Dnevnikovo decembrsko razkritje je zdaj uradno: za okolje in zdravje ljudi v Celju ni nevarna le stara, ampak morda še bolj nova cinkarna. Kljub vrtoglavim koncentracijam težkih kovin ukrepov še ni pričakovati prav kmalu.

Za okolje in zdravje ljudi v Celju ni nevarna le stara, ampak tudi nova cinkarna. (Foto: Mojca Grušovnik)

Podrobni rezultati skrbnega okoljskega pregleda Cinkarne Celje, ki so nam jih na ministrstvu za okolje in prostor posredovali šele na zahtevo informacijskega pooblaščenca, potrjujejo lanskoletno Dnevnikovo razkritje. Za okolje in zdravje ljudi v Celju ni nevarna le stara, ampak tudi nova cinkarna, kaže okoljsko poročilo poljskega podjetja Environ, ki ga je v sklopu prodajnega postopka lani naročila Cinkarna Celje.

Še več. Vsebnosti težkih kovin v tleh in vodah na območju novega obrata v Celju so tako vrtoglavo visoke, kot niso bile izmerjene niti na lokaciji stare cinkarne, opozarja dolgoletni raziskovalec problematike, ki pa ni želel biti imenovan prav zato, ker Environovi študiji kar ne more verjeti. Vsebnosti nekaterih težkih kovin v tleh so višje od tistih v njihovih komercialnih rudah, pojasnjuje.

Onesnaženje presega vse meje

Da je res tako, pritrjuje dr. Gorazd Žibret z Geološkega zavoda Slovenije, ki pa o resničnosti raziskave kljub temu ne dvomi. »Dejstvo je, da so pred stotimi leti kopali rude z bistveno višjo vsebnostjo koristne snovi kot danes. Današnja cinkova ruda, ki se komercialno uporablja za predelavo, vsebuje tipično okoli deset odstotkov cinka ali celo manj. Najvišja izmerjena vsebnost v raziskavi znaša 18 odstotkov. Po današnjih standardih gre torej za kakovostno cinkovo rudo, ki pa je bila pred stotimi leti morda odpadek, ki se ga zaradi obilice visokokakovostne rude ni splačalo ponovno predelovati.«

Analize podjetja Environ na štirih različnih lokacijah Cinkarne Celje (na območju obstoječih obratov v Celju in Mozirju ter odlagališč Buklovžlak in Za travnikom) so daleč najvišje koncentracije strupenih snovi presenetljivo odkrile na območju nove cinkarne v Kidričevi ulici v Celju. Rezultati meritev so nekajkrat presegli tako kritične vrednosti, ki jih za težke kovine v tleh določa slovenska zakonodaja, kot tudi intervencijske vrednosti, ki jih uporablja Nizozemska. Te so po pojasnilih Environa vključili v analizo, ker se ta merila v Evropi redno uporabljajo za ocenjevanje kakovosti tal in podtalnice, pri čemer po njih radi posegajo zlasti tuji vlagatelji pri ocenjevanju območij v srednjeevropskih in vzhodnoevropskih državah.

Z intervencijskimi vrednostmi je Nizozemska določila koncentracije škodljivih snovi, ki resno ogrožajo lastnosti tal, ki bi sicer morala omogočati življenje ljudi, rastlin in živali. Kritične vrednosti v slovenskih predpisih so postavljene pri koncentracijah, pri katerih škodljive snovi pomenijo tveganje za vso populacijo oziroma okolje, tla pa niso več primerna niti za pridelavo hrane niti za zadrževanje in čiščenje vode.

Še vedno polno neznank

Močna onesnaženost Celjske kotline je predvsem posledica delovanja in nenadzorovanega odlaganja proizvodnih odpadkov cinkarne v preteklosti. »Takratne tehnologije predelave rude so imele slabe izkoristke in velike izgube: bodisi je veliko kovin ostalo v pirometalurških odpadkih bodisi je material uhajal skozi dimnik v obliki atmosferskih emisij prahu. Posledično je širše območje Celja onesnaženo z nekaterimi strupenimi kovinami. Območje kritično onesnaženih tal glede na slovensko zakonodajo pa je po podatkih Geološkega zavoda Slovenije veliko dobrih 17 kvadratnih kilometrov in zajema večinoma gosto poseljeno urbano cono mesta,« pripoveduje dr. Žibret. Kot je razbrati iz njegovih besed, ga rezultati študije in uradno razkrita onesnaženost območja nove cinkarne niso presenetili. Pirometalurške odpadke in katran so pač v preteklosti verjetno odlagali tam, kjer je bilo najbolj priročno – v bližini takratnih obratov. »S tem so verjetno tudi pridobili nova suha zemljišča, na katerih je bila kasneje zgrajena nova tovarna.«

Glede na rezultate študije je sicer v Celju najbolj pereče onesnaženje z arzenom, kadmijem, kobaltom in svincem, kar po Žibretovih besedah zgolj potrjuje analize slovenskih institucij. »Žal pa poročilo ni odgovorilo na vprašanje, kje točno so meje območij odlaganja teh odpadkov. Prav tako v analize niso zajeli območja med zdajšnjo cinkarno in Voglajno.« Dokler ni jasno, kje vse so strupeni odpadki, pa tudi sanacija po Žibretovih besedah ni najbolj smiselna, saj ni mogoče izbrati najprimernejše metode in predvideti cene ukrepov.

Nikomur se nikamor ne mudi

Čeprav Environova študija kaže, da se onesnaženje prek spiranja težkih kovin v podtalnico širi, Celjani kakšnega hitrega ukrepanja niti zdaj očitno ne morejo pričakovati. Območje nove cinkarne bo do pomladi naslednje leto dočakalo šele oceno tveganja za zdravje ljudi in okolja ter na tej podlagi določene ukrepe in stroške z njimi, pravijo v Cinkarni.

Na ministrstvu za okolje in prostor pa dajejo prednost sanaciji izkopov zemlje z nevarnimi snovmi na območju stare cinkarne in sanaciji onesnažene zemljine v Bukovžlaku, ki bosta predvidoma zaključeni ta mesec oziroma do konca naslednjega leta. Sodišče EU je namreč nedavno odločilo, da Slovenija krši evropske okoljske predpise, ker še vedno ni primerno poskrbela za ti dve nevarni odlagališči. Tudi zdaj ministrstvo to po mnenju okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green počne prepočasi, zato so ministrico Ireno Majcen nedavno pozvali k odstopu. Za zdaj neuspešno.

Marjeta Kralj

Najnevarnejši so nikelj, kadmij in arzen

Podjetje Environ je koncentracije težkih kovin merilo na tako imenovanih vročih točkah največjega onesnaževanja, kar pa še ne pove veliko o dejanski ogroženosti zdravja ljudi in okolja v Celju, pripoveduje dr. Peter Otorepec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Vprašanje je namreč, v kolikšni meri se težke kovine širijo naokoli, pri čemer jih v organizem lahko vnesemo prek hrane in vode, dihal ali kože. Slednje je po Otorepčevih besedah malo verjetno, ogroženost po prvih dveh poteh pa lahko preučujemo zgolj z analizo zemlje in vrtnin s tamkajšnjih vrtov oziroma z meritvami škodljivih snovi v zraku. Najnevarnejši za zdravje so sicer rakotvorni nikelj, kadmij in arzen. Baker in cink sta skrb vzbujajoča predvsem zaradi izredno visokih izmerjenih koncentracij, svinec pa je problematičen pri otrocih. Povzroča namreč motnje v razvoju njihovih mentalnih funkcij.

Članek pripravila Marjeta Kralj, Dnevnik