Članek
Najsrečnejši človek na svetu
Objavljeno Nov 16, 2021
Tole delim, ker je res lepo napisano, kako se spreminja pogled množice navadnih ljudi -sosedov, prijateljev, sodelavcev,...
Enkrat poleti sem jim v knjižnico odnesla tisti dokument, kako je preverjanje PCT protiustavno, in tako sem se sedaj že trikrat nekako uspela izmuzniti mimo študentke brez maske in PCT. Nekaj zamomljala in kar šla na hitro do pulta, češ samo vrnem knjigo. Res je, v notranjost knjižnice še nisem stopila, toda kot bi potihoma sklenili nek kompromis. Še tista najbolj tečna knjižničarka, ki mi je že lani poleti zaradi nenošenja maske grozila s policijo, se je kar nekam potuhnila. Saj vem, vsi imajo te korone že poln kufer.
No, tako sem včeraj čakala, da mi prinesejo knjigo za domače branje in vmes pokukala na polico vrnjenih knjig. Prav poklicala me je knjiga stoletnika, ki je preživel več taborišč in tudi Auschwitz, Eddieja Jaku z naslovom Najsrečnejši človek na svetu. Kakšen naslov! Ko sem prišla pozno popoldne domov, sem jo takoj odprla in prebrala še isti večer (ima samo 146 strani).
Čudni občutki so me prevevali, ko sem v resnici prvič v življenju brala tako podrobne opise, kaj se je dogajalo v taboriščih v času nacizma, čeprav sem videla že veliko filmov. Pred mano se je odvijala resnična zgodba resnične osebe s 100% resničnimi in prav nič filmsko prirejenimi dejstvi. Z vami bi rada delila tale odsek o kristalni noči, pri katerem me je najbolj preletaval srh, četudi so potem sledila grozljiva mučenja in trpljenje, ki si ga gotovo ne znam niti predstavljati, kot večkrat v knjigi poudari tudi Jaku.
"To noč so kultivirani Nemci zagrešili grozodejstva po vsem Leipzigu, po vsej državi. Razdejali, požgali ali drugače uničili so skoraj vsak judovski dom in poslovni prostor v mojem mestu, pa tudi naše sinagoge. Pa tudi naše ljudstvo.
Niso bili le nacistični vojaki in fašistični nasilneži tisti, ki so se obrnili proti nam. Običajni državljani, naši prijatelji in sosedje iz časov, preden sem se rodil, so se pridružili nasilju in pustošenju. Ko je drhal končala z uničevanjem lastnine, so zbrali Jude - med njimi je bilo mnogo majhnih otrok - in jih vrgli v reko, po kateri sem drsal kot otrok. Led je bil tanek in voda ledeno mrzla. Moški in ženske, med katerimi sem odraščal, so stali na bregovih reke, pljuvali in se rogali trpečim ljudem.
"Postrelite jih!" so vpili. "Postrelite judovske pse!"
Kaj se je zgodilo z mojimi nemškimi prijatelji, da so postali morilci? Kako je mogoče ustvariti sovražnike iz prijateljev, ustvariti takšno sovraštvo? Kje je bila Nemčija, ki me je navdajala s tako velikim ponosom, da sem bil lahko del nje, dežela, v kateri sem se rodil, dežela mojih prednikov? Nekoč smo bili prijatelji, sosedje, sodelavci, naenkrat pa so nam povedali, da smo zapriseženi sovražniki.
Ko pomislim na tiste Nemce, ki so se naslajali nad našo bolečino, bi jih rad vprašal: "Ali imate dušo? Ali imate srce?" To je bila blaznost, v pravem pomenu besede - sicer kultivirani ljudje so izgubili vso sposobnost razločevanja med tem, kaj je prav in kaj narobe. Zagrešili so strašanska grozodejstva in kar je še huje, v tem so uživali. Mislili so, da delajo, kar je prav. In celo tisti, ki se niso mogli preslepiti, da smo Judje sovražniki, niso naredili ničesar, da bi ustavili podivjano množico."
Pred dnevi me je na hodniku v supermarketu ustavila ženska-stranka, ker nisem imela maske. Njen pogled je bil tudi blazen in ko mi je zgroženo in napadalno rekla - medtem ko sem odhajala, ker nisem imela energije za prepir - kakšen zgled sem otrokom, sem se zavedala, da bi mi ta oseba bila pripravljena odvzeti hčerki samo zato, ker ne nosim zaščitne maske. Kaj šele, če bi izvedela, da sem v trgovino vstopila z lažnim potrdilom!
Ja, tako kot je Jaku nekaj let študiral z lažnimi osebnimi dokumenti (in prav to znanje mu je omogočilo, da je preživel vojne grozote!), se tudi jaz ne počutim prav nič krivo, neodgovorno ali kriminalno, ker uporabljam lažno potrdilo PCT, da lahko živim v tem žal povsem enako blaznem času.
Če koga srbijo prsti, da bi me prijavil, ga lepo prosim, da si najprej prebere to knjigo od Eddija Jaku, ki je moral za vedno zapustiti Nemčijo in Evropo ter se odseliti v Avstralijo, da je našel svoj duševni mir. In veste, kaj pravi v zadnjih odstavkih knjige?
"Želim si, da svet postane boljši kraj in upam, da bo po branju te knjige človečnost vsaj nekoliko povrnjena. Želim vam tudi dejati, da nikoli ne izgubite upanja. Nikoli ni prepozno, da bi bili prijazni, vljudni in ljubeče človeško bitje."
(D.E.)

Nov 16, 2021

Niso bili le nacistični vojaki in fašistični nasilneži tisti, ki so se obrnili proti nam. Običajni državljani, naši prijatelji in sosedje iz časov, preden sem se rodil, so se pridružili nasilju in pustošenju. Ko je drhal končala z uničevanjem lastnine, so zbrali Jude - med njimi je bilo mnogo majhnih otrok - in jih vrgli v reko, po kateri sem drsal kot otrok. Led je bil tanek in voda ledeno mrzla. Moški in ženske, med katerimi sem odraščal, so stali na bregovih reke, pljuvali in se rogali trpečim ljudem. "Postrelite jih!" so vpili. "Postrelite judovske pse!" Kaj se je zgodilo z mojimi nemškimi prijatelji, da so postali morilci? Kako je mogoče ustvariti sovražnike iz prijateljev, ustvariti takšno sovraštvo? Kje je bila Nemčija, ki me je navdajala s tako velikim ponosom, da sem bil lahko del nje, dežela, v kateri sem se rodil, dežela mojih prednikov?