Špela Oman

Škoda je že povsem nepopravljiva. Ne samo pri tamalih, tudi pri najstnikih. Jaz sem zadnjič snemala z njimi en film za informativni dan. Rekla sem jim, naj dajo maske dol (v šoli jih morajo pač met ves čas na obrazu), in reakcije so bile nore: v bistvu so se počutili, kot da jih hočem slečt. Resno! Eni so me rotili, če lahko ne, eni so totalno zmrznili in rekli, da se brez maske ne počutijo sproščene.

Dejansko sem šele potem, ko je blo vsega konec in sem lahko predelala, ugotovila, da je stvar šla tako daleč, da sem v tem primeru posegla v njihovo integriteto s tem, da sem jih prosila, naj maske snamejo. Da je nekako tako, kot bi prišel do žensk, ki si zakrivajo obraz, in jim potegnil ruto dol. Počutili so se razgaljene, ranljive. To smo uspeli naredit v dveh letih! Kako se bodo ti otroci poslovili od mask, nimam pojma. Nerodno jim je drug drugemu pokazati obraz (govorim o prvem letniku srednje šole, ki drug drugega brez mask sploh niso vajeni, razen tistega ozkega kroga prijateljev, s katerim se družijo tudi izven šole). Tako da mene, ki sicer delim mnenje s tabo, da je groza, da otroke (še vedno) mučimo z maskami, skrbi tudi to, kako bodo doživljali prehod "nazaj" in kakšne dodatne stiske (predvsem obremenjenost z lastno podobo, obrazom itd.) se bodo sprožale ob tem. Groza!