Nekoč je bila Stana. Nekoč je bil Peter.

To je bilo pred sto leti. Toda Stana ni bila namenjena Petru. Namenili so jo drugemu moškemu. Ime mu je bilo Milovan. In prišel je dan, ko se je Stana poročila z Milovanom. Puške so streljale. Vino se je pilo. Ženin in nevesta sta pela, jedla, pila in padla je noč. Prva, zakonska, najlepša.

Milovan se je slekel in ulegel. Legel je in čakal na Stano, ki je še vedno sedela na stolu.

"Pridi.", je rekel. Stana pa je gleda v tla. Tišina

"Morda je bila že s kom,"je pomislil Milovan. "A ji bom odpustil. Nihče ne bo zvedel."

"Pridi, ne boj se!", je ponavljal.

"Ne morem", je odgovorila mlada ženska.

"Si že bila s kom?"

"Ne. ne"…

"V čem je torej problem?" je vprašal ženin.

"Ljubim drugega," je začela jokati, "ampak nisem imela nič z njim." Oprosti. Prosim, oprosti, morala bi ti povedati prej. Ampak sem mislila, da lahko. Zdaj vidim, da ne morem. Ne morem. Moje srce noče. ”

Počakaj, da pridem k sebi ... - je rekel Milovan. - Kdaj si ga spoznala?

"Nikoli nisva izmenjala niti besede," je odgovorila nevesta.

"Ne razumem…"

"Vem le, da mu je ime Peter in da živi v sosednji vasi. Vsak teden pride na tržnico s konjem. In trg je pod mojim oknom. Tedne sem stočasno prišla na balkon in gledala sva se."

"Samo to?"

Dovolj ... - je vzdihnila Stana in še močneje zajokala.

Dobro, - je rekel nesrečni Milovan. - Spi, pogovorila se bova, ko se bo zdanilo. Razumem. Vse je v redu.

Ob zori, ko je prvi petelin naznanil dan, je Milovan že jahal konja. Odšel je v sosednjo vas iskat tistega srečneža Petra.

Pridi, sedi, samo da se umijem ... - je rekel moški, ki ga ljubi Stana, visok, črnolas in čeden.

Sedela sta drug nasproti drugemu. Potrkala sta si s kozarcem.

Kaj bo dobrega, prijatelj? je vprašal Peter.

Ni dobro zame, ampak dobro zate. In jaz sem tvoj prijatelj - je rekel Milovan. Spil je in nadaljeval - jaz sem se, kot si morda slišal, včeraj poročil s Stano...

Slišal sem. Peter je pogledal skozi okno dež. - Toda zakaj tako zgodaj, po tej nevihti, k meni?

Milovan je vprašal: "Ali ti je Stana všeč?"

Peter je vzdihnil: "Ne morem odgovoriti na to vprašanje. To je tvoja žena in zdaj je konec."

Nič ni konec. - je rekel Milovan. - Nisem je niti poljubil. Tudi ti ne. Če jo ljubiš, pojdi z mano in jo odpelji nedotaknjeno.

"Človek," je rekel Peter in se počutil preznojenega. - Kako naj to naredim ... Ni pošteno. Kaj bodo rekli ljudje iz obeh vasi?

To je pošteno. In naj svet pove, kar hoče. Ne bi bilo pošteno, da bi trpela. Niti da jaz trpim. Ne morem ljubiti tisto, ki mi jo  Bog ni namenil. To ne bi bilo pošteno. Kakorkoli že, jo ljubiš?

Ljubim jo.

Uro pozneje sta se dva moža na konju prebila skozi naliv in prispela pred Milovanovo hišo. In po dveh urah se je Stana preselila v nov dom.

Kdo je to sinko? je vprašala Petra mama in gledala lepo Stano, premočeno, neprespano, zmedeno in veselo.

Sedite - je rekel Peter začudenim staršem in počasi vse povedal. Vsi so molčali. Mati si je trla roke. Na koncu je rekla:

"Ta človek, tisti Milovan, ni človek. On je vitez, sin moj."

Ja, mati.

Zdaj bodi še ti.

Kako, mati? je vprašal veseli Peter.

Ali imam tri hčerke? Ali imaš tri sestre? Spet na konja, sin moj. Greh je, da tak vitez ostane brez žene. Pojdi po njega. Naj izbere eno.

Po dveh urah sta dva moža, od katerih je bil eden vitez, zajahala skozi sonce, ki je nenadoma posijalo. Tako je Milovan izbral lepo Božico in jo odpeljal v dom, kjer je posteljnina še dišala, zmečkana in čista. Vsi so živeli srečno do konca svojih dni.

To zgodbo mi je povedal moj brat (tretja generacija) Boro Bošković iz Tivta. Dogodek se je zgodil v vasi blizu Plava na severu Črne gore, od koder sta Borov in moj praded. In ti, ki ne verjameš v ljubezen, veš, da še vedno obstaja. Vnuki in pravnuki junakov te zgodbe tavajo po tem svetu in vas morda iščejo.

(Nedeljko Popadić)