in Zalar ter čebelnjak na šolskem vrtu, katerega se bodo radi spomnili stari Metličani. Danes je na njegovem mestu žal parkirišče.

Metliški čebelarji so bili aktivni tudi med drugo svetovno vojno. Po pisnih virih iz Slovenskega čebelarja je bil spomladi leta 1944 sklican zbor belokranjskih čebelarjev. Na tem zboru je bil sprejet pravilnik o zaščiti čebelarstva in oddaji medu. Čebelarji so se obvezali, da bodo oddali za potrebe NOV približno polovico svojega pridelka. Po podatkih je belokranjsko čebelarstvo žrtvovalo za NOV okoli 20 ton medu. S tem izrednim prispevkom so si tedanji belokranjski čebelarji postavili veličasten spomenik, ki naj bo zgled prihodnjim rodovom.

Po letu 1945 so bili metliški čebelarji organizacijsko vključeni v tedanje okrajno čebelarsko društvo v Črnomlju, kot samostojna čebelarska družina. Da se je v povojnih časih čebelarstvu »črno« pisalo pove dejstvo, da je bilo pred vojno v Beli krajini več kot 4000 AŽ panjev, v letu 1966 pa samo 2867 .

O aktivnem organiziranem delu metliškega društva v povojnih letih ne najdemopisnih virov. Prvopovojno dokazilo o aktivnosti metliškega čebelarskega društva je napisano v Slovenskem čebelarju iz leta 1969, ko je bilo organizirano predavanje v Metliki.

V letih po vojni je čebelarja Križana iz Svržakov, kot predsednika družine, nasledil gospod Marko Štefanič, napreden gospodar iz Križevske vasi. V tem času so bili med ljudmi kot napredni gospodarji in čebelarji zelo znani Anton Kočevar iz Lokvice, ki je imel do 80 panjev, AŽ panje pa je izdeloval sam, saj je bil po poklicu mizar, Anton Rajk iz Bojanje vasi, ki je izdeloval satnice. Slavko Božič iz Jurovskega Broda, ki je bil več let blagajnik podružnice in eden prvih prevažalcev, Jože Nemanič, mlinar iz Želebeja, Janez Vajda iz Vidošičev - po domače Bregarjev, Anton Oberman iz Metlike, ki je bil za tiste čase največji prevažalec, Jože Slanc iz Berčic s svojim vzornim čebelarstvom in drugi. Med čebelarskimi vrstami pa najdemo tudi Martino Vajda, kot edino čebelarko nežnejšega spola.

Naslednji predsednik družine je bil Pavle Starc, ki ga ljudje poznamo kot velikega ljubitelja narave, saj je bil lovec in čebelar. Poznamo ga tudi kot električarja: ki je napeljal električni tok v mnoge domove v metliški občini. Za kratek čas ga je nasledil Jože Matekovič iz Metlike.

Naši čebelarji so takrat svoje čebele prevažali na kostanj v Lipnik in Gričev na Hrvaško, na ajdo v Rosalnice in na Krško polje ter na reso v Liko. Medenje na jelki pa je bilo zanimivo na območju Kočevskega Roga.
Ob delu s čebelami, kot: pobiranje rojev, točenje medu, priprave na prezimovanje čebel, obdobje mirovanja čebel, spomladanski izleti čebel iz panjev, srečanja čebelarjev, razna predavanja, izleti in podobno,so bila zelo pomembna opravila za prihodnji razvoj in napredek v čebelarstvu.

Po sprejetju Zakona o društvih leta 1974 je društvo pristopilo k registraciji čebelarskega društva Metlika. Izpeljali so vse potrebne postopke od iniciativnega odbora, ki je pripravil vse potrebne dokumente za registracijo društva Metlika.

Ustanovni člani društva so bili:
Vajda Maksimiljan – Metlika
Starc Pavle – Metlika
Štefanič Janez – Radoviči
Govednik Jože – Slamna vas
Ogulin Anton – Bočka
Kozjan Milan – Želebej
Nemanič Janez – Vidošiči
Matekovič Jože – Metlika
Vraničar Stanko – Čurile
Nemanič Jože - Božakovo

Statut društva, ustanovne člane društva, sklep občnega zbora o ustanovitvi društva in predloga Oddelku za notranje zadeve za odobritev ustanovitve Čebelarskega društva Metlika. Izglasovan je bil novi predsednik društva g Masimiljan Vajda, ki je predsedoval društvu do leta 1990.

Po ustanovitvi čebelarskega društvaje društvo nadaljevalo z nekaterimi aktivnostmi, ki so bile že v preteklosti, predvsem pa so velik poudarek dajali izobraževanju čebelarjev, vključevanju čebelarjev v čebelarsko društvo z obveznim naročanjem Slovenskega čebelarja. Pričeli smo s sajenjem in sejanjem medovitih rastlin ( akacija, japonska safora, ajda in podobno). Vsako leto je društvo organiziralo obisk strokovnih predavanj, ki so bila v Ljubljani (Gospodarsko razstavišče, Ljubljana-Polje in sedaj nadaljevanje na Celjskem sejmu).

V društvu smo čutili potrebo tudi po večjem sodelovanju z ostalimi društvi v Beli krajini in sosednji Hrvaški, zato smo dali iniciativo za srečanje čebelarskih druš;tev širše regije, z namenom boljšega sodelovanja na področju čebelarstva, izkoriščanja čebeljih paš, prodaje čebeljih proizvodov, varnosti prevaževalcev čebel pred vandalizmom, strokovnimi predavanji itd. Takih srečanj je bilo več. Zadeve s tega področja so se pričele ugodno razreševati, vendar je kasneje prišlo do razpada Jugoslavije in s tem so vse te dobre zamisli na žalost propadle.

Posamezni čebelarji, ki so bili strokovno usposobljeni, so pričeli tudi s proizvodnjo, ob pridelavi medu, še z drugimi čebeljimi proizvodi. Pridelava cvetnega prahu, propolisa, matičnega mlečka, čebeljega strupa in vzrejo matic za lastne potrebe in prodajo.

Veliko naših naprednih čebelarjev je sodelovalo z vrhunskimi strokovnjaki, kot so: dr. Rihar, dr. Poklukar, prof. Senegačnik, Martelanc, mag. Javornik, dr. Gregorc, dr. Božič, dr. Starc in drugi.

Člani našega društva so bili v tem času vedno pripravljeni sodelovati v organih čebelarske zveze. V času mandata predsednika CZ Slovenije g. Švare je bil član UO en mandat Maksimiljan Vajda. Bil je tudi član komisije za vzrejo matic in član UO Medeksa, kot edine organizacije, ki je odkupovala med.

V mandatu predsednika Maksimiljana Vajde je društvo vsako leto za zimsko krmljenje čebel organiziralo nakup sladkorja, ki smo ga prevzeli v luki Koper. Organizirali smo skupinsko kuhanje voščin in za te potrebe kupili vso opremo. Pri Marku Štefanič iz Križevske vasi, ki je bil večletni predsednik čebelarske družine Metlika, smo organizirali izdelavo sladkorne pogače, ki je bila takrat novost v čebelarstvu.