Leta 1994 sem hodila v 2. letnik aranžerske šole, kjer me je učil Jiri Kočica (ak. kipar). On in Žiga Okorn (ak. slikar) sta se (mislim, da ravno tistega leta) spomnila Dejavnic. Pisana druščina se nas je takrat zbrala, Dejavničarjev od vsepovsod, ne le dijakov. Poleg Jirija in Žige, sta vseskozi bila močno prisotna tudi še Vesna Krmelj (um. zgod.) in Janko Rožič (arhitekt). Dejavnice so bile zasnovane kot nekakšna povezovanja (na neko temo, tehniko, to in ono) o umetnosti in predvsem smo bili aktivni – veliko smo risali in pridobivaali znanja in izkušnje mentorjev. 

Kmalu so v igro prišli novi prostori. Metelkova 9. Nasproti 6-ke, kjer imajo sedež NSK (kar se mi je tedaj zdelo ful fino). Napol podrta stavba v sklopu bivše vojašnice prejšnje in še predprejšnje države.. kamor so se vselili umetniki in si v zaporniških celicah uredili ateljeje. oz. vsak je eno celico na svoj način spremenil v nekakšno bivalno enoto. Zgradbo so poimenovali Sestava, sedaj pa je sedaj že nekaj časa prenovljena v mladinski hostel Celica.

Dejavničarji smo se srečevali v Srečišču vsaj 1x tedensko, sama vem, da sem komaj čakala te ure. Pozimi in poleti, več intenzivnih let. Vstop v Dejavnice mi je omogočil razmišljanje, odprl nove poglede, učenje, uvid. Neizmerna šola za življenje!

Hodili smo na razstave drugam, hodili so na razstave k nam. :) Dejavnice smo širši javnosti razstavili vsaj dvakrat (1997 ob evropskem mesecu kulture in 1999). Spomnim se akcije Robbov vodnjak, Dan zemlje, prenove vrta in del v notranjosti, pa neštetih razstav ... 

Po prenovi smo v določeni meri izgubili prostore srečevanja kot smo jih poznali takrat, in tudi naše poti so se kasneje počasi razšle, a vedno ko pridem na kak koncert, razstavo ali lit. večer ipd., se počutim doma. In tega občutka ne zamenjam. Rada imam Celico, z najlepšimi občutki se spominjam časov, ko sem se počutila del nje in nekako mi bo vedno ljuba. Dejavnice so pustile pečat za vse življenje. Všeč mi je celotna miselnost vsega in borila se bom, če bo treba za tisto kar je prav. Celica ni naprodaj.

** Zanimivost k sliki:

Nekajkrat smo gostili v Žigovem ateljeju pri Cukrarni, pa se spomnim, ko nas je nekaj »učencev« dejavničarjev risalo celopostavni kip v naravni velikosti (A. Gorše) in ker ni bilo v prvo končano, smo prišli večkrat. Enkrat pa je tam potekal nek sestanek, a nam je Žiga vsem namignil, naj kar začnemo... vse normalno. Dokler ne pristopi do mene gospod, ki mi reče češ kaj da si dovolim, kar risat po (je mislil da Žigatovi) sliki... Sploh ni verjel, da je slika moja, to delajo na akademiji že dosti bolj izkušeni od mene, neke »mladičke« iz srednje. To mi je bil kompliment!