In to bolezen najhujše vrste. Dovolj je že to, da pogledamo kaj vse se po svetu počne v imenu ljubezni.. pogosto v imenu ljubezni, ki to sploh ni.. ampak to je tema za kdaj drugič, tale je blog je bolj moj oseben vidik.
Vse skupaj se začne tam nekje ob koncu osnovne šole, ko sem prvič malce bolj začel razmišljat ljubezni oz. o tem, da bi pa morda bilo fajn imet punco. Ne vem sicer zdaj ali je to pozno ali ne, vem da so nekateri vrstniki že tudi zakorakali v ta svet, jaz pač ne.. in tudi razmišljal nisem o tem, sem pa seveda bil do tistega trenutka že kar nekajkrat zaljubljen, to pa vsekakor. Prvič sem bil zaljubljen že v mali šoli, ko mi je bila nadvse všeč ena sošolka, v katero sem bil dejansko zatrapan skozi celo osnovno šolo, ampak je pri tem potem tudi ostalo. Itak sem pa zelo zelo dolgo zbiral pogum, da sem ji to priznal.. par let po tem, ko nisva bila več sošolca in sva bila oba že v srednji šoli.. ampak se ni zgodilo nič.. pač jaz njej nisem bil všeč.. in to je bilo nekako moje prvo razočaranje na tem področju.
Mene je vedno tepla moja sramežljivost in introvertiranost, saj se še danes ne znajdem najbolje med ljudmi, ki jih ne poznam ali pa v večjih skupinah.. enostavno takrat ugasnem, da se tako izrazim.. misel, da bi jaz pristopil do dekleta, ki mi je všeč in jo ne poznam in jo ogovoril, je zame nekaj najbolj strašljivega. Veliko bolje se znajdem pri komunikaciji preko interneta.. tu te sramežljivosti ni, prej obratno.. tu si upam marsikaj, na kar v živo niti pomislit ne bi upal. Zatorej hvala vesolju za internet in pa spletne strani za spoznavanje ljudi.. vse moje dosedanje izkušnje, ki pa jih itak ni veliko, so vezane na to dvoje. Ne vem sicer na koliko zmenkov sem v življenju šel, ampak prav veliko jih ni bilo, ampak do prav vseh sem prišel preko interneta. Tudi svojo prvo in do sedaj edino resno dekle sem spoznal na tak način.
Ampak da se še malce vrnem nazaj v preteklost.. od konca osnovne šole naprej je v meni vedno bolj rasla ta želja po dekletu.. ampak zaradi zgoraj omenjene slabosti sem moral še počakat nekaj let preden se resno stopil na trg – preko interneta seveda – in ravno to sem moral čakat, da sem končno dobil internet doma.. in potem se je pa začelo. Raznih kontaktov je bilo kar nekaj, ampak prvi zmenek sem dočakal pa šele leta 2003 ali 2004, sploh se ne spomnim več točno.. torej pri starosti 20-21 let.. precej pozno, sploh če gledamo povprečje.. večina je z zmenki začela že precej prej, ampak tako je pač bilo. Spomnim se, da mi je bila ta punca zelo všeč.. dobro sva se ujela.. to vse že pred tem prvim zmenkom.. zato je do njega tudi prišlo.. žal pa se je potem izšlo tako, da je bil ta prvi zmenek hkrati tudi zadnji. Najbolj boleče je bilo to, da razlog za to ni tičal v tem, da se ne bi razumela.. ravno nasprotno.. ampak pač so bili drugi faktorji in se ni izšlo, eden od njih je bila recimo razdalja.
Skratka, da ne opisujem zdaj vseh teh primerov, čeprav je vsak od njih po čem še posebej zanimiv in specifičen, bom omenil samo še enega, ker je posredno povezan z mojo edino resno vezo. Spoznal sem namreč punco, v katero sem se potem tudi zaljubil, ki je bila soseda od moje bodoče punce.. ampak jasno, tega nisem izvedel še par let potem.. ko sva bila z bivšo že par, mi je povedala, da to je pa njena soseda.. ena taka zanimiva sinhronost.
No, leta 2008 se je to končno zgodilo.. tik preden se je zgodilo, sem bil že precej obupan.. dejansko sploh nisem več verjel, da bom kdaj kateri všeč in da bom kdaj sploh imel punco.. mogoče se to pač sliši čudno, ampak jaz sem imel kar hude travme na ta račun.. nizka samopodoba in še kaj bi se našlo.. čisto konkretno, takrat sem sam sebe prepričal, da bom umrl kot samski devičnik. Temu se danes lahko nasmejem, ampak takrat sem v to res že močno začel verjet. No, nekaj mesecev kasneje, ob koncu 2007, dejansko so bili zadnji dnevi starega leta, sem se prijavil na eno spletno stran, tujo spletno stran, ampak ne zaradi zmenkarij.. tista stran je imel precej zanimivih kvizov in podobnih reči, ampak se je bilo treba registrirat.. potem sem pa opazil, da ima stran tudi sekcijo za spoznavanje ljudi, in jaz sem pač iz firbca šel pogledat.. zanimalo me je, če je kaj Slovencev gor na strani.. predvsem deklet.. in naletim na njen profil.. kar veliko napisano, zanimiv profil, luštna punca.. takoj mi je padla v oko.. še ne tako daleč doma, samo par km zračne razdalje.. sicer 6 let mlajša od mene, ampak sem si rekel, da zakaj pa ne.. pa sem ji pisal. Sicer sem skupaj spisal zelo brezvezno sporočilo.. popolnoma brez ideje, neoriginalno.. in kasneje mi je povedala, da mi skoraj ne bi sploh odgovorila.. ampak mi je.. in tako se je začelo, najprej 2 meseca samo dopisovanja, ampak to so leteli maratonski maili.. kasneje preklop na MSN čvek in čvekanje do zgodnjih jutranjih ur.. potem sva se pa odločila, da se srečava še v živo.. skratka, kake 3 mesece je trajalo od tistega prvega kontakta pa do dneva, ko sem zbral pogum in jo vprašal, če bi bila moja punca – in rekla je da.
Takrat se mi niti sanjalo ni v kaj se spuščam. Ne bi rad šel v detajle, ker je tale blog že tako precej dolg, nočem ga preveč raztegnit.. nekako bi razdelil najino vezo v 3 faze. Prva faza je bila faza spoznavanja.. za oba je bila to namreč prva resna veza in za oba je bilo vse prvič.. prvi poljub, prvi francoski poljub.. in tako naprej, saj dojamete, ane? Oba sva bila pač popolna novinca na tem področju. Druga faza je bila faza medenih tednov, da jo tako poimenujem.. tu se je vse zdelo kot idealno.. že sva se dovolj poznala, da je šlo vse gladko.. konflikti so jasno sicer bili, ampak to ni nič nenavadnega v nobeni vezi, ampak sva jih vse gladko prebrodila.. skratka, občutek je bil, da je to res to.. da nama morda uspe tista pocukrana Hollywoodska pravljica, ko bo prva veza takoj tista prava. Takrat res ni bilo nobenega razloga, da bi se v to dvomilo.. dobro sva delovala skupaj, imela sva podobno vizijo za prihodnost.. konflikti nama niso prišli do živega.. vse je bilo super. No, ampak potem je prišla pa tretja faza, ki je pa pokazala, da vse le ni tako rožnato.. čeprav se mi predvsem zdi, da sva se midva spremenila.. vsaj zase vem, da se je moj pogled na svet spremenil.. želel sem nekaj drugačnega, kot pa tisto klasično varianto.. o tem sem več pisal v enem od mojih prejšnjih blogov, da se zdaj ne ponavljam.. skratka, počasi je pokalo po šivih, dokler ni po dobrih 4 letih dokončno počilo in veza je bila končana.
Iz vsega tega sem izvedel precej.. precej sem se naučil.. zrastel sem kot oseba, na vseh nivojih.. ugotovil sem kaj hočem, še bolj pa česa nočem. Še vedno ostajam starokopitni romantik.. jaz zase rad rečem, da sem romantična duša. Še vedno verjamem v ljubezen in romantiko, s tem da zdaj razumem kaj sploh pomeni biti v resni zvezi in kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Včasih sem tudi jaz verjel v tisto Hollywoodsko ljubezen, ki pa s pravo ljubeznijo nima nobene povezave.. tisto je romantika, pa še to precej pocukrana romantika. Jaz sem že na splošno drugačen.. obožujem spontanost.. obožujem neklasične variante.. mene ne brigajo materialne vrednote. Seveda, preživeti je treba, denar je pomemben.. živimo pač v takem svetu.. tako naiven pa spet nisem, ampak to ni primarna zadeva.
Dostikrat se vprašam pri sebi – kaj za vraga pa jaz sploh lahko ponudim? Tukaj se spet povleče paralela na enega mojih prejšnjih blogov.. pač iz določenih vidikov jaz nimam kaj za ponudit punci, če bi jo recimo imel.. ne morem si privoščit dragih daril, večerij, izletov in potovanj.. ampak lahko pa ponudim tisto, kar mnogi nimajo.. še posebej to velja za moške.. čustvena inteligenca, zvestoba, pozornost, čas.. pa da ne naštevam zdaj.. da ne bo zvenelo kot reklama. Skratka, moram priznat, da bo skoraj 3 letih samskega življenja počasi že pogrešam vse tisto, kar za sabo prinese resna zveza.. s tem, da zdaj imam izkušnjo.. vem kakšne napake sem počel.. vem kaj lahko izboljšam.. kaj moram počet in česa ne smem.. seveda je vsaka zveza pač posebna, ampak določena pravila pa vseeno obstajajo. In jaz komaj čakam, da se pojavi tista posebna oseba – moja Princeska – čakam te in sem pripravljen.
Lepo se (s)mejte :)
Kristjan
