Danes sem dokončno izgubila vse potrpljenje, vso toleranco do tega, kar že drugi mesec doživlja partnerjev oče in z njim tudi midva. Čas je, da spregovorimo o tem, kaj se dogaja z našim zdravstvom, koliko smo v primeru bolezni vredni, potem ko smo celo delovno dobo plačevali v zdravstveno blagajno. Pred tem naj povem, da govorim o osemdesetletniku, ki je bil vse življenje zdrav, ki je 80-krat daroval redko skupino krvi, zaradi česar so ga ob nujnih operacijah pacientov s to krvno skupino prišli v službo iskat z reševalnim vozilom. Danes, potem ko je pred dvema mesecema hudo zbolel, doživlja najbolj bedno kalvarijo slovenskega zdravstvenega sistema.

Gospod je konec marca zbolel za pljučno embolijo in je bil hospitaliziran na žilnem oddelku UKC. Ker je dementen in ima znake Alzheimerjeve bolezni, poleg tega pa nikoli ni bil v bolnici, je bil ob sprejemu prestrašen in do zdravljenja odklonilen do te mere, da si je izpulil v žilo vstavljene metuljčke za infuzijo in zdravila. Da so ga lahko zdravili, je bil privezan na posteljo, a so mu kljub temu dali tudi pomirjevala z utemeljitvijo, da samo tako lahko prejema vsa potrebna zdravila. To sva razumela, nisva pa razumela, zakaj je kljub zvezanim rokam, kasneje tudi nogam, zadrogiran do te mere, da je samo spal, nehal govoriti in ni mogel več niti jesti. Na vsako naše vprašanje sva dobila odgovor, da je to edini način, da ga lahko zdravijo in mu rešujejo življenje. Po posredovanju partnerja so mu zmanjšali odmerek pomirjeval, tako da sva lahko vsaj malo komunicirala z njim. Ves ta čas smo v navezi s socialnimi delavci UKC iskali zanj namestitev v domu, saj je partner edinec in ne more skrbeti zanj, ker mora poskrbeti tudi za svojo eksistenco. V začetku sva dobila zagotovilo, da je oče urgenten primer in da se za take vedno najde postelja. Tako sva tudi sama pošiljala vloge za sprejem v vse domove po Sloveniji, vendar postelje kljub vsem zagotovilom ni bilo. Po skoraj mesecu zdravljenja so nama povedali, da ga bodo odpustili in da ga morava na določen dan odpeljati iz bolnice, sicer mu bodo začeli zaračunavati bivanje. Na srečo sva se že pred boleznijo povezala z domom na Hrvaškem in na še večjo srečo dobila prosto posteljo. Ko pa sva pričakovala vsaj delno pomoč pri prevozu v dom, sva naletela na gluha ušesa – naenkrat ni bil več urgenten primer, samo še številka zdravstvenega zavarovanja, ki je morala iz registra lečečih se Slovencev. Tako sva ga, danes se zavedam, kako pogumna sva bila, z osebnim avtomobilom odpeljala iz UKC. To niti ne bi bilo tako pogumno, če bi držale besede zdravnika, ki nama je še dva dni zatrjeval, da gospod sam hodi, gre jest za mizo, kar je bilo zapisano tudi v odpustnem pismu. Ko pa so ga z vozičkom pripeljali do naju, sva morala za pomoč poklicati še varnostnika, da so ga uspeli sestra, partner in varnostnik dvigniti iz vozička in posesti na sprednji sedež avtomobila. Trgalo se nama je srce, ko sva ga vozila, ležečega na sprednjem sedežu. Mislim, da je dež tisti dan sporočal, da še nebo joče nad človeško bedo. Že takrat sva videla, koliko si vreden kot človek, kot bolnik – nič, važno da si pri vsaki plači dal toliko in toliko v zdravstveno blagajno in plačeval obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje. Vsaj v domu na Hrvaškem so ga toplo sprejeli in se maksimalno trudili, da bi se počutil domače. Tudi tu je bil sprva odklonilen, a je kmalu začel prepoznavati drugačen odnos. A ne za dolgo. Po treh dneh bivanja v domu so naju poklicali, da oče ni dobro in da so ga odpeljali na urgenco. Tam so mu dali samo infuzijo in ga vrnili v dom. Takoj sva šla v akcijo in preklicala vse bližnje urgence in bolnišnice, če bi bilo mogoče z rešilcem ponj in ga prepeljati v Slovenijo. Povsod sva naletela na gluha ušesa. Hvaležna sva gospodu na urgenci v Brežicah, ki nama je povedal, da naj stopiva v stik s predstojnikom bolnice Brežice, ki nama je svetoval, da ga pustiva v Karlovcu, saj ima bolnica boljše kapacitete od njih in izvrstno osebje. Očeta so morali še isti dan z reševalnim vozilom odpeljati v karlovško bolnišnico, kjer je bil po nekem srčnem naključju sprejet na onkološki oddelek (danes vemo, da ne po neumnem), saj je prišel k zdravniku, ki ni le velik zdravnik, je še večji človek. Imel je pljučnico, bil je poln sluzi, kar pomeni, da sva v dom odpeljala bolnega očeta, ki mu pač naše zdravstvo ni bilo pripravljeno več pomagati. A bistvo je v nečem drugem. Doktor nama je pojasnil, da je vse to posledica dolgotrajnega ležanja – ob takih pomirjevalih drugega niti ni mogel – in njegove bolezni. V prvi vrsti mu je ukinil vsa pomirjevala, saj je bil vsak gib zanj rešitev. Dejal je, da je zanj to zdravljenje, če se upira sestri, saj se premika in s tem diha. Tudi tu so mu zvezali roke, a bistveno drugače, z veliko gaze za blaženje stiska, ob tem sva videla, kako jim je hudo, kar so nama tudi vsakič povedali. Vsak dan so iz njega načrpali neverjetne količine sluzi. In ne boste verjeli, kljub temu da sta na tako velikem oddelku, kot je bil žilni v UKC, samo dve sestri, ni bilo nikoli težav za pomoč, celo zahvalili so se nama, ker sva ga v času obiskov odvezala, razgibavala in negovala. Tu nisva slišala tako kot v Ljubljani, ko je partner sestro opozoril, da je opravil veliko potreb in ga je treba previti, da ga lahko sam, če je že tukaj. Dali so od sebe vse in še več in ga pozdravili do te mere, da je lahko odšel v dom, kjer so dva dni skupaj s partnerjem vse vlagali v to, da bi jedel, pil in se premikal. A se je hitro pokazalo, da ne bo šlo, saj je bil organizem preveč sesut in že drugi večer je bil ponovno prepeljan v karlovško bolnišnico. Ponovno so uvedli terapijo z antibiotiki in vsem ostalim. Ves čas sva vedela, da je oče zelo bolan, saj je po besedah zdravnika pravi čudež, da je pri skoraj 81 letih preživel pljučno embolijo, pljučnico, sepso in se boril še s trdovratno bakterijo. Zanj je v tem tednu skrbela predstojnica oddelka, ki je enako kot njen predhodnik z nama iskreno komunicirala in naju seznanjala s stanjem in potekom terapije. Predlagala je, da ga po končani terapijo z antibiotiki odpeljejo še v Dugo Reso na okrevanje. Danes naju je seznanila z žalostno novico, da so mu odkrili 5 cm velik tumor na črevesju in da je mogoče, da je bil ves potek bolezni posledica le-tega. Povedala je, da je v preslabem stanju za invazivne oblike zdravljenja in nama svetovala, da ga čim prej odpeljeva v Slovenijo, ker oni ne morejo storiti nič več. Danes je bil prepeljan v Dugo Reso, seveda je to zanj velik šok, ki je spet prinesel val odklonilnega vedenja. Razumljivo – vsega ima dovolj. Pogled na stavbo in prostore človeka stisne, a ko spregovoriš z osebjem veš, da bodo kljub jezikovni barieri dali vse od sebe za tebi dragega človeka in si globoko hvaležen za to.

NA drugi strani pa v nama vstaja huronski bes, razočaranje, pa tudi sram, da sva del takega sistema. V teh dveh mesecih sva obrnila na stotine telefonov, pa naj gre za domove za ostarele, socialne službe, Zavod za zdravstveno zavarovanje, varuhe pacientovih pravic, hospic in še kaj – a povsod sva naletela na premlevanje nekih zakonskih podlag, kupe izključujočih se informacij, nikjer pa jasne usmeritve, kaj lahko narediva. Prvič – prevoz z reševalnim vozilom mu ne pripada, znajo pa nama povedati, naj ga pa hrvaški reševalci pripeljejo v Slovenijo. Ne pripada mu, četudi smo v času korone na račun nas davkoplačevalcev, tudi očeta, reševali uboge slovenske turiste, ki so uživali nekje na drugem koncu sveta. Dovolj. On je državljan RS in tu je vse življenje plačeval v zdravstveno blagajno.

Drugič – kam pa naj ga pripeljejo, ker naj bi ga v bolnišnico ne vzeli, preden se ne najde nekdo, ki bo pripravljen na posvet z zdravniki iz Karlovca, da se bo lahko odločil, kam ga usmeriti na zdravljenje. Njegova osebna zdravnica je ves mesec odstotna, do nadomestne pa ne uspeš priti, ker se odzivajo samo ob določenih urah in ker si ravno na meji, si pač prepozen in dan gre mimo. V domovih za starejše ni prostih mest, kar nas ob visokih številkah umrlih v času korone, preseneča. V Hospic ne more, ker je na prejšnjem odpustnem pismu pisalo, da ima neko bakterijo in ker ne moremo od hrvaškega zdravstva zahtevati, da ga testirajo na vse, kar za sprejem zahtevajo. Doma ga ne moreva imeti, ker je prehudo bolan in zaradi služb nihče od naju (nikogar drugega nima) ne more skrbeti zanj časovno, pa tudi fizično je to ob takem stanju nemogoče.

Ko sva danes preklicala ponovno vse, kar sva vedela in znala, sva se zavedala, da naju je sram. Ljubim Slovenijo, a tega, kar sem videla v teh dveh mesecih, me je sram, da ne znam niti opisati. Zato to pišem, da se razkrije vsa resnica o ravnanju s pacienti, o tem, čemu in zakaj plačujemo zdravstvene prispevke in zavarovanja. Pišem zato, da končno spregovorimo, ker vem, da to ni osamljen primer. Pišem zato, ker upava, da bo morda kdo od vas vedel, kam naj se obrneva, kakšne pravice imamo in kako naj očeta spravimo v Slovenijo na zdravljenja.

Prosim vse, da delite to zgodbo, ker verjamem, da več glav več ve in da nama bo morda kdo med vami uspel dati kakšno dragoceno informacijo s področja zdravstva, človekovih pravic oziroma nama pomagal organizirati prevoz in nastanitev očeta v ustrezno ustanovo.

Hvala vsem in vsakemu posebej.