Naslov članka: Magna Carta Libertatum

Poslano v objavo na:  DELO

Poslano medijem v objavo dne:  24. avgust 2017 
Avtor prispevka:         

Andrej Čufer uni. dipl. inž. arhitekt MBA

Tip pripombe:
Neposredno nasprotno mnenje

Datum objave na Cenzura.si:  01. september 2017 ob 22.06 uri

Dovolili bomo zgraditi industrijsko cono ob letališču Maribor. Ksenje ko nam zmanjka plodne zemlje za samo oskrbo, ki nam iz leta v leto bolj šepa bomo kupovali hrano v tujini.


Možnosti nakupa iz uvoza je veliko: belgijska, holandska, danska jajca zastrupljena, belgijsko meso zastrupljeno z odpadnimi olji v krmi, soja in koruza iz prostranih polj, ki so nadomestila tropski gozd…
Tudi mi sodelujemo pri krčenju tropskih gozdov ne več aktivno z žago in afriško izpostavo Slovenijalesa, ampak kupujemo sojo in koruzo iz Brazilije, ker na primer naša največja prašičja farma v Ihanu ni imela nima niti enega kvadratnega metra lastnih površin za pridelavo hrane za osemdeset tisoč pujskov letno, zato je že zaprla vrata.


Tudi z domačimi gozdovi je vse slabše vsaj, kar se tiče gob in smreke. Smreka je bil umetno naseljena v naše gozdove kot komercialni les. Če bo tako malo padavin in bojo le te tako slabo razdeljene preko leta bo lubadar pohrustal vse smrekov gozd v naslednjih desetih letih. Novoletne smrekice pa že danes ne znamo sami vzgojit in raje kupujemo tiste bolj košate iz uvoza pri velikih trgovcih.
Erozija bo storila svoje in kmalu bomo gledali gole hribe kot so nekateri Hrvaški otoki, ki jih oblikujejo požari in burja.


Vrnimo se nazaj k Magni lepo in prav je, da dobimo nova delava mesta s tem se strinjamo vsi razen delomrznežev in lenuhov. Kje in kakšne posledice imajo ta delavna mesta pa je že drugo vprašanje.
Vsi govorijo o super delavnih mestih v avtomatskih lakirnicah. Kaj za vraga bojo delali ljudje v popolnoma avtomatizirani robotizirani lakirnici. Recimo da bojo čistili robote. Sprašujem se kako poteka delo v moderni lakirnici. To ni samo barva, moderne karoserije so tudi kemično zaščitene tako aluminijaste kot železne. Torej gre za velike kopeli in bazene v katere se potaplja karoserije. Potem bi sklepal, da govorimo o veliki glavani ali bolj strokovno kataforezi in je le zadnja faza lakiranje mar ne. No galvani in kemiji ni bilo govora nikoli v medijih.


No tudi kemija in odpadki so obvladljivi in vse je mogoče, »varno« odpeljati na sežig zopet in spet v Avstrijo, če jih ne bo Kemis jih bo pa Zaubermacher.
Skrbi me logistika, da nevarne odpadke ne bi najprej peljal v Vrhniko kopičit, pardon skladiščit in šele potem na Dunaj na sežig.


Ker me še bolj skrbi je poštenost in dobre namere.


V življenju sem si ogledal že kar veliko število tovarn v Evropi in Ameriki med njimi tudi številne tovarne avtomobilov in celo letal, kjer nas je sprejel v Boeingu sam Joe Sutter. Lahko naredijo lakirnico v Hočah a nihče me ne bo prepričal, da je racionalno v Gracu s prešami preoblikovati pločevino in jo z roboti zvariti in prepeljati na kemično obdelavo in barvanje v Maribor. Preprosto zato, ker je to preveč voluminozno in na tovornjak spravijo le nekaj vozil in še ta na posebnih nosilcih, ker pač kot taka kot surova školjka še ne bo imela podvozja.   Potem pa bojo vse perfektno kemično galvanizirali, prebarvali in brez ene same praske odpeljali nazaj v Gradec na montažo, mar ne.
Zavedat se moramo da en tovornjak s prikolico lahko prepelje običajno 6-8 sestavljenih vozil na odprtih prikolicah. Tak prevoz na odprtem tovornjaku pa za »svežo« školjko iz nezaščitene pločevine ni primeren način vožnje. Pa recimo da se pelje na posebej prirejenih tovornjakih 10 manjših avtomobilov in da je proizvodnja nekje 200.000 avtomobilov letno, kot je dosegal nekdaj Revoz.
Da tovarna obratuje letno 250 dni bi moralo med Mariborom in Gradcem prepeljati vsaj 80 tovornjakov v vsako smer.


Da je razdalja med tovarnami 75km in strošek prevoza na km 1€ je dodaten strošek prevozov, nekje vsaj tri do pet milijonov odvisno od velikosti izdelka in logistike. To pomeni, da bojo toliko slabše plačani zopet naši delavci, ker v ceni izdelka se ta dodaten strošek ne sme poznati. Ali pa bojo že zelo kmalu pričeli graditi drugo in tretjo etapo in bomo dobili celo tovarno avtomobilov, kot jo imamo v Novem mestu.
Nič narobe samo bodimo odkriti in razmišljajmo, kje bomo sadili koruzo in krompir, ko bomo tako lahkomiselno razdelili vse obdelovalne površine.
Prepričan sem, da je še kar nekaj dobrih lokaciji, ki so bolj primerne. Z druge strani pa je dobro, da se enkrat gradi industrijski objekt dovolj daleč, od prvih naselji, kar pri nas ni običaj.
Zanima me kako bi se z ministroma za gospodarstvo in kmetijstvo dogovoril investitor, ki bi želel podpreti domače znanje in bi na osnovi slovenskih patentov pripravljen financirati tovarno  razgradnje elektronskih odpadkov, ki jih vsak Evropejec proizvede že skoraj petindvajset kilogramov na leto in le ti končajo v oceanih ali v državah tretjega sveta. Tehnologija neškodljivega raztapljanja platine in zlata je skrajno obetavna in bi pripomogla k razgradnji elektronskih odpadkov na varen način v vsej Evropi.


Pri nas imamo samo zbiralce industrijskih odpadkov ne pa predelovalce, kar so pokazali nedavni požari. Če bi bila utečena predelava in ponovna uporaba ne bi bile tako velike količine nakopičenega materiala, ki je zgorel. Taki materiali se ne »skladiščijo« ampak se morajo po predelavi ponovno uporabiti ali pa ustrezno na varen način uničit.


O drugem tiru ne more odločati društvo upokojencev na čelu s g. Sušnikom z vsem spoštovanjem do starejših, bolje bi bilo povprašat v vrtcu, ker jim je trenutna vlada sprejela zakon, ki jim nalaga še 45 let plačevali mastne odhodke za tri do štirikrat predrag projekt drugi tir, ki ga je mogoče zgraditi kot dvotirni tir ceneje in vsaj dva do trikrat hitreje.


Čas bi bil, da bi v Sloveniji dobili strokovno in močno zeleno stranko, ki bi bila kazalec na tehtnici med rdečo in črno in bi namesto ministra Erjavca odločala o usodi naših koalicij.
Minister Erjavec ni znal postaviti smetnjakov, ni znal držati jezika za mejo in ni znal postaviti pralnega stroja na skupen hodnik, zato ni primeren, da bi odločal o slovenski meji, kaj šele o koalicijah.

Meja je pomembna a bolj nevarne so planike v naših glavah.


Andrej Čufer uni. dipl. inž. arhitekt MBA