Na filtru dnevnega pretoka besed, se je zagozdil majhen delec. Delec brez zvoka, brez slike, brez oblike in brez vonja. Njegov zapis je bil drugačen od ostalih. Vseboval je bolečino, obup in predajo. Srkala sem ga znova in znova, se opijala z njim kot pijanec, čutila njegovo strast, žalost in nemoč. Želela sem mu zakričati, da ga slišim. Da sem tukaj. Da čutim isto. V lucidni polsen je potrkal razum. Kaj je narobe z mano, le črke na zaslonu so. Ne morem čutiti črk. Pa vendar sem jih. Borila sem se sama s sabo, david versus goljat, razum se je uklonil. Napisala sem mu par besed. Ne vem več kdo je uslišal koga. Morda vesolje naju. 

Rada bi mu rekla stvari, ki jih ne smem. Še če bi smela, ne vem če bi upala. Zato mečem balinčke. Zanj sem  le postano vino nad katerim krožijo mušice. Morda  bi v svojem obupu, gasil bolečino tudi s tem. Ampak misel na to mi zadaja le novo bolečino.